Jedro

Kolektivno upravljanje avtorskih pravic ne pomeni, da so avtorske pravice prenesene od avtorjev na kolektivno organizacijo, ampak je to le način upravljanja materialne avtorske pravice, ki je upravičen zaradi nezmožnosti individualnega upravljanja oziroma učinkovitejšega upravljanja teh pravic.

V postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje se presoja, ali vlagatelj, ki za dovoljenje zaproša, izpolnjuje zakonske pogoje za pridobitev dovoljenja. Ta presoja pa ne obsega odločanja o materialnih avtorskih pravicah, da bi to utemeljevalo položaj avtorjev kot stranskih udeležencev v postopku.

Če tožnik v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje ni mogel imeti položaja stranskega udeleženca, ni upravičen sprožiti postopka za ugotavljanje njegove ničnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo podredni predlog tožnika, da se dovoljenje št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010, ki ga je izdal Urad RS za intelektualno lastnino, izreče za nično. Upravni organ je v zadevi odločal po sodbi tega sodišča I U 1413/2011, s katero je bil odpravljen njegov sklep z dne 14. 6. 2011 v delu, v katerem je bilo odločeno o predlogu za ničnost. V sedaj izpodbijani odločbi upravni organ ugotavlja, da ob upoštevanju odločb Ustavnega sodišča RS št. Up 666/10 in Up-1053/10 z dne 12. 5. 2011 vlagatelj ni upravičen predlagatelj za izrek dovoljenja za ničnega. Vlagatelj ne izpolnjuje pogoja, določenega v navedenih odločbah, saj izdano dovoljenje ne vpliva na njegove pravice ali pravne koristi. Vlagatelj enako kot ostali avtorji niso imeli možnosti sodelovanja v upravnem postopku podeljevanja dovoljenja za kolektivno zaščito avtorske pravice na avdiovizualnih delih, saj izdaja takšnega dovoljenja ne vpliva na pravice posameznih avtorjev. Kolektivno upravljanje namreč ne pomeni, da so avtorske pravice prenesene od avtorjev na kolektivno organizacijo. Le-ta ne postane imetnica avtorskih pravic, temveč na podlagi zakona ali pogodbe upravlja avtorsko pravico na način oziroma z dejanji, določenimi v Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Pri kolektivnem upravljanju tudi ne gre za vsebinske avtorskopravne omejitve. V primeru obveznega kolektivnega upravljanja ZASP avtorju pravice upravljanja ne dopušča oziroma mu tudi ne omogoča, da bi sam izbral kolektivno organizacijo, ki bo upravljala z njegovimi pravicami, prav tako tudi ne predvideva, da bi v procesu podeljevanja dovoljenja kolektivni organizaciji sodelovali tudi avtorji kot fizične osebe. Dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic izda upravni organ, ki je pri tem vezan na izpolnjevanje zakonskih meril. Glede na določbo 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vlagatelj ne more varovati pravic ali pravnih interesov, ki mu jih zakon ne podeljuje. Zato ne more uspešno trditi, da bi v postopku izdaje dovoljenja A. moral sodelovati zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi. Upravni organ zaključuje, da ob pregledu zakonodaje in dokumentacije ni ugotovil, da bi s podelitvijo dovoljenja drugi kolektivni organizaciji kakorkoli prišlo do posega v pravice ali pravne koristi avtorjev. Kljub navedeni ugotovitvi pa je preveril, ali so izpolnjeni pogoji za izrek dovoljenja za ničnega po prvem odstavku 279. členu ZUP in ugotovil, na noben pogoj ni podan.

