Jedro

Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da je tudi zabeležko z vsebino, na kateri je zapisan zagovor tožnice o konkretnih očitanih kršitvah, opredeljenih v vabilu na zagovor, in zapisano pisno opozorilo na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, mogoče šteti kot pisno opozorilo, ki je v prvem odstavku 83. člena ZDR določeno kot pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožena stranka torej ni bila dolžna tožnici vročati še posebnega pisnega opozorila (ker je zakonski zahtevi iz prvega odstavka 83. člena ZDR z opozorilom v obliki zabeležke že zadostila).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 22. 7. 2010, in ki jo je prejela 23. 7. 2010, nezakonita; da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2008 še traja, tako da jo je tožena stranka dolžna v 15 dneh pozvati nazaj na delo; da je tožena stranka dolžna tožnico v roku 15 dni za čas od 23. 8. 2010 dalje prijaviti v socialna zavarovanja, jo za čas od 23. 8. 2010 dalje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter ji za čas do vrnitve na delo obračunati nadomestila plače v mesečnem bruto znesku 2.669,80 EUR, odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec, ter da je tožena stranka dolžna tožnici v 15 dneh plačati stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka navedenega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Zoper izpodbijano sodbo se iz razloga po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da mora delodajalec v skladu z določbo 1. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno. Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 37/2007) v 37. členu določa, da mora takšno pisno opozorilo vsebovati navedbo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, opis kršitve in datum storjene kršitve, delavcu pa mora biti vročeno na način v rokih, ki jih določa zakon. Sodišče prve stopnje je za pisno opozorilo štelo zabeležko zagovora tožnice z dne 26. 3. 2010, ki ga je slednja tudi podpisala, vendar pa besedilo te zabeležke ne vsebuje natančne navedbe kršitev pogodbenih obveznosti oziroma jasnega opisa kršitev kot to določa navedena kolektivna pogodba. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da dejstvo, da tožena stranka ni dokazala vročitve predmetne zabeležke tožnici, ne vpliva na zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pa nasprotuje citirani določbi 37. člena navedene kolektivne pogodbe, da mora biti pisno opozorilo delavcu vročeno. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnica bila sposobna opraviti odrejeno nalogo, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Za opravo naloge je bilo potrebno posebno znanje, na kar je tožnica večkrat opozorila. Za preiskavo mikroklime, osvetljenosti in hrupa ni imela praktičnih izkušenj. Na podlagi pridobljenih podatkov bi bilo potrebno za pravilno in popolno izdelavo zapisnika in poročila oceniti tudi stopnjo obremenjenosti v delovnih prostorih in izdelati oceno tveganja ter izpostavljenosti delavca v delovnem okolju ter opraviti ustrezne izračune in kontrolo zanesljivosti takšne ocene. Šlo je za nedeljivo celoto. Vsa izobraževanja so tožnico usposabljala le za samostojno opravljanje meritev in rokovanje z napravami za merjenje, ne pa tudi za samostojno opravo vrednotenja za potrebe pisanja končnega poročila. Tisti, ki opravi meritve, odgovarja za poročilo, česar se je tožnica zavedala in zato tudi ni izvedla meritev, za katere je bila usposobljena, saj s tako zbranimi podatki ne bi mogla opraviti naloge, katere smisel in cilj je izdelava poročila o izvedenih meritvah. Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Neutemeljeno se je nadalje oprlo tudi na izpovedbo izvedenca za varnost in zdravje pri delu. Slednji je namreč navedel, da resničnost delodajalčevih navedb ni posebej preverjal, prav tako pa je tudi domneval, da sta tožnica in A.A. nalogo izvedla skupaj, čeprav sta skupaj opravila le meritve, primerjavo in vrednotenje pa je slednji opravil sam, tožnica pa je poročilo zgolj podpisala, kar potrjuje njene trditve, da je bila usposobljena le za meritve, ne pa tudi za obdelavo, analizo in vrednotenje podatkov. Izvedenec je izjavil, da bi meritve lahko uporabil tudi sodnik, čeprav je predhodno trdil, da mora merilec imeti strokovni izpit, delovne izkušnje in tehnično izobrazbo. Sodišče prve stopnje obrazložitev izpodbijane sodbe zaključi z vprašanji, kar je nenavadno, saj odgovori izhajajo iz dokaznega postopka. Navedeno potrjuje, da je sodišče prve stopnje dokaze napačno interpretiralo in posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka bi morala poskrbeti za primerno izobraževanje tožnice, ki bi vključevalo kaj več kot zgolj usposabljanje za rokovanje z merilnimi napravami in iskanje primerih lokacij za meritve. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

