Jedro

Ne more se šteti za obteževalno okoliščino, če tožnik zanika storitev hujše kršitve delovnih obveznosti. Vendar je pomembna olajševalna okoliščina, ki lahko vpliva tudi na odločitev o pogojni odložitvi izvršitve disciplinskega ukrepa, če je priznanje in obžalovanje hujše kršitve pristno. Sodišče prve stopnje je vsaj preuranjeno ocenilo, na podlagi neposrednega vtisa, da je tožnik hudo prizadet. Taka morebitna huda prizadetost na glavni obravnavi v primeru naklepne storitve hujše kršitve delovnih obveznosti nezakonitega ravnanja z državnim denarjem, se lahko nanaša na to, da je tožnik obravnavan, ne pa da gre za iskreno obžalovanje dejanja. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti še druga dejstva, da bi lahko ocenilo, če je tožnik iskreno obžaloval svoje dejanje takoj po razkritju njegove disciplinske kršitve, ali šele kasneje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, razveljavi se izpodbijana sodba, razen v 1. točki izreka glede ustavitve disciplinskega postopka, ki se nanaša na hujšo kršitev delovnih obveznosti in dolžnosti po 1., 5. in 6. tč. 1. odst. 45. čl. zakona o delavcih v državnih organih, storjeno v obdobju od 30.12.1994, do vključno 7.3.1995; v razveljavljenem delu se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje, v nerazveljavljenem delu pa se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba. Izrek v 4. odst. izpodbijane sodbe ostane nespremenjen.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je delovno in socialno sodišče v Ljubljani razsodilo, da se odločba disciplinske komisije Vlade Republike Slovenije št. ...../95 z dne ...1996 in odločba Ministrstva za ..., št. 1...../5-95 z dne ...1995 v delu, ki se nanaša na hujšo kršitev delovnih obveznosti in in dolžnosti po 1., 5. in 6. točki prvega odstavka 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih, storjeno v obdobju od 30.12.1994 do vključno 7.3.1995, razveljavita in se v tem delu disciplinski postopek zoper tožečo stranko A.A., ustavi; v preostalem delu, ki se nanaša na neupravičeno uporabo denarja od blokov za mandatno kaznovanje za obdobje po 7.3.1995 v višini 19.500,00 SIT se izrek odgovornosti za hujšo kršitev delovnih obveznosti in dolžnosti po 1., 5. in 6. točki prvega odstavka 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih potrdi, disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja se pogojno odloži za dobo enega leta, ter se ne bo izvršil, če tožeča stranka v roku enega leta od pravnomočnosti te sodbe ne bo storila hujše kršitve delovnih obveznosti. Nadalje je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, temveč še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja ter je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na njegovo delovno mesto v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna izplačati tožniku posamezne mesečne zneske, kot je določeno v izreku izpodbijane sodbe, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5. dne naslednjega meseca dalje do izvršbe. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo ter odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 618.949,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolnega in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje še ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev. Dejansko stanje še ni popolno ugotovljeno, v posledici tega pa je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo, razen glede izreka o delni ustavitvi postopka. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno spremenilo nepogojno v pogojno prenehanje delovnega razmerja in da navajanje vzrokov ter dejstev ni utemeljeno, razen glede primernosti prostorov za shranjevanje blokov. Vendar tudi pri drugih policijskih postajah obstaja pomanjkanje prostorov in pisarniškega pohištva za normalno shranjevanje blokov za mandatno kaznovanje. Sicer na PP X. takšnih kršitev, kot jo je storil tožnik, v preteklosti ni bilo. