Jedro

Zbiralec skladišči odpadke le z namenom, da jih pelje naprej v obdelavo ter ni namen Uredbe ONS, da se ONS kopičijo bodisi pri IJS ali zbiralcih, ampak da se kot odpadki odstranijo iz okolja v predelavo in reciklažo, v danem primeru dolžniku.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da iz predložene elektronske komunikacije upnika z dolžnikom s stopnjo verjetnosti izhaja, da dolžnik ni prevzemal dogovorjenih količin ONS. Vendar pa je zmotno ocenilo, da je upnik za verjetno izkazal, da bi bil dolžnik za leto 2020 dolžan prevzeti še 321.820 kg ONS. Vlada RS je s sklepom o izpolnitvi celoletne obveznosti ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami za koledarsko leto 2020 z dne 31. 3. 2021 (na podlagi druge alineje drugega odstavka 19. člena Uredbe ONS) res določila le, kakšni so deleži izpolnitve celoletne obveznosti ravnanja z ONS za leto 2020 med nosilci načrta. Res je tudi, da 20. člen Uredbe ONS ureja izravnavo obveznosti glede deležev v primeru, če nosilec načrta ali nosilec skupnega načrta ni dosegel svojega deleža za izpolnitev celoletne obveznosti za preteklo koledarsko leto, določenega s sklepom vlade oziroma če je zagotovil prevzem ONS v deležu, ki je presegel njegovo celoletno obveznost za preteklo gospodarsko leto, določeno s sklepom vlade. Je pa sklep vlade kljub temu pomemben z vidika dokazovanja, koliko ONS je bil dolžnik za leto 2020 po Pogodbi še dolžan prevzeti. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da je pri tem treba upoštevati dejanske količine ONS, ki so se v letu 2020 nahajale pri IJS in ki bi jih bil dolžnik dolžan prevzeti, pa jih ni.

ZIURKOE in 100.a člen ZIUZEOP na obveznosti dolžnika, ki jih je prevzel s pogodbo z upnikom, ne vplivata, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožnik pa tudi ne trdi, da je RS zagotovila prevzem in obdelavo ONS, na katere se nanaša začasna odredba, v skladu z določbami navedenih dveh zakonov.

Upnik je z dopisi IJS s stopnjo verjetnosti izkazal, da se pri njih kopičijo večje količine ONS, ki že presegajo zmogljivosti za skladiščenje, pri nekaterih pa so skladiščne kapacitete že v celoti zapolnjene ter da količine ONS onemogočajo normalno izvajanje javne službe in ostalih funkcionalnosti. V navedenih dopisih izvajalci javnih služb istočasno opozarjajo na požarno nevarnost nakopičenih zalog. Zato so neutemeljene navedbe pritožnika, da je pretirana in absurdna obrazložitev sodišča prve stopnje o požarni ogroženosti. Začasna odredba je bila izdana prav z namenom, da do požara ne bi prišlo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni: - v I. točki izreka tako, da se ugovoru dolžnika zoper izdano začasno odredbo delno ugodi in se začasna odredba v I. in III. točki izreka delno spremeni tako, da se količina 321.820 kg odpadnih nagrobnih sveč nadomesti s količino 128.629 kg odpadnih nagrobnih sveč, ki jih je dolžnik dolžan prevzeti in začasno skladiščiti, - v II. točki izreka pa tako, da upnik in dolžnik nosita vsak sam svoje stroške postopka zavarovanja.

II. Pritožba zoper preostali del I. točke izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

III. Upnik in dolžnik nosita vsak sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju Zg 2/2021 z dne 28. 5. 2021 v celoti zavrnilo (I. točka izreka) in dolžniku naložilo, da mora upniku v roku osmih dni od vročitve prepisa tega sklepa povrniti stroške postopka zavarovanja v višini 1.338,10 EUR z obrestmi (II. točka izreka).

2. Dolžnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru dolžnika zoper izdano začasno odredbo ugodi, začasno odredbo razveljavi, predlog za njeno izdajo pa zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper izdano začasno odredbo, s katero je dolžniku naložilo, da mora prevzeti in začasno skladiščiti 321.820 kg odpadnih nagrobnih sveč, ki jih zbiralec pripelje na obdelavo za skupni načrt upnika, in sicer tako, da prva dva abrola kontejnerja odpadnih nagrobnih sveč prevzame naslednji delovni dan od vročitve prepisa tega sklepa o začasni odredbi in tako naprej vsak delovni dan dva abrola kontejnerja, dokler ne bo prevzel in začasno skladiščil vseh 321.820 kg odpadnih nagrobnih sveč (I. točka izreka sklepa z dne 28. 5. 2021). Odločilo je, da se dolžniku v primeru, da ne izpolni te svoje obveznosti, za vsak neprevzem izreče denarna kazen v višini 10.000 EUR (II. točka izreka sklepa). Upniku je naložilo, da mora v roku 30 dni od prepisa tega sklepa pred pristojnim organom vložiti tožbo z zahtevkom, da tožena stranka prevzame in začasno skladišči ter predhodno obdela 321.820 kg odpadnih nagrobnih sveč oziroma da izpolni svoje obveznosti v skladu s Pogodbo o sortiranju in predelavi odpadnih nagrobnih sveč, ki sta jo stranki sklenili dne 18. 8. 2017 (Pogodba), in pisno dokazilo o vložitvi tožbe predloži sodišču (III. točka izreka sklepa). Upnika je opozorilo, da bo postopek zavarovanja ustavilo in razveljavilo opravljena dejanja, če v postavljenem roku ne bo vložil tožbe, če sodišču ne bo predložil dokazila o vloženi tožbi, ali če je čas, za katerega je bila začasna odredba izdana, potekel (IV. točka izreka sklepa). Navedlo je, da ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in traja še največ 30 dni po pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe v postopku, ki ga mora upnik začeti v skladu s III. odstavkom izreka tega sklepa (V. točka izreka sklepa). Dolžniku je naložilo, da mora upniku v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti stroške postopka zavarovanja v višini 63,00 EUR z obrestmi (VI. točka izreka sklepa).

6. Sodišče prve stopnje je po presoji navedb upnika in dolžnika ter na podlagi ocene dokazov, ki sta jih predložila, zaključilo, da dolžnik ni navedel takih dejstev in predlagal takih dokazov, s katerimi bi kot bolj verjetno izkazal, da terjatev upnika v smislu pogoja za izdajo začasne odredbe ni nastala ter da brez izdane začasne odredbe ne bo nastala težko nadomestljiva okoljska škoda. Navedlo je, da dolžnik sodišča tudi ni prepričal, da je odrejena denarna kazen v primeru kršitve začasne odredbe previsoka oziroma nesorazmerna glede na obseg obveznosti po začasni odredbi in se sklicevalo na razloge, ki jih je zapisalo v 11. in 12. točki obrazložitve sklepa o začasni odredbi. Ugotovilo tudi je, da je upnik sodišču 1. 7. 2021 predložil obvestilo o vloženi zahtevi za arbitražo pri Stalni arbitraži Gospodarske zbornice RS z zahtevkom zoper dolžnika.

**Glede verjetnosti obstoja terjatve**

7. Dolžnik v pritožbi ponavlja trditve, ki jih je podal v ugovoru zoper izdano začasno odredbo, da bi moral upnik v imenu proizvajalcev sveč, ki so pristopili k skupnemu načrtu, v skladu z Uredbo o odpadnih nagrobnih svečah (Uredba ONS) zagotavljati zbiranje odpadnih nagrobnih sveč (ONS) od izvajalcev javne službe zbiranja (IJS) in upravljavcev pokopališč ter obdelavo zbranih ONS, vendar pa upnik dejansko ne izvaja prevzema ONS pri IJS ter upravljavcih pokopališč in ne zbira (ter skladišči) ONS pri zbiralcu (kot ga ima predvidenega oziroma bi ga moral imeti določenega v načrtu ravnanja z ONS), pač pa ONS direktno vozi od IJS oziroma pokopališč k predelovalcu in torej s tem izvaja samo funkcijo oziroma nalogo prevoznika. Upnik naj bi sam priznal, da ONS samo vozi k predelovalcu in da jih sploh ne hrani posebej pri zbiralcu. Poleg tega še vedno ni predložil načrta ravnanja z ONS, zaradi česar še vedno niso ugotovljene pravice in obveznosti iz tega načrta, zlasti glede zbiralca in zbiranja ONS, kar bi bilo pomembno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Trdi, da je povsem zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dolžnik usposobljen in primeren za začasno skladiščenje ONS in da dolžnik konkretno ni povedal, še manj dokazal, katera oseba bi glede na okoljske cilje to lahko bila. Navaja, da je večkrat poudaril, da je za zbiranje in skladiščenje ONS primeren ter pristojen izključno zbiralec, kateremu mora nosilec dostaviti ONS skladno z Uredbo ONS. Ta mora poskrbeti za pravilno in varno shranjevanje ONS, nikakor pa to ni naloga ali obveznost dolžnika. Sodišču prve stopnje očita, da navedenega pri svoji odločitvi neutemeljeno in neobrazloženo ustrezno ni upoštevalo.

8. Očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v zvezi s trditvami dolžnika, ki se nanašajo na zbiralca v skladu z Uredbo ONS, pravilno navedlo, da je okoljski cilj, da nosilci skupnih načrtov organizirajo prevzem ONS v komunalnih podjetjih ali na pokopališčih in odpadne sveče dostavijo predelovalcu (dolžniku). Navedlo tudi je, da med strankama ni sporno, da dolžnik nima obveznosti zbiranja in prevoza ONS, da prav tako iz same izpodbijane začasne odredbe jasno izhaja, da mora dolžnik prevzeti ONS, ki mu jih pripelje zbiralec ter da zato ne drži, da je upnik fazo zbiralca preskočil, kot mu očita dolžnik, da pa zbiralec skladišči odpadke le z namenom, da jih pelje naprej v obdelavo. Pritožbeno sodišče soglaša z razlago sodišča prve stopnje, da zbiralec skladišči odpadke le z namenom, da jih pelje naprej v obdelavo ter da ni namen Uredbe ONS, da se ONS kopičijo bodisi pri IJS ali zbiralcih, ampak da se kot odpadki odstranijo iz okolja v predelavo in reciklažo, v danem primeru dolžniku. Pritožnik torej izdani začasni odredbi ne more uspešno ugovarjati s trditvijo, da četudi bi domnevne količine ONS obstajale, bi morale biti zbrane in skladiščene pri zbiralcih iz načrta upnika, ki mora poskrbeti za pravilno in varno shranjevanje ONS ter da je za zbiranje in skladiščenje ONS primeren in pristojen izključno zbiralec. Začasna odredba je bila namreč izdana zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti dolžnika. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno izpostavilo, da se je dolžnik s Pogodbo z dne 18. 8. 2017 zavezal za začasni prevzem in skladiščenje ONS pred obdelavo ter da zato njegove trditve, da ni usposobljen in primeren za začasno skladiščenje ONS, niso prepričljive.

9. Pritožniku je sicer treba pritrditi, da so predhodna opravila (prevzem in začasno skladiščenje ter predhodna obdelava (razvrščanje in sortiranje) ONS) pred predelavo samo začasne in predhodne aktivnosti, ki jih mora predelovalec opraviti pred nadaljnjo predelavo ter da se začasno skladiščenje izvaja samo od dostave ONS s strani zbiralca k predelovalcu in v času do predelave. Pritožnik navaja, da je to zgolj kratek čas in samo za posamezno dostavo ter da se stranki po ustaljeni praksi samo za vsako posamezno dostavo, ne pa za celotno količino ONS, vnaprej dogovorita. To sicer res izhaja iz spisovnega gradiva. Vendar pa je v zadevi odločilno, da dolžnik že od meseca julija 2020 ni prevzemal dogovorjenih količin ONS, kljub temu, da je bil k prevzemu pozvan s strani upnika (kar je verjetno izkazano). Zato bo moral težave pri zagotavljanju skladiščnih kapacitet reševati sam, kot je to pravilno navedlo tudi sodišče prve stopnje. Z vidika izpolnjevanja obveznosti po Pogodbi pa tudi ni odločilno, ali dolžniku ONS dostavlja zbiralec ali kdo drug v imenu upnika kot nosilca načrta.