Tožnik v tožbi meni, da bi upravni organ moral izreči dovoljenje z dne 11. 10. 2010 za nično, saj so bile v postopku njegove izdaje takšne nepravilnosti, ki predstavljajo nedovoljeno dejanje v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Dovoljenje je bilo izdano subjektu, ki ga sploh ne bi smel pridobiti. Pravno organizacijska oblika A., ki mu je bilo dovoljenje podeljeno, je zavod. Po Zakonu o zavodih pa zavod članstva ne pozna, posledično tudi ne določa pristojnosti in dolžnosti članov, niti skupščine članov. Zavod kot pravnoorganizacijska oblika ni primeren za kolektivno upravljanje avtorske pravice. Le-to se po mnenju tožnika lahko zaupa zgolj takšni organizaciji, ki temelji na članstvu. Ker je bilo dovoljenje izdano A., je izvrševanje avtorske pravice tožnika (ki je ne more uveljavljati niti sam, niti preko druge kolektivne organizacije) močno omejeno, če že ne onemogočeno, saj A. zaradi svoje pravnoorganizacijske oblike ne omogoča enakopravnega upravljanja avtorske pravice, kot to zahtevajo določbe ZASP. Zato so posledično kršene tudi tožnikove ustavne pravice iz 60. člena Ustave RS. Po mnenju tožnika je ničnost utemeljena s popolno izključitvijo avtorjev iz postopka izdaje dovoljenja. Avtor ima izključno pravico dovoljevati uporabo svojih avtorskih del, s podelitvijo dovoljenja A. pa je ta izključna pravica prešla iz avtorja na A. in je s tem prišlo do neposrednega posega v pravice avtorjev. Prav tako je podan ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Pri tem se tožnik sklicuje na sodbo tega sodišča I U 146/2010 z dne 20. 10. 2010, s katero je sodišče ugodilo tožbi B. in odpravilo sklep Urada za intelektualno lastnino RS z dne 30. 12. 2009 ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. Zaradi učinkov odprave se je postopek vrnil v stanje, v katerem je bil, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani, kar pomeni, da se učinki odprave raztezajo tudi na dovoljenje z dne 11. 10. 2010. Iz tega dovoljenja torej A. ni pridobil nobenih pravic – položaj je takšen, kot da odločba ni bila nikdar izdana. Logična posledica je neizvršljivost takšne odločbe. Dovoljenja z dne 11. 10. 2010 pa ni mogoče izvršiti tudi zato, ker je pravica do kolektivnega upravljanja podeljena za soavtorje, ki te pravice nimajo. Avtorsko pravico imajo zgolj avtorji, soavtorji pa samo dodatni status soavtorstva. Dodatno pa k neizvršljivosti odločbe doprinese dejstvo, da ne obstoji posebna baza avtorskih del, ki so bila ustvarjena posebej za neko drugo avtorsko delo.

Podredno tožnik meni, da bi moral upravni organ njegov predlog za izrek ničnosti zavreči, ker je zaradi učinka odprave dovoljenja (v zvezi s sodbo I U 146/2010) izgubil pravni interes za uveljavljanje ničnosti. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje upravnemu organu, podredno pa da se predlog, da se odločba izreče za nično, zavrže. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijano odločbo izdala v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 1413/2011. Prereka tožbene navedbe. Razlaga, kdaj je podan ničnostni razlog po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP in vztraja, da v obravnavanem primeru ta pogoj ni izpolnjen. Zavrača trditve, da zaradi organizacijske oblike A. ne bi moglo biti izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje in se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 161/2011. Podan tudi ni ničnosti razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Glede izenačitve avtorjev in soavtorjev se sklicuje na 12. in 105. člen ZASP. Trditve o neobstoju posebne baze avtorskih del pa zavrača na podlagi 105. in 151. člena ZASP. Ne pritrjuje niti trditvi o neizvršljivosti spornega dovoljenja zaradi neobstoja posebne baze avtorskih del, ki bi bila posebej ustvarjena avtorsko delo. Pri tem se sklicuje na določbe 105. in 147. člena ZASP. Glede podrednega tožbenega zahtevka pa meni, da ni skladen z določbami Zakona o upravnem sporu. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo in tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

V pripravljalni vlogi tožnik vztraja pri svojih navedbah in stališčih.

Tožba ni utemeljena.

Ko je upravni organ odločal o predlogu tožnika, da se za nično izreče dovoljenje št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010, ki ga je Urad RS za intelektualno lastnino dal A. za kolektivno upravljanje, je moral ugotoviti, ali je tožnik upravičena oseba za uveljavljenje tega izrednega pravnega sredstva. V sodbi I U 1413/2011 z dne 16. 3. 2012 je to sodišče opozorilo na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 666/10, Up 1153/10 z dne 12. 5. 2011, v kateri je podano stališče o aktivni legitimaciji za uveljavljanje ničnosti. Ustavno sodišče RS le-to priznava vsem osebam, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba in so zato v enakem položaju, ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Po proučitvi izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je upravni organ v ponovnem postopku sledil napotkom in pravilno ocenil položaj tožnika v postopku dodelitve dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorske pravice.

