Jedro

Zoper pravnomočen sklep o zavrnitvi predloga za obnovo postopka je revizija dovoljena, če so za to izpolnjene predpostavke iz 2. in 3. odstavka 36. člena ZPP.

Kršitev pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni revizijski razlog.

Kršitev pravdnega postopka iz člena 394, točka 2 ZPP ni obnovitveni razlog, če jo je stranka neuspešno uveljavljala že v prejšnjem postopku.

Sedež družbe je kraj, ki je kot sedež družbe vpisan v sodni register.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v osmih dneh povrniti tožeči stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 610.000,00 SIT.

Obrazložitev

V tem sporu je sodišče prve stopnje vročilo toženi stranki tožbo še po določbah ZPP iz leta 1977, postopek na prvi stopnji pa je končalo dne 15.11.1999, torej že v času veljavnosti novega ZPP, s sodbo zaradi izostanka.

Dne 17.12.1999 je tožena stranka vložila predlog za obnovo postopka iz obnovitvenih razlogov po 2. in 3. točki 394. člena ZPP. Podrejeno, če sodišče predlogu za obnovo postopka ne bi ugodilo, je istočasno vložila tudi pritožbo zoper sodbo zaradi izostanka.

Sodišče prve stopnje je dne 1.2.2000 s sklepom:

1./ izreklo, da predlogu za obnovo postopka ne ugodi;

2./ podrejeno vloženo pritožbo zoper sodbo zaradi izostanka zavrglo kot prepozno.

Pritožbo, s katero je tožena stranka izpodbijala sklep sodišča prve stopnje v obeh točkah izreka, je pritožbeno sodišče zavrnilo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Sklep pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7., 8. in 12. točke ZPP. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizije ne omeji samo na pravnomočno odločitev o predlogu za obnovo postopka, oziroma na pravnomočno odločitev o zavrženju pritožbe zoper sodbo zaradi izostanka, vendar ne pove, katere zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja v postopku za obnovo postopka, katere pa v postopku za odločitev o glavni stvari, v katerem je sodišče pritožbo zoper sodbo zaradi izostanka zavrglo.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izreklo, in tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Prav navaja tožeča stranka v odgovoru na revizijo, da kršitev pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni revizijski razlog (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Zato je treba izpodbijani sklep preizkusiti samo z vidika morebitnih kršitev iz 7. oziroma 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka tudi pravilno opozarja, da je pritožbeno sodišče z izpodbijanim sklepom pravnomočno odločilo v dveh postopkih: v postopku po predlogu za obnovo postopka, končanega s sodbo zaradi izostanka, in v postopku o glavni stvari, ki se je končal z izdajo sodbe zaradi izostanka. Zato je bila stvar revizijskega sodišča preizkus, ali je do uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so revizijski razlog, prišlo v katerem od omenjenih dveh postopkov, vendar v postopku, končanem s sodbo zaradi izostanka, samo v obsegu pravočasnosti pritožbe zoper sodbo.

Stališču tožeče stranke, da zoper pravnomočen sklep o zavrnitvi predloga za obnovo postopka ni revizije, revizijsko sodišče namreč ne more pritrditi. To pa zato, ker lahko stranke po prvem odstavku 384. člena ZPP vložijo revizijo zoper vsak sklep sodišča, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, če so sicer izpolnjene predpostavke dovoljenosti revizije (drugi odstavek 384. člena ZPP). Z izpodbijanim sklepom pa je bil na drugi stopnji (primerjaj prvi odstavek 367. člena ZPP) pravnomočno končan postopek za obnovo postopka v zadevi, v kateri vrednost spora presega 5.000.000,00 SIT (490. člen ZPP).

Tožena stranka ni v reviziji navedla nobenega podatka, iz katerega bi bilo mogoče povzeti, da v postopku za obnovo postopka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano odločbo samo v mejah razlogov, navedenih v reviziji (371. člen ZPP), revizijsko sodišče zato ugotavlja, da v postopku za obnovo postopka do obravnavane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni prišlo. V tem postopku pa tudi ni prišlo do kršitve iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče namreč v postopku za obnovo postopka ni izdalo zamudne sodbe. Kršitev 7. točke drugega odstavka pa je možna samo v zvezi z izdajo zamudne sodbe.

Iz povedanega sledi, da uveljavljanih revizijskih razlogov glede pravnomočne odločitve pritožbenega sodišča v postopku za obnovo postopka ni. V tem obsegu pa je izpodbijani sklep tudi materialnopravno pravilen (primerjaj 371. člen ZPP).

