Jedro

Le družba, ne pa njen družbenik, ima lahko terjatev na vplačilo denarnih zneskov osnovnega kapitala.

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo predhodne odredbe, s katero bi se Agenciji za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik odprt žiro oz. transakcijski račun, naložilo prepoved izplačila zneska 280.000,00 SIT, tako da bi se ta znesek lahko prenakazal le za potrebe dokapitalizacije družbe I. d.o.o.; ugotovilo namreč je, da za izdajo predhodne odredbe niso izpolnjeni pogoji po 257. čl. ZIZ, ker je terjatev iz notarskega zapisa, na podlagi katerega naj bi bil dolžnik dolžan vplačati znesek 280.000,00 SIT za dokapitalizacijo družbe I. d.o.o. že zapadla, saj je bilo potrebno kapital družbe uskladiti do 31.12.2001. Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka (prav: upnik) po svoji pooblaščenki vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njegovo spremembo oziroma razveljavitev. V pritožbi zatrjuje, da je predlagal izdajo predhodne odredbe, ko terjatev še ni zapadla (23.12.2001) in je bila torej zahteva utemeljeno vložena. Če sodišče o zahtevi ni odločilo takoj, kot to določa ZIZ glede postopka za odločanje o predhodnih in začasnih odredbah, se ne more utemeljeno sklicevati na dejstvo, da je ob izdaji odločbe terjatev že zapadla. Ob tem upnik šteje, da je Odlok o uskladitvi tolarskih zneskov, po katerem bi moral biti kapital povečan do 31.12.2001, sicer zavezujoč predpis, ki pa ne sankcionira nepravočasnega povečanja kapitala. Obrazložitev sodišča, da gre za že zapadlo terjatev je torej napačna, saj dolžnik tudi na dan sestave pritožbe, ni vplačal zneska povečanega kapitala. Pritožba upnika ni utemeljena. Že iz upnikovih navedb v predlogu za izdajo predhodne odredbe je razvidno, da sta stranki predmetne zadeve družbenika družbe I.d.o.o. iz priloženega notarskega zapisnika skupščine navedene družbe z dne 10.12.2001, opr.št. SV 536/01 pa, da naj bi omenjena družbenika na tej skupščini sprejela sklep o tem, da se kapital (?) družbe poveča iz 1.500.000,00 SIT na 2.500.000,00 SIT tako, da naj bi družbenik T. d.o.o. vplačal za dokapitalizacijo znesek 720.000,00 SIT, družbenik H. d.d. pa znesek 280.000,00 SIT. Po določilu 7. odst. 410. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) morajo družbeniki izročiti osnovne vložke (v denarju ali kot stvarni vložek oz. stvarni prevzem) družbi tako, da lahko poslovodja družbe z njimi prosto razpolaga; 2. odst. 419. čl. ZGD pa določa, da družbenik ne more biti oproščen vplačila osnovnega vložka niti ne more pobotati svoje terjatve z zahtevkom družbe za vplačilo osnovnega vložka; nadalje 421. čl. ZGD ureja situacijo, po kateri preide družbenikov poslovni delež na družbo, če družbenik kljub pozivu družbe ne vplača osnovnega vložka oz. njegovega dela. Vsa ta določila po oceni pritožbenega sodišča omogočajo zaključek, da ima lahko le družba, ne pa njen družbenik, terjatev na vplačilo denarnih zneskov osnovnega kapitala. In ker je po definiciji iz 257. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) predhodna odredba sredstvo za zavarovanje upnikove denarne terjatve (do dolžnika) pod pogoji, ki so tam navedeni, v obravnavanem primeru pa upnik takšne terjatve do dolžnika nima, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna iz pravkar navedenih razlogov, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).