Jedro

Tožnik ni bil seznanjen s pravilnim opravljanjem dela, delo pri toženi stranki pa je opravljal tako kot je bilo običajno, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku ni podan.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 13.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni, kar je tožnik zahteval več, to je plačilo 16.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 do plačila, pa je zavrnilo (I. tč. izreka sodbe). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v višini 981,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (II. tč. izreka sodbe).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu ter odločitev o stroških postopka se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo zniža tako, da upošteva 40 % soprispevek tožnika. Poudarja, da je sodišče prve stopnje ignoriralo izpovedbo tožene stranke in brez potrebne obrazložitve zaključilo, da tožencu ne verjame, pri čemer ne pojasni, zakaj mu ne verjame in zakaj verjame tožniku. Toženec vztraja pri navedbi, da je tožnika opozoril, naj z delom preneha oz. naj počaka, da se pred rušenjem postavi oder. Navedeno je toženec dejansko navedel že v odgovoru na tožbo, sodišče pa na 6. strani sodbe protispisno ugotavlja, da se je to ob zaslišanju tožnika izkazalo za neresnično. Toženec je namreč prav to trditev ponovil na obravnavi, zato ni jasno, zakaj bi se ta trditev izkazala za neresnično. Tožnik izrecno priznava, da mu toženec ni dal nobenih navodil, kako naj odstrani tram in se je torej sam odločil, da bo uporabil kramp. Razlogi za prepričljivost izpovedi tožeče stranke v škodo tožene stranke so navedeni pomanjkljivo, v omenjenem delu celo protispisno, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Toženec je ves čas zatrjeval, da je podan tožnikov soprispevek k nastanku škode, česar pa sodišče ni upoštevalo. Tožnik je bil samovoljen in nepreviden, ob opozorilu toženca na nevarnost celo neubogljiv. Če bi sodišče temeljiteje ocenilo izpovedbe, bi vsekakor prišlo do ugotovitve, da je podan tudi zatrjevani 40 % tožnikov soprispevek. Izpodbijana sodba premalo kritično obravnava tožnika v konkretni škodni situaciji, saj je imel tožnik vsekakor možnost, da se glede na očitno nevarno situacijo vzdrži konkretnega početja. Povsem drugače bi seveda bilo, če bi se tožnik skliceval, da mu je toženec zapovedal takšno opravilo navkljub tožnikovemu opozorilu o tveganju takšnega početja. Kaj takega iz tožnikove izpovedbe ne izhaja. Nasprotno. Analiza spontanega izpovedovanja tožnika kaže, da se je sam povzpel na višino, zgrabil prvo orodje, ki je bilo pri roki in pričel z njim ruvati gredo iz ležišča. Odmerjena odškodnina je previsoka. Toženec se v izogib ponavljanju zgolj sklicuje na dosedanjo sodno prakso v podobnih primerih. Toženec v gradbeni dejavnosti kot samostojni podjetnik izvaja manj zahtevna dela in se glede na trenutno krizo v državi le stežka prebija skozi mesec. Meni, da bi moralo biti odmerjanje odškodnine v njegovo breme vsekakor nekoliko milejše kot v primeru dobro stoječe gospodarske družbe. Samo gmotno stanje toženca ni bilo upoštevano in ovrednoteno pri odmeri pravične odškodnine.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilem delu in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnik ponavlja navedbe, ki se nanašajo na pretrpljeno škodo ter potek zdravljenja ter izpostavlja, da je prisojena odškodnina glede na ugotovljeno dejansko stanje prenizka po vseh postavkah. Glede na tožnikovo starost ob škodnem dogodku (48 let), trajanje in intenzivnost bolečin, številne neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ter glede na dejstvo, da bo moral določene nevšečnosti in bolečine trpeti tudi v prihodnje, zahtevek ni pretiran. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je do nezgode prišlo dne 16. 10. 2006, ko je tožnik opravljal delo pri toženi stranki. Po naročilu tožene stranke je šel tožnik rušit staro hišo v A.. Razpenjal je vezni tram s krampom na zidu na višini več kot 2,5 metra. Pri tem se mu je kramp snel in ker je imel vso moč uperjeno v kramp, da bi razklenil tram, se ni mogel zadržati na veznem zidu in je padel. Tožnik je zahteval odškodnino za materialno in nematerialno škodo in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 20.250,00 EUR, iz naslova strahu 2.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 10.800,00 EUR, iz naslova skaženosti 1.500,00 EUR, za materialno škodo pa je zahteval 408,48 EUR. Sodišče prve stopnje je dne 30. 11. 2009 izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave. Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača 4.800,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode ter 408,48 EUR iz naslova premoženjske škode. Glede preostalega dela zahtevka je po pravnomočnosti delne sodbe na podlagi pripoznave postopek nadaljevalo in po izvedenem dokaznem postopku odločilo, da je tožena stranka za povzročeno škodo tako objektivno kot krivdno odškodninsko odgovorna. Tožnikovega soprispevka ni ugotovilo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče takšnih nasprotij ni ugotovilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno, zakaj sodišče prve stopnje ne verjame tožencu, da je tožnika opozoril, naj z delom preneha oz. naj počaka, da se pred rušenjem postavi oder. Drži, da je toženec takšno navedbo podal že v odgovoru na tožbo, sodišče prve stopnje pa je na 6. strani sodbe nato pravilno ugotovilo, da se je taka navedba ob zaslišanju tožnika izkazala za neresnično. Toženec je namreč na naroku dne 6. 5. 2011 izpovedal, da sam ni imel namena, da se postavi gradbeni oder, pač pa da se nekaj podstavi, nek pripomoček, nekaj, na kar bi se stopilo in s palico odstranilo tram (list. št. 68). Ker je torej toženec sam izpovedal, da ni imel namena postaviti gradbenega odra, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne drži njegova navedba, da je tožnika opozoril, naj z delom preneha, dokler se ne postavi gradbeni oder.

