Jedro

Zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela posredovanja delavcev odgovornost toženke ni le subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1, prav tako ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Toženka je zaradi ugotovljene zlorabe, s katero je prikrivala dejansko delovno razmerje, obravnavana v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja kot dejanski delodajalec. Le na tak način je lahko saniran položaj, v katerem se je tožnik znašel zaradi zlorabe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

a1.V predmetni zadevi sta sodišči prve in druge stopnje že odločali. Sodišče prve stopnje je s sodbo (in sklepom) opr. št. Pd 23/2019 z dne 13. 12. 2021 zavrnilo zahtevek tožnika zoper drugo toženko A. d. d., prvo toženko B. d. o. o., tretje toženko C. d. o. o. in četrto toženko D. D. s. p. (1) za ugotovitev ničnosti pogodb o zaposlitvi, ki so bile sklenjene med tožnikom in četrto, tretje in prvo toženko; (2) za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in drugo toženko od 3. 10. 2005 dalje za delovno mesto "LTD", od 1. 1. 2008 pa za delovno mesto KV LTD VILIČARIST (50 % del. časa) - VOZNIK LUŠKE MEHANIZACIJE (25 % del. časa) - LTD (25 % del. časa); (3) za izročitev pogodbe o zaposlitvi pri drugi toženki; (4) za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja pri drugi toženki po pogodbi o zaposlitvi, ki velja od 3. 10. 2005 dalje, vključno z obračunom vsakokratnih mesečnih plač (v višini 1.800,00 EUR bruto), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, obračunom potnih stroškov, malic, vsakoletnih regresov in trinajstih plač, prijavo v zavarovanja; (5) za ugotovitev, da je med tožnikom in drugo toženko s 25. 10. 2019 prišlo do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, poziv nazaj na delo ter od 25. 10. 2019 priznanje vseh pravic po pogodbi o zaposlitvi, vključno z obračunom in plačilom vsakokratnih mesečnih plač (v višini 1.800,00 EUR bruto), plačilom davkov in prispevkov, prijavo v zavarovanja ter (6) povrnitev stroškov postopka (točka I izreka). Tožbo je (s sklepom) zavrglo v delu, da je druga toženka dolžna tožniku izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto KV LTD VILIČARIST (50 % del. časa), VOZNIK LUŠKE MEHANIZACIJE (25 % del. časa), LTD (25 % del. časa) (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka). Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 374/2022 z dne 16. 2. 2023 pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo in sklep sodišča prve stopnje delno razveljavilo v delu točke I/4, v zvezi z denarnimi zahtevki iz delovnega razmerja, ki jih tožnik zahteva od druge toženke za obdobje od 25. 11. 2014 do 25. 10. 2019, in v točki I/6 izreka, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

2.Sodišče prve stopnje je v novem sojenju s sodbo (in sklepom) dovolilo spremembo tožbe (točka I izreka). Razsodilo je, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni obračunati in plačati bruto razlike v plači za obdobje od novembra 2014 pa do oktobra 2016 v mesečnih zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2016 do plačila (točka I/1. izreka). Višji zahtevek, še za 1.463,40 EUR za 13. plačo 2014 z zamudnimi obrestmi, še za 1.238,00 EUR za poračun RDV 2014 z zamudnimi obrestmi ter tek zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega 18. v mesecu za plačo preteklega meseca do 23. 11. 2016, je zavrnilo (točka I/2. izreka). Nadalje je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni obračunati in plačati bruto razlike v plači in drugih prejemkih za obdobje od novembra 2016 do oktobra 2019 v mesečnih zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, sorazmerni del 13. plače 2019 v znesku 707,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2019 dalje; sorazmerni del božičnice 2019 v znesku 282,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2020 dalje in razliko sorazmernega regresa za 2019 v znesku 222,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2019 dalje (točka III izreka). Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na prijavo tožnika v zavarovanja za čas od 25. 11. 2014 do 25. 10. 2019, vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco pri ZPIZ in prijavo v dodatno poklicno zavarovanje pri Kapitalski družbi d. d. (točka IV izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne 835,10 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude od zapadlosti dalje dolguje tudi zakonske zamudne obresti (točka V izreka) in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse (točka VI izreka).