Tožnik je predlog za izrek ničnosti dovoljenja z dne 11. 10. 2010, kot iz njega izhaja, vložil kot avtor avdiovizualnih del. Med strankami ni sporno, da v postopku, v katerem je bilo to dovoljenje dodeljeno A., ni bil stranka niti stranski udeleženec. V skladu s stališčem Ustavnega sodišča RS bi predlog za izrek ničnosti lahko vložil, če bi v tem postopku imel oziroma lahko imel položaj stranskega udeleženca. Upravni organ je zato pravilno ugotavljal, ali bi mu tak status pripadal glede na določbo 43. člena ZUP, ki določa, da ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, tega pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Sodišče se strinja z argumenti upravnega organa, zakaj tožnik v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje, ki je v obravnavanem primeru po 147. členu ZASP obvezno, ne varuje svojih pravic ali pravnih koristi. Upravni organ je pravilno pojasnil, da kolektivno upravljanje avtorskih pravic ne pomeni, da so avtorske pravice prenesene od avtorjev na kolektivno organizacijo, ampak je to le način upravljanja materialne avtorske pravice, ki je upravičen zaradi nezmožnosti individualnega upravljanja oziroma učinkovitejšega upravljanja teh pravic. ZASP nima določb o sodelovanju posameznih avtorjev v postopku podelitve dovoljenja za kolektivno upravljanje, niti iz njih ni mogoče izluščiti namena zakonodajalca, da bi v tem postopku morali sodelovati avtorji, da bi varovali svoje pravne interese. V postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje se presoja, ali vlagatelj, ki za dovoljenje zaproša, izpolnjuje zakonske pogoje za pridobitev dovoljenja. Ta presoja pa ne obsega odločanja o materialnih avtorskih pravicah, da bi to utemeljevalo položaj avtorjev kot stranskih udeležencev v postopku. Stališče, da avtorji v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic ne varujejo svojih pravic ali pravnih koristi, je to sodišče že zavzelo v sodbi I U 1082/2010 z dne 1. 2. 2011, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 161/2011 z dne 30. 11. 2011. Če tožnik v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje A. ni mogel imeti položaja stranskega udeleženca, pa je upravni organ pravilno ugotovil, da ni upravičen sprožiti postopek za ugotavljanje njegove ničnosti.

V delu, v katerem je upravni organ presojal, ali obstojijo zakonski pogoji za ugotovitev, da je dovoljenje z dne 11. 10. 2010 nično, je glede na prej pojasnjeno šteti, da je ta preiskus opravil po uradni dolžnosti na tožnikovo pobudo (tudi svojo vlogo je tožnik imenoval pobuda oziroma predlog). Postopek po uradni dolžnosti upravni organ vodi, če tako določa zakon, na zakonu temelječ predpis, ali če je to potrebno glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi (126. člen ZUP). Tožnik kot avtor avdiovizualnih del pa javne koristi v postopku podelitve dovoljenja za kolektivno upravljanje ne varuje. Ker v tem postopku ne varuje niti svojih pravic ali pravnih koristi, ne more izpodbijati presoje upravnega organa o obstoju ničnostih razlogov, zato so sodišče do vseh nadaljnjih tožbenih ugovorov, ki se vsebinsko nanašajo na to presojo, ne opredeljuje.

Sodišče zaključuje, da tožnik ni upravičena oseba za vložitev predloga za izrek ničnosti odločbe. Če mu je to upravičenje upravni organ odrekel v obliki odločbe (in ne sklepa), to ne pomeni kršitve pravil postopka, ki bi vplivala na odločitev. Ker tožnik ni upravičen predlagatelj uveljavljanega pravnega sredstva, tudi ugotovitev, da ni imel več pravnega interesa za vložitev takega predloga in bi zato bilo treba njegov predlog zavreči (podredni tožbeni zahtevek), ne spremeni njegovega pravnega položaja oziroma ne vpliva na odločitev.

Tožbo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primerih, če sodišče tožbo zavrne oziroma zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.