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je obširno izvajalo dokaze o tem, kako je potekala seja sindikalne organizacije in da zaključek ni točen, saj je v mnenju z dne 12.12.1995 jasno navedeno, da naj bi bilo za prekinitev delovnega razmerja tožnika 10 članov, trije za premestitev v drugo okolje s strožjim nadzorom, trije pa naj bi ostali neopredeljeni, toda takšnega mnenja sodišče ni ovrednotilo. Če se izvzame tri neopredeljene policiste, je bilo kar trinajst tistih, ki se je na tak ali drugačen način izreklo, da tožnika v tem kolektivu ne želi več videti in z njim delati. Tožena stranka dodaja, da tožnik ne more biti delavec policije, tudi če je zapravil ob priliki poroke svojega brata, kot je potrdila priča N. F., državni denar samo v višini 19.500,00 SIT in ga po uvedbi disciplinskega postopka nato vrnil. Uveljavlja, da mnenje sindikata za odločitev o višini in vrsti kazni ni zavezujoče. Glede izpovedi priče N. F. pritožba očita sodišču, da pozabi na tisti del pričanja, kjer je priča jasno in nekajkrat povedala, da nihče ne odobrava kršitve, ki jo je storil tožnik. Izjava priče je bila zelo subjektivna, zlasti takrat, ko ocenjuje, da bi želel, da se vrne v kolektiv oz. kot se je pravilno izrazil: "Ne bi me motilo, če bi se vrnil v kolektiv". Subjektivnost se, po mnenju pritožbe, kaže tudi v dejstvu, kar je povsem normalno, da mu je tožnik rešil življenje. Smatra, da je sodišče napravilo napačen zaključek glede na izpovedbe priče N. F. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP in tudi ne drži izpovedba priče N. F., da je bil tožnik poznan kot neustrašen policist. To dejstvo ni nikjer zabeleženo. Gre torej za nasprotje v razlogih sodbe in vsebini zapisnika v izpovedbi. Sodišče je nadalje po pritožbi nepravilno upoštevalo, kot razlog za izrek pogojnega prenehanja delovnega razmerja tožnikov kritičen odnos do storjenih kršitev, kar naj izhaja iz njegove izpovedbe in neposrednega vtisa na glavni obravnavi. Če bi bil tožnik kritičen, bi lahko priznal, da ga je A. A. večkrat opozarjala, naj se razdolži lističev za mandatno kaznovanje, da ga je zaradi tega opozoril tudi komandir P. J., ne pa, da kategorično vse zanika. Tožnik prav tako ni kritičen do svojega dejanja, kot je povedal v razgovoru s pomočnikom komandirja N. in kasneje inšpektorjem Uprave za notranje zadeve X. M. F., saj je obema izjavil, da je porabil denar za poroko. M. F. je predlagala tožena stranka za pričo, sodišče pa tega dokaznega predloga ni sprejelo. S predlagano pričo bi se lahko ugotovilo, da tožena stranka ne govori resnice. Kot nekritično izjavo pritožba ocenjuje tožnikovo izjavo na glavni obravnavi (str. 10), "da mora povedati, da sem bil tako šokiran, da nisem vedel, kaj na papirju piše, sem ga podpisal; mislil pa sem, da mi je dal podpisati zapisnik o razdolžitvi pištole." Na strani 12 istega zapisnika je tožnik izjavil: "Predno sem podpisal na PP X. list, za katerega sem bil prepričan, da gre zgolj za razdolžitev za pištolo, da mi je P. predlagal, pravzaprav me je hotel prepričati, naj sam dam odpoved, vendar sem mu odločno odgovoril, da odpovedi ne bom dal." Na koncu 13. strani istega zapisnika je tožnik izjavil: "Takrat, ko se je začel zoper mene postopek, sem bil prizadet in bi podpisal karkoli tudi "smrtno obsodbo"". Sklicevanje na podpis za razdolžitev pištole je povsem zgrešeno, saj po eni strani delavec kategorično odkloni odpoved, v naslednjem trenutku pa ne ve, kaj je podpisal. Sodišče je v sodbi potrdilo odločitev disciplinskega organa, da je tožnik storil dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost oz. da je tožnik porabil denar od izterjanih denarnih kazni za lastne namene. On pa je kot pooblaščena uradna oseba oz. policist bil dolžan preganjati storilce kaznivih dejanj. Pritožba v bistvu uveljavlja zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Podrejeno še navaja v pritožbi glede 3. tč. izreka sodbe, da se je tožena stranka na naroku dne 12.4.1999 delno strinjala z višino tožbenega zahtevka, kar pa ne pomeni, da se je strinjala tudi z njegovo utemeljenostjo glede višine zahtevka. Poudarja, da bi šla tožniku glede na nadomestilo, ki ga je prejel za mesec junij 1999 kvečjemu plača v znesku 42.462,40 SIT, za mesec julij 48.421,90 SIT in za mesec avgust 48.421,90 SIT in ne v zneskih, kot jih je prisodilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da so pritožbene navedbe utemeljene. Sodišče je v bistvu štelo za dokazan nezastarani del kršitve in da je tožnik storil hujšo kršitev, kot mu je očitana ter zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ni pa razlogovalo, da