Jedro

Določitev odpovednega roka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pomeni določitev dejanskega datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Takšna določba o odpovednem roku, če je vsebovana v odpovedi predstavlja element redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, katerega zakonitost se lahko uveljavlja v skladu z določbami 3. odstavka 204. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 3. odstavku izreka) delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek: - da je tožena stranka dolžna plačati tožniku stroške predhodnega postopka v znesku 288,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do dneva plačila.

V preostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi, da tožniku zaradi podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 6. 7. 2009, ki mu je bila vročena 14. 8. 2009, pripada odpovedni rok v trajanju 120 dni, zaradi česar mu delovno razmerje preneha dne 12. 12. 2009 (1. odstavek izreka). V nadaljevanju je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v odpravnini v znesku 9.821,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2010 dalje do plačila, v roku 8 dni. Višji zahtevek za znesek 203,19 EUR je sodišče zavrnilo (2. odstavek izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške predhodnega postopka v znesku 288,00 EUR in stroške tega postopka v višini 1.200,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do dneva plačila. Višji zahtevek iz naslova stroškov predhodnega postopka za znesek 200,00 EUR, je zavrnilo (3. odstavek izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (4. odstavek izreka).

Zoper sodbo v ugodilnem delu se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je svojo odločitev oprlo samo na navedbe tožnika in priče, ki je bila soodgovorna za slabo poslovanje T., napravilo pa je tudi zaključke, ki nimajo podlage v spisu. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o dolžini odpovednega roka tožnika upoštevalo tudi njegovo delovno dobo pri T., vendar ni obrazložilo, kako je prišlo do ugotovitve, da je T. pravni prednik tožene stranke. Ker tožena stranka ni pravni prednik bivšega tožnikovega delodajalca, tožnik ne more uveljavljati nobenih pravic iz naslova pravnega nasledstva na podlagi 92. in 109. člena ZDR. T. je tožniku le našel možnost zaposlitve pri toženi stranki, s katero je tožnik sklenil novo pogodbo o zaposlitvi. V tej pogodbi o zaposlitvi niso določene pravice, ki jih je eventualno obljubljal tožniku njegov prejšnji delodajalec. Sodišče prve stopnje se sklicuje na 15. člen ZTPDR in 11. člen SKPG kot pravno podlago za prevzem delavcev k drugemu delodajalcu, pri tem pa ni upoštevalo, da se pri uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja upošteva, da je bila sklenjena pogodba o prevzemu delavcev po predhodnem mnenju sindikata. T. ni izdal nobenega sklepa ali druge odločbe o tem, da je zaradi ukinitve dejavnosti pri njem prenehala potreba po delu vseh delavcev v tej dejavnosti in tako ni izpolnjen že prvi pogoj za prevzem delavcev. V pogodbi o nakupu sredstev je pogodbeno določilo, ki govori o tem, da bo toženec prevzel določeno število neimenovanih delavcev in pogodba ne citira nobenega določila zakona ali splošne kolektivne pogodbe, na podlagi katerega bi bilo možno zaključiti, da je šlo za prevzem v smislu 11. člena SKPG in ker tej pogodbi tudi ni dal mnenja sindikat, tudi druga dva pogoja nista bila izpolnjena niti dokazana. Glede na to, da gre v pogodbi o nakupu sredstev za določeno število neimenovanih delavcev, nikjer ne izhaja, da se ta nanaša konkretno na tožnika, tožnik pa tega tudi ni dokazal. Tožnik je podpisal novo pogodbo o zaposlitvi in je tako šlo za novo delovno razmerje. Tožena stranka ni prevzela vseh delavcev iz obrata kovinske obdelave T., na novo pa je zaposlila tudi delavce iz drugih obratov. Tožena stranka tudi kupcev ni prevzela, saj je imela svoje, proizvodnje ni nadaljevala, po nakupu pa je začela delati po spremenjenih načrtih in tehnologiji za svoje kupce. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da je delo teklo kontinuirano, kot to napačno zaključuje sodišče prve stopnje, saj je bilo najprej potrebno usposobiti proizvodnjo, potem je tožena stranka začela s proizvodnjo svojih programov in kasneje tudi nadomestila kompletno linijo strojev. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno sodbo v izpodbijanem delu) spremeni tako, da tožbene zahtevke tožnika zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo sodbo v izpodbijanem (ugodilnem) delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, je pa sodišče delno zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o stroških predhodnega postopka.