Glede temelja odškodninske odgovornosti: Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka za povzročeno škodo tako objektivno kot krivdno odškodninsko odgovorna. Zoper takšen materialnopravni zaključek ni pritožbe, pač pa toženec trdi, da je tožnik k škodnemu dogodku soprispeval najmanj v višini 40 %. Odgovornost za nastanek škode je deljena, če je oškodovanec tudi sam prispeval k nastanku škode. Praviloma se pri odraslih oškodovancih vzame kot merilo skrbnost. K nastanku škode nič ne prispeva le tista oseba, ki v danih okoliščinah ravna s skrbnostjo povprečnega razumnega odraslega človeka.Vendar pa je pri delovnih nesrečah, ko je oškodovanec delavec, merilo strožje. Kot merilo je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Po 36. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadaljnji) mora delavec upoštevati predpisane varnostne ukrepe, uporabljati predpisana sredstva in opremo za osebno varnost pri delu in se odzvati na zdravstvene preglede. Če delavec ne ravna tako, se šteje, da ogroža svojo varnost in zdravje in varnost in zdravje drugih delavcev. Če bi delavec ravnal s potrebno skrbnostjo in bi škoda nastala kljub temu, njegovega prispevka k škodi ni mogoče ugotoviti. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju izvedenskega mnenja kot tudi drugih izvedenih dokazov (zaslišanja prič in strank) pravilno odločilo, da tožnik k škodnemu dogodku ni prispeval. Tožnik ni bil seznanjen s pravilnim opravljanjem dela, saj ga toženec ni napotil na teoretično in praktično usposabljanje in preizkus usposobljenosti za varno delo. Toženec je ravnal v nasprotju z najbolj osnovnimi pravili varnosti pri delu, kar je potrdil izvedenec varstva pri delu A.B., tožnik pa je delo opravljal tako, kot je bilo pri tožencu običajno. Tožnik je končal samo sedem razredov osnovne šole, pri gradnji je bil samouk, šele na naknadnem izobraževanju v letu 2008 se je naučil, da je gradbeni oder potreben za vsa dela na višini nad enim metrom (Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi opr. št. II Ips 202/2002 na podlagi takrat veljavnega Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu (Ur. l. SFRJ, št. 42/68) nevarno dejavnost utemeljilo s tem, da je delo na odru, ki je več kot en meter nad tlemi, nevarno do te mere, da ga je potrebno zavarovati). Ta pravilnik je z dnem 1. 1. 2003 nadomestila Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 3/2002 in naslednje). Toženec je po poklicu zidar in so mu znani predpisi iz varstva pri delu, kljub temu z njimi tožnika ni seznanil, tožniku pa tudi ni dal posebnih (pravilnih) navodil za konkretno delo. Izvedenec za varstvo pri delu je namreč pojasnil, da z vidika varnosti pri delu tudi način oprave konkretnega dela, ki ga je kot ustreznega opisoval toženec (in katerega naj tožnik ne bi spoštoval), ne bi bil pravilen. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku ni podan.