je tožnik v zagovoru zanikal bistveni element hujše kršitve delovne obveznosti in sicer, da bi denar, ki ga je izterjal in ga ni predal, porabil, ampak ga je pozabil predati in imel spravljenega pri sebi doma. Priznal je, da ni ravnal prav in da to pripisuje svoji malomarnosti. Očitana hujša kršitev se lahko stori le naklepno. Sodišče prve stopnje je po napačnem vrstnem redu izvajalo dokaze, saj je pridobilo zagovor tožnika šele po izvedbi vseh dokazov, ne pa najprej, kot je sicer z ustreznimi zakoni določeno za kaznovalne postopke. Ni izvršilo soočenja prič s tožnikom. Tožnik ne bi smel biti opozorjen na resnico oz. posledico krive izpovedbe, saj ima podobno kot obdolženec v kazenskem postopku pravno dobroto, da nesankcionirano govori tudi neresnico. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da zlasti še ni razčiščena subjektivna stran hujše kršitve delovne obveznosti, kar bo treba v dopolnilnem dokaznem postopku še storiti. Pravilna ocena subjektivne strani kršitve pa je lahko bistvena za odločitev o pogojni odložitvi izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Ne more se šteti za obtoževalno, če tožnik zanika storitev hujše kršitve delovne obveznosti v objektivnem in subjektivnem smislu. Vendar je pomembna olajševalna okoliščine, ki lahko vpliva tudi na odločitev o pogojni odložitvi izvršitve, če je priznanje in obžalovanje hujše kršitve pristno. Sodišče prve stopnje je vsaj preuranjeno ocenilo, kot obrazlaga neposredni vtis, da je tožnik hudo prizadet in je o tem zapisalo na list. št. 85. Taka morebitna huda prizadetost na glavni obravnavi v primeru naklepne storitve hujše kršitve delovne obveznosti nezakonitega razpolaganja z državnim denarjem, se lahko nanaša na to, da je tožnik obravnavan, ne pa da gre za iskreno obžalovanje dejanja. Zato bo treba še račistiti druga dejstva, da bo sodišče lahko ocenilo, če je tožnik iskreno obžaloval svoje dejanje takoj ob razkritju njegove disciplinske kršitve, ali šele kasneje. Zato naj sodišče prve stopnje poleg dopolnitve zagovora tožeče stranke zasliši kot pričo inšpektorja MNZ M. F., ki je sestavil uradni zaznamek o razgovoru dne 3.10.1995 ob 10. uri. Glede uradnega zaznamka (priloga B26) naj se ugotovi, kdo ga je sestavil, ali R. D. sam, ali kdo drug po njegovem nareku, ali kako, da se bo lahko ocenil njegov zagovor na glavni obravnavi. Iz uradnega zaznamka ne izhaja, kdo ga je sestavil. Pri ugotavljanju in ocenjevanju dejstev glede subjektivne stvari, to je krivde in sicer obnašanja tožnika do kršitve oz. po kršitvi, bo mogoče odločiti o utemeljenosti pogojnega oz. nepogojnega izreka. Pritožbeno sodišče opozarja, da pritožba pravilno uveljavlja, da je potrebno upoštevati tudi lastnost tožnika, da je bil policist torej uradna oseba, kar povečuje težo hujše kršitve. Sodišče je dalo prevelik pomen stališčem na sindikalnem sestanku, pri čemer naj se upoštevajo tudi pritožbene navedbe o tem. Po potrebi naj sodišče prve stopnje izvrši tudi soočenje med tožnikom in že dosedaj zaslišanimi pričami, v kolikor bo ocenilo, da je to potrebno za razčistitev subjektivne strani kršitve. Nenazadnje naj se tudi ugotovi, ali je tožnik vrnil iste bankovce oz. denar, ki jih je od občanov dobil, ali je znesek povrnil z drugimi bankovci, saj v primeru, da ni šlo za neupravičeno uporabo, bi moral izročiti isto gotovino, ki jo je od občanov prejel. To je potrebno storiti tudi za oceno tožnikovega zanikanja dejanja - nezakonitega razpolaganja z gotovino. Zaradi navedenega je bilo treba pritožbi ugoditi, razveljaviti izpodbijano sodbo, da bo sodišče v nakazani smeri dopolnilo dokazni postopek in nato v zadevi ponovno odločilo. V kolikor bo posledično potrebno, naj sodišče prve stopnje tudi razčisti pritožbene navedbe glede zneskov, ki jih je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo toženi stranki zaradi prikrajšanja tožnika na plači za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. V delu sodbe, ko je sodišče ustavilo delno postopek, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ne navaja nobenih dejstev, niti ne obrazlaga svojega odnosa do ustavitve postopka. Pritožbeno sodišče je zato po preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe o zastaranju disciplinskega postopka in jih zato ne ponavlja.