3.Zoper točke II/1., III/1., V in VI izreka se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v izpodbijanem delu tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, skupaj s stroškovno posledico. Navaja, da je v tem sporu že pravnomočno ugotovljeno, da je bilo delovno razmerje, ki ga je imel tožnik sklenjenega od 25. 11. 2014 do 30. 6. 2019 pri C. d. o. o. in od 1. 7. 2019 do 25. 10. 2019 pri B. d. o. o., veljavno, saj je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so nične vse pogodbe o zaposlitvi, ki so bile sklenjene med tožnikom in navedenima družbama. Sodišče prve stopnje je obveznost toženke za plačilo dosojenih zneskov utemeljilo s tem, da je bila toženka tožnikov delodajalec, kar pa je v nasprotju s pravnomočno odločitvijo, da delovno razmerje med tožnikom in toženko ne obstoji. Istočasno kot pri B. d. o. o. in C. d. o. o. tožnik ni mogel biti v delovnem razmerju še pri drugem delodajalcu. Ker je sodišče prve stopnje o obstoju delovnega razmerja tožnika pri toženki odločilo v nasprotju z izrekom sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 233/2019 z dne 13. 12. 2021, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 374/2022 dne 16. 2. 2023, je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O obstoju delovnega razmerja ni mogoče odločati kot o predhodnem vprašanju. Zato toženka ne more odgovarjati kot delodajalec. Če bi bil pravilen zaključek sodišča, da je temelj obveznosti toženke v ugotovljeni zlorabi nezakonitega poslovnega modela, potem bi lahko njena odgovornost temeljila le na odškodninski podlagi ali na določbi šestega odstavka 62. člena ZDR-1 (subsidiarna odgovornost uporabnika). Posledično je nepravilna tudi odločitev o ugovoru zastaranja, saj odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, zakonske zamudne obresti pa tečejo šele od zahteve za izpolnitev, saj toženka z izpolnitvijo svoje obveznosti ni mogla biti v zamudi, preden je tožnik zahteval izpolnitev, o naravni obveznosti toženke in o stroških postopka. Tožnik je pravno varstvo uveljavljal prepozno. Tožniku je delovno razmerje pri tretji toženki prenehalo 30. 6. 2019, pri prvi toženki pa 25. 10. 2019. Iz dohodne štampiljke na tožbi izhaja, da je sodišče prejelo tožbo 17. 12. 2019. Glede na takšno uradno zabeležko ni mogoče, da je tožnik tožbo s priporočeno poštno pošiljko oddal že 23. 11. 2019. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila toženka tožnikov dejanski delodajalec. ZDR-1 v 5. členu ne pozna pojma dejanski delodajalec. Delovno razmerje ne more obstajati, če niso izpolnjeni elementi iz 4. člena ZDR-1. Tožnikovi delodajalci so bili tisti, ki so tožniku zagotavljali in tudi bili dolžni zagotavljati delo. Toženka je svojemu izvajalcu (IPS podjetju) posredovala le naročilo storitve, ki jo je bilo treba opraviti, izvajalec pa je organiziral izvršitev naročene storitve. Toženka je bila kot naročnik dolžna točno opredeliti katero storitev oziroma delo je treba opraviti (619. člen OZ). Zaradi dolžnosti, ki jih je imela toženka kot koncesionar in glede na to, da gre za strogo varovano območje, je bila toženka dolžna vsakomur (ne glede na to, ali je na njenem območju opravljal delo ali ne) izdati dovolilnico za vstop na njeno območje. Toženka ni imela nikakršnega vpliva na tožnikov delovni čas. Tožnikovi delodajalci so bili dolžni tožniku izplačevali prejemke iz