Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo zaradi neizpolnjenega pogoja iz prvega odstavka 59. člena ZIZ oziroma pomanjkanja pravnega interesa (pravne koristi tožnika) za vložitev tožbe. Ugovor zoper sklep o izvršbi predstavlja samostojno in edino pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi (53. člen ZIZ), zaradi česar v primeru zamude ugovornega roka te določbe ni mogoče preprosto zaobiti z vložitvijo tožbe na nedopustnost izvršbe na podlagi 59. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo z dne 23. 7. 2020. 2. Zoper citiran sklep je pritožbo vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Tožnik meni, da je njegova tožba dopustna in da so podane vse procesne predpostavke za njeno obravnavanje. Tožnik v tožbi trdi, da je terjatev tožene stranke (v nadaljevanju toženca) prenehala na podlagi določbe 270. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženec je sprejel izpolnitev tretjega – tožnikovega sina, ki je v imenu tožnika v celoti izpolnil obveznost do toženca, kar slednji tudi izrecno priznava, medtem ko stečajni upravitelj tega ne priznava. To pomeni, da o tožbenem zahtevku tožnika do sedaj še ni bilo meritorno odločeno, zaradi česar v konkretnem primeru ne gre za razsojeno stvar, kot so smiselno izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa. Bistveno vprašanje konkretnega primera je, ali terjatev toženca do tožnika sploh še obstoji. Pritožba se sklicuje na „identično dejansko stanje“, ki naj bi izhajalo iz sodbe Okrožnega sodišča v Krškem P 263/2012 z dne 6. 2. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1322/2013 z dne 17. 7. 2013, kjer se je sodišče postavilo na stališče, da ne gre za razsojeno stvar. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in nadaljevanje postopka s tožbo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP in 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani sklep ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in v pritožbi pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje ter dodaja:

5. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, sodišče prve stopnje tožbe z dne 23. 7. 2020 ni zavrglo, ker je „o zahtevku že bilo odločeno“, kot meni pritožba, ampak ker niso bili izpolnjeni formalnopravni pogoji za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe.

6. Tožnik je vložil tožbo na nedopustnost izvršbe, v kateri je navajal, da zoper njega pred Okrajnim sodiščem na Ptuju teče izvršilni postopek I 223/2019 zaradi izterjave zneska 15.633,90 EUR s pripadki. Zatrjuje, da terjatev, ki jo v izvršilnem postopku terja toženec, ne obstaja več, saj je zaradi plačila ugasnila.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo prvi odstavek 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)1, ki govori o pravdi ali drugemu postopku za nedopustnost izvršbe. Določa, da lahko dolžnik v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev.

8. Pogoj za vložitev tožbe ali začetek drugega postopka za nedopustnost izvršbe v skladu z omenjeno določbo ZIZ je, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil ugovor in je sodišče o ugovoru (vsebinsko) odločalo. Tako tudi Višje sodišče v Kopru v zadevi I Cp 829/2015 z dne 1. 3. 2016 pojasnjuje, da je tožba iz 59. člena ZIZ možna samo v povezavi z ugovornim postopkom. Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 221/2006 z dne 10. 9. 2008 navedlo, da je tožba za nedopustnost izvršbe dovoljena samo v povezavi z ugovornim postopkom, ki se nanaša na opozicijske in impugnacijske ugovore. Tožba na nedopustnost izvršbe ni dopustna, če je izvršilno sodišče ugovor zavrnilo iz formalnopravnega, nevsebinskega razloga.2

9. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje po vpogledu v zadevo I 229/2019 ugotovilo, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišče na Ptuju z dne 3. 5. 2019 postal pravnomočen (dne 4. 6. 2019), saj tožnik zoper izdani sklep ni vložil ugovora. Tekom postopka sta dolžnika (tožnik in L. V.) dne 29. 12. 2019 vložila ugovor, ki ga je izvršilno sodišče obravnavalo kot ugovor po izteku roka. S sklepom z dne 20. 2. 2020 ga je v skladu z določbo četrtega odstavka 58. člena ZIZ3 zavrglo kot prepoznega. S tem sklepom je zavrglo tudi ugovor, ki ga je tožnik (dolžnik) vložil 10. 1. 2020. Tožnik zoper izdani sklep o zavrženju ugovorov ni vložil pritožbe, zato je sklep dne 4. 6. 2020 postal pravnomočen.

10. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 59. člena ZIZ, saj izvršilno sodišče ni odločalo o ugovoru na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev, ampak je ugovora kot prepozna zavrglo.

11. Pritožba s svojim navedbami ne more omajati razlogov sodišča prve stopnje. Vsebinsko odločanje o ugovoru je procesna predpostavka za vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe. Ker naveden pogoj ni izpolnjen, je tožba nedopustna in jo je sodišče prve stopnje v skladu z 274. členom ZPP4 pravilno zavrglo.

12. Sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo, ker naj bi šlo za razsojeno stvar, kot zmotno meni pritožba, niti zadeva v dejanskem pogledu ni enaka zadevi Okrožnega sodišča v Krškem P 263/2012 z dne 6. 2. 2013, ki jo omenja pritožba. V tisti zadevi namreč ugovor dolžnika ni bil zavržen, kot v konkretnem primeru, ampak je bilo o ugovoru vsebinsko odločeno. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo zaradi neizpolnjenega pogoja iz prvega odstavka 59. člena ZIZ oziroma pomanjkanja pravnega interesa (pravne koristi tožnika) za vložitev tožbe. Kot izhaja iz točke 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ugovor zoper sklep o izvršbi predstavlja samostojno in edino pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi (53. člen ZIZ), zaradi česar v primeru zamude ugovornega roka te določbe ni mogoče preprosto zaobiti z vložitvijo tožbe na nedopustnost izvršbe na podlagi 59. člena ZIZ.

13. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

14. Tožnik s pritožbo ni uspel in sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prvi odstavek 59. člena ZIZ določa: Če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev, lahko dolžnik v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. 2 Kot izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Celju Cp 423/2013 z dne 10. 10. 2013. 3 Četrti odstavek 58. člena ZIZ določa: S sklepom, ki ga izda o ugovoru, sodišče ugovoru ugodi ali ga zavrne ali pa zavrže kot prepoznega, nepopolnega ali nedovoljenega. 4 274. člen ZPP določa: Po predhodnem preizkusu tožbe izda predsednik senata sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen), da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo, da o tožbenem zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe.