Jedro

Stroškovna odločba ne predstavlja sklepa (končne narave), s katerim bi se postopek glede spora o glavni stvari končal. Po določilu prvega odstavka 400. člena ZPP pa se sme vložiti revizija le zoper tiste sklepe sodišča druge stopnje, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan. Iz navedenega tako izhaja, da toženkina revizija napada odločbo, zoper katero je ni mogoče vložiti (prvi in četrti odstavek 400. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže. Zahteva tožnikov za povrnitev revizijskih stroškov, se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s končno sodbo naložilo toženki, da mora plačati prvemu tožniku še nadaljnjo odškodnino in sicer 26.415,00 ATS z zamudnimi obrestmi in stroške postopka 858.712,40 SIT, medtem ko je višji zahtevek prvega tožnika zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, na pritožbo prvega tožnika pa je delno spremenilo odločbo o stroških postopka na prvi stopnji in sicer tako, da je te odmerilo v višini 1,285.565,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Na predlog toženke z dne 13.5.1997, da naj se popravi sodba Višjega sodišča v Ljubljani v odločbi o stroških postopka, ker da je navedeno sodišče napravilo očitno računsko napako, je sodišče druge stopnje 22.4.1998 predlogu delno ugodilo tako, da je prvotni znesek o višini stroškov postopka prve stopnje popravilo na 1,275.565,90 SIT, delno pa je popravilo tudi obrestni zahtevek, ki se je nanašal na stroške postopka. V preostalem delu pa je predlog toženke zavrnilo.

Toženka je po prejemu popravnega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani dne 26.5.1998 vložila predlog za nadaljevanje revizijskega postopka in revizijo zoper sklep z opr. št. II Cp 222/97 z dne 22.4.1998 ter predlagala, da se njena vloga z dne 13.5.1997 in sedanji predlog štejeta kot revizija po 382. členu ZPP in reviziji ugodi tako, da se izpodbijani del stroškovnega izreka razveljavi. V razlogih te vloge je utemeljevala domnevne napake, ki naj bi jih sodišče druge stopnje zagrešilo pri izračunu stroškov postopka, vključno pri uporabi tečaja ATS pri priznavanju v Avstriji nastalih stroškov postopka. Dne 7.4.1999 pa je toženka vložila še dopolnitev revizije, s katero utemeljuje nadaljnje napake, ki naj bi bile zagrešene v pravnomočno zaključenem postopku, v katerem naj bi bil znesek 14.000 ATS upoštevan dvakrat in sicer enkrat pri pravdnih stroških in drugič pri odškodnini.

Tožnik je na zgoraj navedene toženkine vloge (razen zadnje) odgovoril ter predlagal, da naj se toženkin predlog zavrne.

Revizija ni dovoljena.

Sodišče druge stopnje je s sodbo 16.4.1997 v 1. točki izreka zavrnilo toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, v 2. točki izreka pa je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke zoper odločbo o stroških postopka. Toženka je 13.5.1997 vložila "PREDLOG ZA POPRAVO SODBE oziroma revizijo", pri čemer je v razlogih navedla, da je sodišče druge stopnje pod točko 2 izreka sodbe napravilo očitno računsko napako, zaradi česar naj sodišče druge stopnje stroškovni izrek popravi. V nadaljevanju je svoj predlog oblikovala tako, da naj se v primeru, če sodišče druge stopnje izreka o stroških ne bo popravilo, šteje predlog za revizijo in v revizijskem postopku izpodbijani del stroškovnega izreka razveljavi ali pa popravi.

Zgoraj navedeni povzetek kaže, da se toženkina podrejeno vložena revizija nanaša le na stroškovno odločbo sodišča druge stopnje.

Pravne narave te njene vloge poznejši predlog oziroma dopolnitev ni mogla spremeniti.

Stroškovna odločba ima naravo sklepa (prvi odstavek 167. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP). Take narave je tudi sklep o popravi ali dopolnitvi stroškovne odločbe (347. člen ZPP). Stroškovna odločba ne predstavlja sklepa (končne narave), s katerim bi se postopek glede spora o glavni stvari končal. V razmerju do odločbe o glavni stvari ima naravo akcesornosti. Po določilu prvega odstavka 400. člena ZPP pa se sme vložiti revizija le zoper tiste sklepe sodišča druge stopnje, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan. Iz navedenega tako izhaja, da toženkina revizija napada odločbo, zoper katero je ni mogoče vložiti (prvi in četrti odstavek 400. člena ZPP). Revizijsko sodišče je moralo zato toženkino revizijo zavreči (392. člen v zvezi s prvim odstavkom 400. in 389. člena ZPP).

Določbe ZPP predvidevajo odgovor le na dovoljene revizije (prvi in tretji odstavek 390. člena ZPP). V tem primeru toženkina revizija ni bila dovoljena, poleg tega pa odgovor tožeče stranke ni prispeval k procesnim ciljem spornega pravnega sredstva. Revizijsko sodišče je zato predlog tožeče stranke za priznanje stroškov revizijskega postopka zavrnilo kot neutemeljen. Ta odločitev temelji na prvem odstavku 166. in 155. člena ZPP.