naslova delovnega razmerja in mu zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Ker na območju v upravljanju toženke potekajo številne dejavnosti, je bila toženka dolžna, skladno s koncesijsko pogodbo, v okviru funkcije vodenja pristanišča zagotoviti koordinacijo dejavnosti za nemoteno opravljanje prekladalnih storitev, skladiščenja in hrambe ter notranjih premikov blaga znotraj pristanišča, kakor tudi druge aktivnosti, ki se nanašajo na varovanje pristanišča, varstvo in zdravje pri delu, varstvo pri delu itd. Glede na navedene okoliščine, je zmoten oziroma najmanj preuranjen zaključek sodišča, da je med tožnikom in toženko obstajalo dejansko delovno razmerje. B. d. o. o. je bil vpisan v ustrezen register. SEU je v zadevah C-216/15 in C- 681/18 zavzelo stališče, da izpolnjevanje formalnih pogojev s strani delodajalca, ki na trgu za finančno nadomestilo ponuja storitve napotitve uporabnikom, ki torej deluje kot agencija za zagotavljanje začasnega dela, ni odločilno za opredelitev, da gre za posredovanje dela delavcev uporabniku (enako VS RS v SM 2/2021). Z vidika presoje obstoja delovnega razmerja je tudi nepomembno, ali je tožnik delo opravljal trajno ali začasno (zadeva C-232/20 Daimler). Da ne gre v vseh primerih za enak odgovor izkazuje primer Manpower, C-35/70. V skladu s 4. členom Direktive 2008/104/ES o delu preko agencij za zagotavljanje začasnega dela, so prepovedi ali omejitve pri uporabi dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela upravičene le zaradi razlogov splošnega interesa. Sklicuje se na določbo 59. člena ZDR-1. Niso podane okoliščine za zaključek o odvisnosti IPS podjetij od toženke. Zadeva se od drugih istovrstnih zadev razlikuje tudi v tem, da je bil tožnik za čas od 1. 7. 2019 do 25. 10. 2019 zaposlen pri delodajalcu, ki je bil vpisan v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcem drugemu uporabniku. Tudi če bi bil tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, je izpodbijana sodba napačna tudi glede odločitve o višini tožbenega zahtevka. Toženka ugovarja metodologiji izračuna tožnikovega prikrajšanja kot razliko med povprečno plačo primerljivih delavcev pri toženki in plačo, ki jo je tožnik prejel pri svojih delodajalcih. Sodišče prve stopnje se je za takšno metodologijo odločilo iz razloga, ker naj t.i. individualni izračun prikrajšanja ne bi bil mogoč. Takšen zaključek predstavlja kršitev 215. člena ZPP, ki določa, da če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila 0 dokaznem bremenu (215. člen ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Trditveno in dokazno breme glede višine prikrajšanja je na tožniku. Ne strinja se, da individualni izračun tožnikovega prikrajšanja ni mogoč. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku poleg (revalorizirane) osnovne plače pripadajo tudi dodatki, je neobrazložena, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče prve stopnje pa je kršilo tudi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (212. in 215. člen ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Nepravilna je tudi presoja, da gre v obravnavanem primeru za spor o prenehanju delovnega razmerja, zato ni pravilen zaključek, da toženka trpi svoje stroške postopka. Priglaša stroške pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne procesnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