V tem individualnem delovnem sporu je pritožbeno sodišče že odločalo in s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1212/2011 z dne 24. 2. 2012 pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo (v I. točki izreka) tako, da se tožničinemu zahtevku, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožnici dne 22. 7. 2010 in ki jo je tožnica prejela 23. 7. 2010, nezakonita, ugodi, delno pa sodbo razveljavi (v 2., 3. in 4. točki izreka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je presodilo, da tožena stranka ni dokazala vročitve pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, Vrhovno sodišče RS je reviziji tožene stranke s sklepom opr. št. VIII Ips 128/2012 z dne 7. 1. 2013 ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 7. 2010. Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnico pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti. Ocenilo je, da je tožena stranka dokazala, da obstaja utemeljen krivdni razlog za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Skladno s takšno ugotovitvijo je zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in posledično zavrnilo tožničin zahtevek na ugotovitev njene nezakonitosti ter reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih (1. odstavek 83. člena ZDR). Citirana kolektivna pogodba v 37. členu določa, da mora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delodajalec delavca pisno opozoriti, da mu lahko v primeru ponovne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pisno opozorilo mora vsebovati navedbo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, opis kršitve in datum storjene kršitve delavcu, pri čemer mora biti vročeno na način in v rokih, ki jih določa zakon. Pisno opozorilo velja dve leti od dneva njegove vročitve delavcu.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnico povabila na zagovor, na katerem se je lahko opredelila do v vabilu očitanih ji kršitev, da je tožnica zabeležko, ki vsebuje opozorilo o ravnanju tožene stranke v primeru tožničinih ponovnih kršitev, podpisala, vročena pa ji je bila skupaj z odgovorom na tožbo. Zaključilo je, da tožena stranka sicer ni dokazala vročitve pisnega opozorila tožnici, vendar pa to po oceni sodišča prve stopnje ne vpliva na zakonitost presojanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.

Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je pisno opozorilo iz 1. odstavka 83. člena ZDR pogoj za (morebitno kasnejšo) redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kolikor bo delavec ponavljal kršitve. Do pravne narave tega opozorila se je opredelilo tudi Ustavno sodišče RS, ki je navedlo, da gre za neke vrste procesno predpostavko, od izpolnitve katere je odvisna zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Glede dokaznega bremena v zvezi s pisnim opozorilom je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je dolžnost delodajalca, da dokaže obstoj takega opozorila, vsebinsko utemeljenost, oziroma neutemeljenost opozorila pa mora zatrjevati in dokazovati delavec sam. Če opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi v primeru ponavljanja kršitev ni pisno, je kasnejša odpoved nezakonita. Revizijsko sodišče je v razveljavitvenem sklepu glede zabeležke, ki jo je tožnica podpisala 26. 3. 2010 po zagovoru, na katerem je bila prisotna tožnica, zavzelo stališče, da je tudi zabeležko s takšno vsebino mogoče šteti kot pisno opozorilo, ki je v 1. odstavku 83. člena ZDR določeno kot pogoj, za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Revizijsko sodišče je v razveljavitvenem sklepu zavzelo jasno stališče, da je tudi zabeležko s tako vsebino (na kateri je zapisan zagovor tožnice o konkretnih očitanih kršitvah, opredeljenih v vabilu na zagovor, in zapisano pisno opozorilo na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve) mogoče šteti kot pisno opozorilo, ki je v prvem odstavku 83. člena ZDR določeno kot pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožena stranka torej ni bila dolžna tožnici vročati še posebnega pisnega opozorila (ker je zakonski zahtevi iz prvega odstavka 83. člena ZDR z opozorilom v obliki zabeležke že zadostila). Vendar pa bi morala tožena stranka tožnici pisno zabeležko vročiti. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožena stranka ni dokazala vročitve pisnega opozorila ter navedlo, da je bilo tožnici opozorilo (zabeležka) zagotovo vročeno skupaj z odgovorom na tožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnica s podpisom zabeležke seznanila z opozorilom o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve delovne obveznosti, preuranjen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožena stranka ni dokazala vročitve pisnega opozorila, ne vpliva na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. ZDR veljavnost pisnega opozorila veže na to, kdaj ga je delavec prejel, torej kdaj mu je bilo vročeno. Ob stališču revizijskega sodišča, da je mogoče zabeležko šteti kot pisno opozorilo ter da tožena stranka tožnici ni bila dolžna poleg zabeležke vročati še posebnega pisnega opozorila, je po oceni pritožbenega sodišča bistven odgovor na vprašanje, ali je bila zabeležka tožnici pravočasno vročena (in ne šele z odgovorom na tožbo). Tožnica je že v tožbi zatrjevala, da pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni prejela pisnega opozorila, ni pa zanikala, da se je v marcu 2010 udeležila zagovora, zaradi česar ne gre za pritožbeno novoto. V skladu z drugim odstavkom 37. člena panožne kolektivne pogodbe mora biti pisno opozorilo delavcu vročeno na način in v rokih, ki jih določa zakon. Zakon ne določa posebej načina vročanja opozorila, smiselno pa pridejo v poštev določbe 87. člena ZDR, kar pomeni, da mora biti delavcu pisno opozorilo vročeno osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi. Vročanje se opravi po pravilih pravdnega postopka.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožnice utemeljena, zato ji je ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju najprej ugotoviti ali je bilo opozorilo (zabeležka) z dne 26. 3. 2010 tožnici pravočasno vročena. V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo tožnici pisno opozorilo pravočasno vročeno, bo moralo ponovno odločati o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.

Skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.