Iz predloženega spisa izhaja, da je pritožbeno sodišče obravnavalo štiri istovrstne zadeve tožnikov zoper toženo stranko opr. št. Pdp 1149/2010, opr. št. Pdp 1150/2010, opr. št. Pdp 1151/2010 in opr. št. Pdp 1152/2010 pri čemer v predmetni zadevi ugotavlja, da je v zadevah opr. št. Pdp 1149/2010 in opr. št. Pdp 1151/2010 odločilo, da tožbo v 1. odstavku izreka glede ugotovitve, da tožniku zaradi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pripada odpovedni rok v trajanju 120 dni, zaradi česar je delovno razmerje prenehalo dne 10. 11. 2009, zavrže in svojo odločitev obrazložilo, da tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje daljšega odpovednega roka, saj gre za ugotovitev dejstev. Z navedenim stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja in tako v tej zadevi zavzema drugačno stališče, sklicujoč se tudi pri tem na stališče, ki ga je sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 430/2009, pri čemer pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v predmetni zadevi za podoben primer. V citiranih primerih pa je bila tožba zavržena tudi zato, ker je bila vložena po izteku roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da tožniku zaradi podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 6. 7. 2009, ki mu je bila vročena dne 14. 8. 2009, pripada odpovedni rok v trajanju 120 dni, zaradi česar mu je delovno razmerje prenehalo dne 12. 12. 2009. V skladu z določbo 3. odstavka 204. člena ZDR lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Na podlagi omenjene določbe lahko delavec zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi in drugih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi pred sodiščem uveljavlja posebni ugotovitveni zahtevek. Hkrati pa je za uveljavljanje takega zahtevka pred sodiščem določen posebni rok, ki je prekluzivnega značaja. Tožnik v zvezi s svojo ugotovitveno tožbo utemeljuje tudi pravno korist glede možnosti uveljavljanja denarnih zahtevkov, ki jih bo zagotavljala tožena stranka v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, katerim tožnik ni posebej ugovarjal. Tožena stranka je v 1. točki pisne odpovedi odločila, da tožniku preneha delovno razmerje po preteku 45-dnevnega odpovednega roka, ki prične teči prvi dan po prejemu te odločitve. Če bo delavec na dan poteka odpovednega roka odsoten z dela zaradi nemožnosti za delo zaradi bolezni, mu preneha delovno razmerje z dnem, ko se vrne na delo oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka.

Določitev odpovednega roka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomeni določitev dejanskega datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi. V okviru redne odpovedi za zakonitost datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi lahko odločilno vpliva prav določitev pravilnega oziroma zakonitega odpovednega roka. Zato predstavlja določba o odpovednem roku, če je ta vsebovana v odpovedi (konkretno 1. točka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) element odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katerega zakonitost se lahko uveljavlja v skladu z določbami 3. odstavka 204. člena ZDR. V skladu z navedenimi razlogi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika v 1. odstavku izreka sodbe tako, da je razsodilo, da tožniku pripada odpovedni rok v trajanju 120 dni, zaradi česar mu delovno razmerje preneha dne 12. 12. 2009. Tožnik je tudi uveljavil sodno varstvo v zakonskem roku, saj je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel 14. 8. 2009, tožbo pa je vložil dne 12. 9. 2009 s priporočeno poštno pošiljko, kot to izhaja iz poštnega žiga.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zaposlitev tožnika pri toženi stranki, do katere je prišlo na podlagi dejanskega prevzema delavcev, ne predstavlja spremembe zaposlitve, kar pomeni, da je pri določitvi odpravnine potrebno upoštevati 39 let delovne dobe tožnika in sicer obdobje od 15. 1. 1969, ko se je zaposlil pri T., do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki 12. 12. 2009. Tožena stranka je po pogodbi o prodaji in nakupu sredstev in dodatkih od T. d.o.o., kupila del sredstev, ki tvorijo proizvodno zaokroženo celoto kovinskih izdelkov, in obsegajo nepremičnine ter delovna sredstva in opremo. Zavezala se je zaposliti tožnika. T. se je zavezal v celoti opustiti proizvodnjo kovinskih izdelkov, ki jih je s to pogodbo prodal kupcu, nanj pa je prenesel tudi poslovne partnerje na strani dobaviteljev in kupcev, ki so poslovno vezani na proizvodni program kovinskih izdelkov. Da je šlo za prevzem delavcev po 15. členu takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), po katerem je bil delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo pod pogoji in v primerih določenih s splošni aktom ter po 11. členu takrat veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93), ki je določal pogoje za prevzem in sicer, da se bo v organizaciji ukinila določena dejavnost v celoti in iz tega razloga preneha potreba po delu vseh delavcev določene organizacijske enote oziroma določenega poklicnega profila, da druga organizacija oziroma delodajalec vse delavce zaposli na delovnih mestih, ki ustrezajo strokovni izobrazbi, znanju in zmožnosti prevzetih delavcev in da se delovna doba prevzetega delavca pri uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi izpovedi J.Š., tožnika in direktorja tožene stranke. T. je toženi stranki prodal tisti del, ki ga je predstavljal bivši T.O.K.I., saj te dejavnosti T. po prodaji ni več opravljal, k toženi stranki pa so prešli tisti delavci, ki so delali v T.O.K.I.. Operativno je prehod delavcev potekal tako, da je delo teklo kontinuirano, delavci so bili pri T. odjavljeni in pri novem delodajalcu prijavljeni in z delom sploh niso prekinili, podpisali so le nove pogodbe o zaposlitvi. Tako je bil tožnik, ne glede na to, da je pri novem delodajalcu podpisal pogodbo o zaposlitvi, prevzet na delo k drugemu delodajalcu, kar je potrebno obravnavati pri uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja kot nadaljevanje istega delovnega razmerja, torej tako, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako je prišlo do ugotovitve, da je T. pravni prednik tožene stranke. Iz obrazložitve sodbe namreč ne izhaja, da je T. pravni prednik tožene stranke, ampak le, da je potrebno delovno razmerje tožnika pri toženi stranki šteti kot nadaljevanje delovnega razmerja pri T..

Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo, da je za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja v primeru prevzema po 15. členu ZTPDR in 11. členu SKPG potrebno skleniti pogodbo o prevzemu delavcev po predhodnem mnenju sindikata in da T. ni izdal nobene odločbe, da je prenehala potreba po delu vseh delavcev v kovinski dejavnosti. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bilo določeno število delavcev k toženi stranki prevzetih, ostalim pa je status reševal T., kar pa na prevzem tožnika in ostalih prevzetih delavcev nima vpliva. Prav tako ni pomembno, ali je bil v pogodbi o nakupu sredstev naveden poimenski seznam delavcev ali ne, kakor tudi ne, ali je soglasje k prevzemu delavcev dal sindikat ali ne. Dejstvo je, da so bili delavci T. in med njimi tudi tožnik k toženi stranki prevzeti, če pa postopek ni bil v celoti izpeljan po 11. členu SKPG, to ne sme biti v škodo prevzetih delavcev, ki pri prevzemu niso imeli možnosti sodelovati. Tako je tožnik v tem sporu dokazal, da je bil do 28. 2. 1995 zaposlen pri T. d.o.o., s 1. 3. 1995 pa je bil prevzet k toženi stranki, saj to izhaja tako iz njegove delovne knjižice in tudi iz izpovedi priče J.Š., ki je bil do junija 1995 pri T.-u direktor splošno kadrovskega sektorja.

Sodišče je tako tožniku tudi utemeljeno priznalo razliko v odpravnino v znesku 9.821,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2010 dalje do plačila. Izplačilo razlike v odpravnini lahko tožnik zahteva skladno s 4. odstavkom 204. člena ZDR. Tožnik je zadnje tri mesece pred odpovedjo od aprila do junija prejemal povprečno plačo v višini 1.017,00 EUR, ko to izhaja iz plačilnih list, zato mu ob upoštevanju 1/3 te osnove in 39 let dela ter že plačanega zneska odpravnine v višini 3.400,00 EUR pripada še razlika v višini 9.821,00 EUR, kot je pravilno ugotovilo sodišče. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno dosodilo stroške postopka za varstvo pravic pri delodajalcu. Tožnik je imel na razpolago neposredno sodno varstvo za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi po 3. odstavku 204. člena ZDR in varstvo po 4. odstavku 204. člena ZDR. Iz tega razloga postopek za varstvo pravic pri delodajalcu ni bil potreben in tožnik do povrnitve teh stroškov ni upravičen, saj ne gre za potrebne stroške postopka po določilih 155. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo stroškov predhodnega postopka v znesku 288,00 EUR, kot to izhaja iz izreka sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo stroškov predhodnega postopka, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka uspela s pritožbo v neznatnem delu, zato pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Prav tako je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj je njen pritožbeni uspeh tudi neznaten (2. odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).