6.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik od 3. 8. 2009 dalje do 30. 6. 2019 zaposlen pri podjetju C. d. o. o., od 1. 7. 2019 do 25. 10. 2019 pa je bil zaposlen pri B. d. o. o. Ves ta čas je delo opravljal na območju toženke. Skupno obdobje tožnikovih napotitev k toženki po pravilnem stališču sodišča prve stopnje predstavlja zlorabo njegovih pravic, saj je bilo pogodbeno razmerje tožnika (tudi s B. d. o. o., ki je bil vpisan v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcem drugemu uporabniku) zlorabljeno preko nezakonitega poslovnega modela, zato obstoji odgovornost toženke kot dejanske delodajalke za prejemke iz delovnega razmerja tožnika za obdobje od 25. 11. 2014 pa do 25. 10. 2019.

7.Neutemeljeno je stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi odločilo v nasprotju s pravnomočno odločitvijo, kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 233/2019 z dne 13. 12. 2021, v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 374/2022 z dne 16. 2. 2023. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z denarnimi zahtevki iz delovnega razmerja, ki jih je tožnik zahteval od (takratne) druge toženke (A. d. d.) za obdobje od 25. 11. 2014 do 25. 10. 2019, ne pa tudi glede ugotovitve obstoja (formalnega) delovnega razmerja pri A. d. d. Pritožbeno sodišče se je namreč strinjalo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za ugotovitev, da med tožnikom in drugo toženko od 3. 10. 2005 dalje obstoji pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, saj delavec in tako tudi tožnik ne more imeti sklenjenih dveh pogodb o zaposlitvi za polni delovni čas. Ker pa je tožnik delo pri (drugi) toženki opravljal ves čas zaposlitve pri prvi toženki (B. d. o. o) in tretji toženki (C. d. o. o.), je to razmerje imelo ves čas zaposlitve vse elemente (razen plačila za opravljeno delo po fiktivni podjemni pogodbi s strani tretje toženke in prijave v obvezna zavarovanja) delovnega razmerja, zato je tožnik upravičen do plačila prikrajšanja, ki mu je nastalo zaradi takšnega ravnanja toženke, in sicer plačilo razlike v vsakokratni mesečni bruto plači, potnih stroških, malic, regresov in trinajstih plač, med zneski, ki jih je prejel od tretje toženke, in zneski, ki bi jih dejansko moral prejeti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8.Pritožba torej zmotno navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da je toženka tožnikov delodajalec, v nasprotju s pravnomočno odločitvijo. Kot izhaja iz obrazloženega, je tudi zmotno razlogovanje pritožbe, da tožnik ni mogel biti sočasno zaposlen pri dveh delodajalcih. Tožnikov dejanski delodajalec v navedenem obdobju je bila po pravilnem stališču sodišča prve stopnje le toženka, saj pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) ne gre razumeti le v formalnem smislu. Pritožba s tem v zvezi neutemeljeno navaja, da glede tožnikovega dela pri toženki niso izpolnjeni vsi elementi iz 4. člena ZDR-1. Zaradi zlorabe poslovnega modela je torej toženka odgovorna za tožnikovo prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja v času, ko je bil tožnik delavec formalnih delodajalcev. Tako stališče je tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso VS RS in pritožbenega sodišča, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno citiralo. Sodišče prve stopnje torej ni odločalo o obstoju delovnega razmerja kot o predhodnem vprašanju, kot to zmotno navaja pritožba. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da so bili tožnikovi delodajalci tisti, ki so tožniku zagotavljali delo, da je bila dolžnost toženke le posredovanje naročila IPS-u, ter da je toženka kot koncesionar bila dolžna skrbeti za varnost na strogo varovanem območju pristanišča, ter da ni imela nikakršnega vpliva na tožnikov delovni čas in izplačila plače.

9.Pritožba s tem v zvezi neutemeljeno navaja, da bi lahko bila odgovornost toženke kvečjemu odškodninska, da pa za to niso podani elementi civilnega odškodninskega delikta. Zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela posredovanja delavcev odgovornost toženke ni le subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1, prav tako ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Toženka je zaradi ugotovljene zlorabe, s katero je prikrivala dejansko delovno razmerje, obravnavana v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja kot dejanski delodajalec. Le na tak način je lahko saniran položaj, v katerem se je tožnik znašel zaradi zlorabe. Posledično ni utemeljena pritožbena navedba glede odločitve o ugovoru zastaranja, saj ne gre za odškodninsko terjatev oziroma 3 letni zastaralni rok in o zamudi pri izplačilu oziroma začetku teka zakonskih zamudnih obresti.

10.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožnik tožbo vložil prepozno. Tožbo je pravočasno vložil priporočeno po pošti dne 23. 11. 2019, ki jo je sodišče prejelo 25. 11. 2019, kot izhaja iz dohodne štampiljke na tožbi. Protispisna je pritožbena navedba, da iz dohodne štampiljke izhaja, da naj bi sodišče tožbo prejelo 17. 12. 2019, saj je tožnik vložil tožbo znotraj 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Tudi sicer je potrebno poudariti, da se tožniku za čas, ko je bil zaposlen pri drugih družbah, ne more priznati delovnega razmerja še pri drugi toženki, zato je nepomembno, ali je tožnik tožbo vložil v 30-ih dneh od prenehanja delovnega razmerja pri B. d. o. o. Tožnik zaradi zlorabe poslovnega modela od toženke kot svoje dejanske delodajalke zahteva plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja, zato se za vložitev tožbe ne uporablja prekluzivni rok za sodno varstvo iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Prav tako toženka neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ne more zahtevati plačila terjatev iz delovnega razmerja brez ugotovitve, da je med njima obstajalo delovno razmerje.