10. Ob povedanem za ta postopek niso relevantne trditve pritožnika v zvezi s tem, kakšen bi bil pravilen postopek ravnanja z ONS skladno z Uredbo ONS, zlasti faza zbiranja. Zato se sodišču prve stopnje z zatrjevanimi nepravilnostmi, zlasti pri zbiranju in direktnem prevozu k predelovalcu, ni bilo treba izčrpneje ukvarjati. Ni torej mogoče pritrditi pritožniku, da je odločilni problem v tem, da upnik ne izvaja faze zbiranja ONS, kot je predvideno z Uredbo ONS, to je prevzem pri IJS in zbiranje oziroma skladiščenje pri zbiralcu, dokler se ne uskladi za termin pri dolžniku kot predelovalcu (kjer se, kot ta navaja, izvaja kot bistveno predelava, predhodno pa samo začasno skladiščenje posameznih dostav ONS, ne pa vseh hkrati, ker sta pogodba in aneks sklenjena za določeno obdobje). Niti ni odločilno, kdo je pristojen za zbiranje in skladiščenje ONS po Uredbi ONS. Sodišče prve stopnje tako dolžniku ni naložilo dodatne obveznosti v nasprotju z Uredbo ONS, kot to meni pritožnik.

11. Glede na navedeno dokazov v smeri ugotavljanja, ali se ONS direktno vozijo od IJS oziroma pokopališč k predelovalcu oziroma ali upnik zbira (ter skladišči) ONS pri zbiralcu, kot ga ima predvidenega oziroma bi ga moral imeti določenega v načrtu ravnanja z ONS, ni bilo treba izvajati.

12. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZPP o edicijski dolžnosti strank iz 227. in 228. člena ZPP, ker upnika ni pozvalo k predložitvi načrta ravnanja z ONS. Sodišče prve stopnje je utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe pravilno presojalo glede na sklenjeno pogodbo med upnikom in dolžnikom, ob upoštevanju določb Uredbe ONS ter ostalih relevantnih predpisov. Navedeno je zadoščalo za ugotovitev, kakšne so pravice in dolžnosti upnika in dolžnika. Pritožnik pa ni konkretiziral, v kakšnem smislu naj bi bile pravice in obveznosti iz načrta ravnanja z ONS, zlasti glede zbiralca in zbiranja ONS, pomembne za pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

13. Pritožnik ob povedanem neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je nepravilno razlagalo vsebino Pogodbe in posledično podalo zmotno dokazno oceno, zlasti glede začasnega skladiščenja, češ da to ni isto zbiranju ONS. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno navedlo, da je upnik na podlagi skupnega načrta z dolžnikom kot predelovalcem sklenil Pogodbo z dne 18. 8. 2017, s katero sta se stranki dogovorili, da bo dolžnik dogovorjene količine ONS, prevzete od zbiralca, za upnika prevzel in začasno skladiščil pred njihovo predhodno obdelavo oziroma predelavo na svoje stroške in v primernem prostoru, ki bo zadostoval za celotno količino ONS, ki jo zbiralec pripelje na obdelavo za skupni načrt upnika, izvajal predhodno obdelavo (razvrščanje in sortiranje ONS) in izvajal predelavo ONS (15. točka obrazložitve). Pojasnilo je, da je začasna odredba izdana le za začasni prevzem in skladiščenje pred obdelavo, za kar se je dolžnik zavezal s pogodbo in da sodišča ni prepričal, da ni usposobljen in primeren za začasno skladiščenje ONS, s čimer se pritožbeno sodišče strinja.