Glede višine prisojene odškodnine: Tožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu nepremoženjske škode, ki jo je sodišče povzelo po izvedeniškem mnenju, pač pa meni le, da je sodišče zanjo priznalo prenizko odškodnino, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Tudi toženec ne oporeka ugotovljenemu obsegu nepremoženjske škode, ki se je pri tožniku odrazila v obliki telesnih bolečin, strahu, zmanjšani življenjski aktivnosti in skaženosti in v zvezi s tem izpodbija le odmero odškodnine, ki je po njegovi oceni previsoka. Stranke v zvezi s tem poudarjajo določene okoliščine, ki bi po njihovih ocenah lahko vplivale na odmero drugačne višine odškodnine.

Glede na dejanske ugotovitve o načinu nastanka poškodbe, o izidu in dolgotrajnosti zdravljenja ter trajnih posledicah je pritožbeno sodišče z ozirom na pritožbene navedbe obeh strank preizkušalo, ali je tožnik upravičen do odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode v znesku, ki mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je odškodnino odmerilo, zato niso utemeljene ne tožnikove ne toženčeve pritožbene navedbe s tem v zvezi, kar velja za vse oblike nepremoženjske škode. V kolikor se pritožbi sklicujeta na aktualno sodno prakso, je to sklicevanje pavšalno, saj ne navedeta konkretne sodne prakse, s katero bi se po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina lahko primerjala. Kljub le pavšalnim trditvam pritožbeno sodišče glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odškodnino za nematerialno škodo odmerilo ustrezno in v okviru do sedaj prisojenih odškodnin v podobnih primerih ter ob upoštevanju razmerja med prisojenimi odškodninami v lažjih in hujših primerih poškodb.

Tožnik, ki je bil ob nezgodi star 48 let, je v nezgodi utrpel odprt zlom leve goleni in kompresijski zlom 2. ledvenega vretenca. Tožnik je bil na dan poškodbe operiran, nato pa je opravljal pogoste kontrole pri kirurgu, vsak drugi dan v obdobju 6 tednov je imel preveze rane na domu. Hude bolečine je imel stalno en teden po poškodbi, nato je dva meseca trpel zmerno hude bolečine in lahke bolečine, ko je ležal in razgibaval ter opravljal preveze rane. Lažje bolečine pa je imel ves preostali čas zdravljenja. Leto dni po poškodbi so se bolečine stabilizirale, tako da so ostale le lažje bolečine pri večjih obremenitvah, kar je prisotno še sedaj. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je mogoče telesno poškodbo, ki jo je utrpel tožnik, po Fisherjevem sistemu o teži poškodb („Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo“, Pregled sodne prakse, GV založba, 2001) uvrstiti med srednje hude primere. Z ozirom na opisane telesne bolečine in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih, je po stališču pritožbenega sodišča ustrezna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, v znesku, kot ga je odmerilo sodišče prve stopnje (7.000,00 EUR ob upoštevanju, da je tožnik z delno sodbo že prejel 2.000,00 EUR).

Tudi glede odmerjene odškodnine v preostalih postavkah (200,00 EUR zaradi strahu (tožnik je že prejel 800,00 EUR), 6.000,00 EUR zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (tožnik je že prejel 2.000,00 EUR) ter 500,00 EUR zaradi skaženosti, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in skladna z določbo 179. čl. OZ in v okviru prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih. Višine odškodnin se v takšnih oz. podobnih primerih gibljejo v višini 18 povprečnih plač v RS (glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št II Ips 448/2009, II Ips 999/2008). Sodišče prve stopnje je tožniku, upoštevajoč odškodnino, prisojeno z delno sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. Pd 161/2009 z dne 30. 11. 2009, prisodilo skupaj 18 povprečnih neto plač v RS, kar je v celoti skladno s sodno prakso. Pritožbi pravdnih strank, ki takšno odmero izpodbijata, zato nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti strinja z ugotovitvami in dokazno oceno prvostopnega sodišča. Toženec se neutemeljeno sklicuje na določbo 170. čl. OZ (zmanjšanje odškodnine). Ob upoštevanju premoženjskega stanja oškodovanca lahko sodišče naloži odgovorni osebi, da plača manjšo odškodnino, kot znaša škoda, če škoda ni bila povzročena namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti, odgovorna oseba pa je šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje. Po oceni pritožbenega sodišča je bila škoda povzročena iz hude malomarnosti, saj je glede na izsledke izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca iz varstva pri delu A.B. toženec ravnal v nasprotju z najbolj osnovnimi pravili varnosti pri delu. Poleg tega toženec sodišču ni dostavil dokazil, iz katerih bi bilo razvidno, da je tako šibkega premoženjskega stanja, da bi ga plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje. Pogoji za zmanjšanje odškodnine po tej določbi zato niso podani.

Ker uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člena ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.