11.Na drugačno odločitev od izpodbijane ne vpliva dejstvo, da je bil B. d. o. o. vpisan v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcem drugemu uporabniku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni šlo za ustrezno pogodbo o zaposlitvi, poleg tega pa je tudi pravilno razlogovalo, da skupno obdobje tožnikovih napotitev k toženki s B. d. o. o. in neposredne predhodne zaposlitve, ki so predstavljale zlorabo njegovih pravic ter tudi istovrstnost dela, ki ga je tožnik v celotnem vtoževanem obdobju opravljal za toženko, kažejo, da je bilo tudi pogodbeno razmerje tožnika s B. d. o. o. preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno, zato za tožnika in toženko nastopijo enake pravne posledice. Obstoji torej odgovornost toženke kot dejanske delodajalke za prejemke iz delovnega razmerja tožnika tudi za obdobje zaposlitve pri B. d. o. o.

12.Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na odločitev SEU v zadevi Daimler AG (C‑232/2020). Odgovor SEU se namreč nanaša le na podlago, ki izhaja iz prava Evropske unije, ob upoštevanju dejanskega stanja v zadevi, v kateri je bil delavec zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, pri čemer ni šlo za vprašanje, ali je agencija imela dovoljenje, temveč za vprašanje sankcioniranja zaposlitve, ki ni več začasna. Države članice lahko delavcem v zakonodaji, kolektivnih pogodbah in preko sodne prakse zagotovijo večjo zaščito, kot izhaja iz Direktive 2008/104/ES. Ker odločitev v obravnavani zadevi temelji na ugotovljeni zlorabi posredovanja delavcev, je neutemeljeno tudi sklicevanje na odločitev SEU v zadevi Manpower (C-35/70), ki obravnava problematiko čezmejnega opravljanja storitev na področju socialne varnosti. Glede na navedeno tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da brez zakonske podlage pravne sankcije ni mogoče vzpostaviti, kar izhaja tudi iz neposredno uporabljivih določb prava EU (4. člen Direktive 2008/104/ES).

13.Glede na vse obrazloženo je toženka tožniku odgovorna za plačilo razlike v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pri izračunu prikrajšanja upoštevalo, da je tožnik pri toženki od 25. 11. 2014 do 25. 10. 2019, opravljal delo voznika luške mehanizacije, dela KV LTD viličarista in tudi dela luškotransportnega delavca. Ker toženka ni predložila evidenc delovnega časa za tožnika, čeprav je imela podatke o svojih zaposlenih, o vstopih in izstopih in tudi o tožnikovi zadolžitvi delovnih sredstev (vozil) in je kot delodajalec bila dolžna voditi tudi evidence v skladu z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da individualnega izračuna za tožnika glede na podatke o delu tožnika dejansko ni mogoče opraviti. V tem delu sodišče prve stopnje torej ni kršilo 215. člena ZPP, ki določa, da če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila 0 dokaznem bremenu (215. člen ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Pritožba s tem v zvezi neutemeljeno navaja, da tožnik ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu.

14.Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno štelo, da je tožnik v vsakem primeru upravičen do osnovne plače, da pa so delavci toženke glede na podjetniško kolektivno pogodbo (31. člen), sklenjene sporazume in dogovore, poleg vsakokratne revalorizirane osnovne plače upravičeni tudi do dodatkov, in sicer za delovno dobo, za dodatno usposobljenost in fleksibilnost, za dodatke, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, upravičeni so do plačila dela plače za delovno uspešnost, do plačila dodatka iz naslova rasti dodane vrednosti po sklenjenih sporazumih, itd., do česar bi bil zagotovo upravičen tudi tožnik. Pritožba torej zmotno meni, da je sodba v tem delu neobrazložena, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15.Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. O njih je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1, skladno s katerim v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (del katerih je tudi reparacija) krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

16.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Na podlagi že navedenega določila petega odstavka 41. člena ZDSS-1 toženka sama krije svoje stroške pritožbe.