14. Pritožnik nadalje trdi, da sta stranki v Aneksu št. 6 za leto 2020 opredelili količine ONS (900 ton) in ceno predelave ONS (180 EUR na tono), vendar pa količina ONS ni bila določena v fiksni številki, ampak v obsegu do te količine (900 ton). Navaja, da upnik do sedaj nikoli ni izpolnil nobene pogodbe oziroma aneksa v celoti, temveč vedno v manjših količinah, zaradi takšnih okoliščin pa so odločilne dejanske količine ONS, ki se v določenem letu ustvarijo, na katere se je v ugovoru skliceval dolžnik, ne pa formalno določene količine po Pogodbi oziroma Aneksu, na katere je svojo odločitev nepravilno oprlo sodišče prve stopnje. Poleg tega naj bi bilo potrebno upoštevati tudi deleže med ostalimi nosilci, saj upnik lahko dostavi predelovalcu samo njegov delež ONS. Trdi, da sodišče prve stopnje nepravilno tolmači sklepe vlade ONS 2020, da je pri svečah potrebno ločiti nagrobne sveče (NS) kot proizvod oziroma izdelek in odpadne nagrobne sveče (ONS) kot odpadek, da natančna opredelitev izrazov izhaja iz 3. člena Uredbe ONS ter da pri parafinskih nagrobnih svečah (NS) oziroma C2 po uporabi pogori vložek (parafin, vosek, olje ipd.) in se s tem zmanjša njena teža, posledično pa je odpadna nagrobna sveča (ONS) lažja od novega in še nerabljenega izdelka. Število 0,35 predstavlja razmerje med maso parafinske nagrobne sveče (NS) in maso parafinske odpadne nagrobne sveče (ONS), kar izhaja tako iz Uredbe ONS (19. člen) kot tudi sklepov vlade ONS 2020 (zlasti str. 9 in 10). Pri elektronskih nagrobnih svečah (NS) in elektronskih odpadnih nagrobnih svečah (E - ONS) pa je teža izdelka in odpadka ista. Nadalje navaja, da je bilo po sklepu vlade ONS 2020 v letu 2020 danih v promet 4.176.494,47 kg nagrobnih sveč (NS), od tega 316.887 elektronskih nagrobnih sveč (C1) in 3.859.607,43 kg nagrobnih sveč, ki svetlobo ustvarjajo z gorenjem vložka (C2). Ob upoštevanju faktorja 0,35 je tako lahko nastalo največ 1.350.861 kg odpadnih nagrobnih sveč (C2), skupaj C1 in C2 v letu 2020 pa največ 1.667.784 kg ONS. Pritožnik trdi, da je v letu 2020 skupaj za vse štiri nosilce bilo pobrano 1.539.155 kg ONS in bi tako lahko obstajala zgolj razlika v višini 128.629 kg za leto 2020. 15. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil s Pogodbo dogovorjen prevzem 900.000 kg ONS, ne glede na to, ali je ONS parafinska ali elektronska. Pravilno je tudi ugotovilo, da je upnik že v predlogu za izdajo začasne odredbe trdil, da je bilo od julija do decembra 2020 pri dolžniku realiziranih bistveno manj prevzemov od načrtovanih in navedel, koliko prevzemov je bilo načrtovanih, koliko dogovorjenih in koliko realiziranih v posameznih mesecih. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da iz predložene elektronske komunikacije upnika z dolžnikom s stopnjo verjetnosti izhaja, da dolžnik ni prevzemal dogovorjenih količin ONS. Vendar pa je zmotno ocenilo, da je upnik za verjetno izkazal, da bi bil dolžnik za leto 2020 dolžan prevzeti še 321.820 kg ONS. Vlada RS je s sklepom o izpolnitvi celoletne obveznosti ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami za koledarsko leto 2020 z dne 31. 3. 2021 (na podlagi druge alineje drugega odstavka 19. člena Uredbe ONS) res določila le, kakšni so deleži izpolnitve celoletne obveznosti ravnanja z ONS za leto 2020 med nosilci načrta. Res je tudi, da 20. člen Uredbe ONS ureja izravnavo obveznosti glede deležev v primeru, če nosilec načrta ali nosilec skupnega načrta ni dosegel svojega deleža za izpolnitev celoletne obveznosti za preteklo koledarsko leto, določenega s sklepom vlade oziroma če je zagotovil prevzem ONS v deležu, ki je presegel njegovo celoletno obveznost za preteklo gospodarsko leto, določeno s sklepom vlade. Je pa sklep vlade kljub temu pomemben z vidika dokazovanja, koliko ONS je bil dolžnik za leto 2020 po Pogodbi še dolžan prevzeti. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da je pri tem treba upoštevati dejanske količine ONS, ki so se v letu 2020 nahajale pri IJS in ki bi jih bil dolžnik dolžan prevzeti, pa jih ni. Dolžnik je trdil, da bi glede na že pobrano količino ONS v letu 2020 skupaj za vse štiri nosilce 1.539.155 kg lahko obstajala zgolj razlika v višini 128.629 kg za leto 2020. Upnik trditev o količini NS, danih v promet v letu 2020 in količini prevzetih ONS s strani vseh štirih nosilcev načrta ni prerekal. Ob takšnih neprerekanih trditvah dolžnika pa upnik ni uspel zgolj s trditvami o pozivih dolžniku k prevzemu ONS v mesecih julij do december 2020, z dopisom dolžniku z dne 8. 1. 2021, v katerem ga poziva k prevzemu 321.820 kg ONS, z dopisi IJS, naslovljenimi na upnika ter z ostalo listinsko dokumentacijo s stopnjo verjetnosti izkazati, da se je pri IJS nahajala vsa količina ONS, ki bi jih bil dolžnik potrditvah upnika dolžan prevzeti po Pogodbi za leto 2020. Upniku tega ni uspelo izkazati niti s trditvami, da so se dejanske količine ONS iz leta v leto povečevale, kar naj bi potrjevalo, da bi dejanske količine ONS v letu 2020 dosegle dogovorjeno količino 900.000 kg ONS. Uspelo pa mu je s stopnjo verjetnosti izkazati, da dolžnik v letu 2020 neupravičeno ni prevzel 128.629 kg ONS.

16. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo s strani dolžnika predlagani dokaz s poizvedbami pri IJS, saj tega dolžnik ni konkretiziral. Navedel je le, da naj sodišče pri IJS opravi poizvedbe o količinah ONS pri IJS na skladišču od začetka leta 2020 dalje. Pri tem ni pojasnil, kako bi s podatki o količini ONS, ki so se nahajale pri IJS od začetka leta 2020 do vložitve ugovora (10. 6. 2021) lahko izkazal, kakšne količine ONS so se nahajale pri IJS od meseca julija do decembra 2020. 17. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je navedlo, da je upnik, tudi če bi zavzeli stališče, da bi bil dolžnik za leto 2020 dolžan prevzeti le 128.629 kg, z verjetnostjo izkazal, da mora dolžnik preostanek količine ONS prevzeti v letu 2021 (točka 16 obrazložitve), res preseglo trditveno podlago upnika, kar pa glede na ugotovitve pritožbenega sodišča glede tega, za kakšno količino ONS je s stopnjo verjetnosti izkazano, da bi jo bil dolžnik dolžan prevzeti v letu 2020, ni več relevantnega pomena.

18. Ker upnik zahteva zavarovanje iz naslova neprevzema ONS za leto 2020, se sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba opredeliti do dolžnikovih navedb glede vprašanja veljavnosti Pogodbe in Aneksa št. 6 za leto 2021 ter njunega prenehanja oziroma podaljšanja ali odpovedi.

19. Pritožnik nadalje trdi, da je v ugovoru razumljivo pojasnil, da je moral tudi na podlagi interventnega zakona (Zakon o interventnih ukrepih pri ravnanju s komunalno odpadlo embalažo in z odpadnimi nagrobnimi svečami, ZIURKOE, Ur. list RS, št. 48/18) predelovati dodatne količine ONS (poleg tistih po pogodbah z nosilci) in s tem reševati predhodne probleme, ki so jih povzročili prav nosilci, ker niso prevzemali sveč pri IJS ter da je posledično imel zapolnjene termine in ni mogel izvajati dodatnih prevzemov in predelav ONS. Navaja, da način prevzema po začasni odredbi ni ustrezno določen in ni usklajen z drugimi dolžnikovimi obveznostmi pri predelavi ONS ter je posledično ravno način prevzema po začasni odredbi tisti, ki lahko povzroči težko nadomestljivo škodo. Navaja, da je do sedaj dolžnik lahko prevzemal po dva abrola tri do štirikrat na teden za vse štiri nosilce (v povprečju torej za vsakega nosilca po en dan na teden), zaradi izpolnjevanja začasne odredbe pa so se začele pojavljati težave pri poslovanju z drugimi nosilci in prevzemanju njihovih ONS, posledično pa naj bi nastajala velika in nesorazmerna premoženjska škoda, tako dolžniku kot ostalim nosilcem. Glede na navedeno bi bilo po navedbah pritožnika začasno odredbo potrebno najmanj spremeniti in znižati število prevzemov na največ dva prevzema (po dva abrola) na teden, da bo dolžnik ONS sploh lahko prevzemal tudi od drugih nosilcev. Vendar pritožnik pri vsem navedenem pozablja, da je z opustitvijo prevzemov (128.629 kg) ONS, h katerim je bil pozvan s strani upnika v letu 2020, prav sam povzročil situacijo, ki je narekovala izdajo začasne odredbe. ZIURKOE in 100. a člen Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP) na obveznosti dolžnika, ki jih je prevzel s pogodbo z upnikom, ne vplivata, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožnik pa tudi ne trdi, da je RS zagotovila prevzem in obdelavo ONS, na katere se nanaša začasna odredba, v skladu z določbami navedenih dveh zakonov.

**Glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode**

20. Upnik je z dopisi IJS s stopnjo verjetnosti izkazal, da se pri njih kopičijo večje količine ONS, ki že presegajo zmogljivosti za skladiščenje, pri nekaterih pa so skladiščne kapacitete že v celoti zapolnjene (priloga A4) ter da količine ONS onemogočajo normalno izvajanje javne službe in ostalih funkcionalnosti. V navedenih dopisih izvajalci javnih služb istočasno opozarjajo na požarno nevarnost nakopičenih zalog. Zato so neutemeljene navedbe pritožnika, da je pretirana in absurdna obrazložitev sodišča prve stopnje o požarni ogroženosti. Začasna odredba je bila izdana prav z namenom, da do požarna ne bi prišlo. Tudi ZIURKOE je bil sprejet (med drugim) z namenom preprečevanja požarov, saj je predlagatelj zakona navedel, da velike količine skladiščne komunalne odpadne embalaže in odpadnih nagrobnih sveč povečujejo tudi požarno ogroženost, kar se je pred časom pokazalo pri požarih odpadkov v različnih krajih po Sloveniji ter da te predstavljajo tveganje za zdravje ljudi in onesnaženje okolja ter onemogočajo doseganje okoljskih ciljev na področju ravnanja z odpadki. Zato pritožnik ne more uspeti s trditvami, da na nobeni lokaciji ni prišlo do požara in da tega niti nihče ne zatrjuje, še manj dokazuje, kar naj bi kazalo, da ne obstaja požarna nevarnost. **Glede denarne kazni**

21. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je povsem zmotno presodilo in odločilo o denarni kazni, ki je v celoti neutemeljena in hkrati tudi pretirana, češ da gre v tej zadevi za veliko dostav.

22. Sodišče prve stopnje je pravilo ocenilo, da so v danem primeru podani pogoji za izrek denarne kazni v skladu s prvim in šestim odstavkom 226. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ, vse v zvezi z drugim odstavkom 273. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z izrečeno denarno kaznijo sklicevalo na 11. in 12. točko obrazložitve sklepa z dne 28. 5. 2021, kjer je navedlo, da izdana začasna odredba dolžniku nalaga opravo nenadomestnega dejanja, to je sprejem in začasno hrambo ONS1 po posebnem postopku, za katerega je kvalificiran in pooblaščen samo dolžnik, zato tega ne more namesto njega storiti nihče drug. Utemeljeno je izpostavilo, da dolžnik ni povedal, še manj dokazal, konkretno katera oseba bi namesto njega lahko to storila. Po oceni pritožbenega sodišča pa je višina denarne kazni tudi sorazmerna s škodo, ki lahko nastane zaradi dolgotrajnega kopičenja sveč pri IJS in ni pretirana, kot to trdi pritožnik.

**Glede zmotne uporabe materialnega prava**

23. Pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo določbe 272., 270, 273., 277., 278. člena ZIZ, ob smiselni uporabi 226. člena v zvezi z 239. členom ZIZ, Zakona o varstvu okolja, Uredbo o odpadnih nagrobnih svečah, predvsem 10., 11., 12., 13. in 19. člen, Uredbo o odpadkih ter da sodišče ni uporabilo 3., 4., 5. in 6. člena Uredbe ONS, več členov Uredbe o odpadkih ter ZIURKOE, zlasti 1., 6., 7. in 8. člena. Sodišče prve stopnje je uporabilo vse relevantne določbe zgoraj navedenih zakonov in uredb, in sicer pravilno. Pritožnik ne trdi, da je Republika Slovenija zagotovila prevzem in obdelavo ONS namesto dolžnika. Določbe ZIURKOE pa tudi sicer ne posegajo v pravico upnika, da na podlagi pogodbe, sklenjene z dolžnikom, zahteva izpolnitev obveznosti po pogodbi.

24. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da so v danem primeru podani pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe, saj je verjetno izkazan obstoj terjatve upnika do dolžnika ter nastanek težko nadomestljive škode, saj bi se ta odražala v širšem okolju in bi lahko prizadela tudi zdravje ljudi. Natančnejša konkretizacija dejstev, ki bi privedla do požarov in škode, ki bi zaradi tega nastala, v danem primeru ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo do vprašanja reverzibilnosti kot nadaljnjega pogoja pri izdaji regulacijske začasne odredbe (točka 9 obrazložitve sklepa z dne 28. 5. 2021 in 22. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Zato očitki pritožnika v tej smeri niso utemeljeni.

25. Pritožnik pravilno razlaga pomen posameznih izrazov, opredeljenih v Uredbi ONS, vendar nepravilno v kontekstu izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe v danem primeru.

26. Pritožnik se v pritožbi prvič sklicuje na določbe petega odstavka 19. člena Uredbe o odpadkih (po katerih je odpadke dovoljeno začasno ali predhodno skladiščiti največ 12 mesecev od njihovega nastanka ali prevzema, pri čemer njihova količina ne sme presegati količine odpadkov, ki nastanejo zaradi delovanja ali dejavnosti povzročitelja odpadkov v dvanajstih mesecih ali jih zbiralec lahko hkrati predhodno skladišči v zbirnem centru glede na njegove zmogljivosti) ter določbe šestega odstavka 19. člena (po katerih je odpadke dovoljeno skladiščiti pred predelavo največ tri leta, pred odstranjevanjem pa največ dvanajst mesecev, pri čemer količina skladiščenih odpadkov ne sme presegati količine odpadkov, ki je enaka letni zmogljivosti naprave za obdelavo teh odpadkov). Vendar pa te določbe za ravnanje z ONS niso neposredno uporabljive (prvi odstavek 2. člena Uredbe o odpadkih). Za ravnanje z ONS je bila sprejeta Uredba ONS. Iz namena te uredbe pa izhaja, da je zaradi preprečitve okoljske škode ONS treba čim prej odstraniti iz okolja in jih zato sproti odvažati k predelovalcu.

27. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da sta izkazana oba pogoja za izdajo začasne odredbe. Le zmotno je ocenilo, da je upnik za verjetno izkazal, da dolžnik ni izpolnil pogodbene obveznosti prevzema 321.820 kg ONS, namesto pravilno 128.629 kg ONS.

28. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je ugovoru dolžnika zoper izdano začasno odredbo delno ugodilo in začasno odredbo v I. in III. točki izreka delno spremenilo tako, da je količino 321.820 kg odpadnih nagrobnih sveč nadomestilo s 128.629 kg odpadnih nagrobnih sveč, ki jih je dolžnik dolžan prevzeti in začasno skladiščiti (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbo glede odločitve o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo v preostalem delu pa je zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ko je ta uspešno prestal pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ). Izpodbijani sklep ima razloge o odločilnih dejstvih in ti niso sami s seboj v nasprotju, kot to trdi pritožnik. O odločilnih dejstvih pa tudi ni nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in med samimi temi listinami. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ tako ni podana.

29. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ).

**Glede stroškov postopka**

30. Ker je dolžnik s svojim ugovorom delno uspel, je pritožbeno sodišče delno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka (II. točka izreka izpodbijanega sklepa) in sicer tako, da upnik in dolžnik nosita vsak sam svoje stroške postopka zavarovanja (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 15. členom ZIZ).

**Glede pritožbenih stroškov**

31. Pritožbeno sodišče je glede na delni uspeh dolžnika s pritožbo odločilo, da upnik in dolžnik nosita tudi vsak sam svoje pritožbene stroške (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Pred predelavo.