V postopku odločanja o tožbenem zahtevku je treba presoditi samo, ali je pravilna odločitev o zavrženju pritožbe zoper sodbo zaradi izostanka. Dokler sklep o zavrženju pritožbe ni razveljavljen, kar je lahko samo v primeru, če predpostavke za izdajo takšnega sklepa niso bile izpolnjene, revizijsko sodišče materialnopravne oziroma procesnopravne pravilnosti sodbe zaradi izostanka ne sme preizkušati. Zato uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tudi če bi morda obstojala, pri presoji pravilnosti zavrženja pritožbe kot prepozne ni mogoče upoštevati, je torej ni. Preizkusiti je zato treba samo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V predlogu za obnovo postopka je tožena stranka uveljavljala (tudi) obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP. Ta je identičen bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: "če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem".

Tožena stranka je po izdaji sodbe zaradi izostanka prvenstveno predlagala izredno pravno sredstvo - obnovo postopka. Očitno je štela, da je pritožbeni rok zamudila, zaradi česar bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v pritožbi ni mogla uveljavljati. Zato je šele podrejeno, če sodišče predlogu ne bi ugodilo, istočasno vložila tudi pritožbo zoper sodbo zaradi izostanka. V skladu z njenim predlogom je sodišče prve stopnje tudi odločalo ter ugotovilo, da (tudi) obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP ni podan. Zato predlogu za obnovo ni ugodilo. Takšno odločitev sta potrdili tudi pritožbeno in revizijsko sodišče. Čim je sodišče v postopku za obnovo postopka ugotovilo, da obnovitvenega razloga iz 2. točke 394. člena ZPP ni, je s tem ugotovilo, da tudi ni bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To izhaja iz prvega odstavka 395. člena ZPP.

Procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP opredeljuje zakon kot takšno, ki daje stranki pravico predlagati obnovo postopka (2. točka 394. člena ZPP). Vendar pa stranka ne more zahtevati obnove postopka iz omenjenega obnovitvenega razloga, če je takšen razlog neuspešno uveljavljala že v prejšnjem postopku (prvi odstavek 395. člena ZPP). To pa pomeni, da tudi neuspešno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP, onemogoči njeno ponovno uveljavljanje v rednem pritožbenem (in morda sledečem revizijskem) postopku. Zato tudi revizijski razlog iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ni podan. Ne glede na navedeno pa revizijsko sodišče še pojasnjuje.

Čeprav v likvidaciji, je tožena stranka (še) pravna oseba (prvi odstavek 3. člena ZGD - argumentum a contrario). Zato je sodišče prve stopnje imelo podlago za vročitev sodbe tako, kot jo je izvedlo, v petem odstavku 142. člena ZPP. Da bi sodišče prve stopnje ob takšni vročitvi 23.11.1999 kot dan vročitve sodbe nepravilno ugotovilo, tožena stranka ne trdi. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča z dne 30.6.1993 opr. št. II Ips 449/93 tožena stranka ne more uspeti že zato, ker je bila omenjena sodba sprejeta še pred uveljavitvijo ZGD. Ta pa v 29. členu izrecno določa, da je sedež družbe kraj, ki je kot sedež družbe vpisan v sodni register. Na trditev tožene stranke, da je sodišče vročilo sodbo nepravilno zato, ker je ni vročilo na naslov iz sodnega registra, pa je odgovorilo že pritožbeno sodišče. K temu revizijsko sodišče dodaja, da je omenjena trditev novota, ki je ne bi bilo mogoče upoštevati tudi, če bi bilo novo zatrjevano dejstvo resnično. Tožena stranka je namreč ves čas postopka na prvi stopnji trdila, da ji je bila sodba vročena nepravilno, ker ji jo je sodišče vročilo na naslovu iz sodnega registra. Šele v pripravljalni vlogi, vloženi v pritožbenem postopku dne 20.1.2000, to je več kot dva meseca po vložitvi pritožbe (16.12.1999), je prvič navedla, da ji je sodišče vročilo sodbo drugje, ne na naslovu, navedenem v sodnem registru (primerjaj prvi odstavek 337. člena ZPP).

Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (četrti odstavek 384. člena ZPP v zvezi s 378. členom ZPP). Pri tem na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene stroške revizijskega postopka - takse in odvetniško nagrado po tarifi, kot je to predlagala tožeča stranka. Pri tem je priznalo odvetniško nagrado za odgovor na tožbo od 3000 točk (3. točka 16. tar. št. Odvetniške tarife) po 90,00 SIT točka, ter takso za odgovor na tožbo od 20.000 točk (1., 2. in 5. točka tar. št. 1 taksne tarife) po 17,00 SIT točka (šesti odstavek 7. člena ZST).