Jedro

Za priznanje pravice do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela je bistveno le, ali je javni uslužbenec presegel pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu (prim. sklep VS RS VIII Ips 56/2020 in VIII Ips 11/2020). Pri tem pa ni bistveno, ali je do tega preseganja rezultatov dela prišlo zaradi opravljanja nalog delokroga delovnega mesta, za katerega je imel javni uslužbenec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ali zaradi opravljanja nalog drugih delovnih mest, ki jih je javni uslužbenec opravljal po odredbi nadrejenega.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v I. točki izreka zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela v skupni višini 2.839,67 EUR bruto, in sicer: - za mesec januar 2014 znesek 28,78 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 21. 6. 2015, - za mesec december 2015 znesek 31,11 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 1. 2016, - za mesec januar 2016 znesek 31,11 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 2. 2016, - za mesec februar 2016 znesek 31,11 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 3. 2016, - za mesec junij 2016 znesek 31,11 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 7. 2016, - za mesec julij 2016 znesek 31,11 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 8. 2016, - za mesec avgust 2016 znesek 31,11 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 9. 2016, - za mesec november 2016 znesek 31,31 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 12. 2016, - za mesec januar 2017 znesek 31,31 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 2. 2017, - za mesec marec 2017 znesek 31,31 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 4. 2017, - za mesec maj 2017 znesek 31,31 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 6. 2017, - za mesec julij 2017 znesek 31,31 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 8. 2017, - za mesec avgust 2017 znesek 31,31 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 9. 2017, - za mesec september 2017 znesek 162,81 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 10. 2017, - za mesec oktober 2017 znesek 119,39 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 11. 2017, - za mesec november 2017 znesek 119,39 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 12. 2017, - za mesec december 2017 znesek 119,39 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 1. 2018, - za mesec januar 2018 znesek 162,81 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 2. 2018, - za mesec februar 2018 znesek 119,39 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 3. 2018, - za mesec marec 2018 znesek 162,81 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 4. 2018, - za mesec april 2018 znesek 162,81 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 5. 2018, - za mesec maj 2018 znesek 162,81 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 6. 2018, - za mesec junij 2018 znesek 162,81 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 7. 2018, - za mesec julij 2018 znesek 119,39 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 8. 2018, -za mesec avgust 2018 znesek 162,81 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 9. 2018, - za mesec september 2018 znesek 162,81 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 10. 2018, - za mesec oktober 2018 znesek 162,81 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 11. 2018, - za mesec november 2018 znesek 162,81 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 12. 2018, - za mesec december 2018 znesek 211,32 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 1. 2019, in od navedenih zneskov plačati davke in prispevke.“; - v III. točki izreka stroški, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki, zvišajo na znesek 2.217,90 EUR.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu (II. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 382,50 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

IV. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela v skupni višini 2.839,67 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, kot izhajajo iz izreka sodbe, in sicer za mesec januar 2014 od 21. 6. 2015 dalje do plačila, za ostale mesece pa od vsakega 11. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela v skupni višini 11.360,83 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec; za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih zneskov iz I. točke izreka, in sicer za vsak posamezni znesek za obdobje od 6. do 10. dne v mesecu za pretekli mesec; in plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih zneskov, ki so zapadli v plačilo pred 21. 6. 2015, od 11. dne v mesecu za pretekli mesec do 20. 6. 2015 (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan v roku 8 dni povrniti toženki njene pravdne stroške v znesku 1.253,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper odločitev v II. točki izreka sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se mu za obdobje od junija 2013 do decembra 2018 prizna del plače iz naslova povečanega obsega dela v višini 20 % osnovne plače ter da se toženki za to obdobje naloži v plačilo še razlika mesečnih zneskov do priznanih 20 % osnovne plače. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo najnovejšo sodno prakso, kot je razvidna iz zadeve VS RS VIII Ips 11/2020, in sicer, da je javni uslužbenec upravičen do plačila iz naslova povečanega obsega dela, če izkaže, da je presegel pričakovane rezultate dela. Ker sodišče prve stopnje tega stališča ni upoštevalo in se do njega ni opredelilo, je zagrešilo kršitve določb postopka. Poudarja, da je dokazni postopek pokazal, da je tožnik v vtoževanem obdobju presegel pričakovane rezultate dela, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje pa je nato zaključilo, da je tožnik do plačila upravičen le, če je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, kar pa je v nasprotju z navedeno prakso Vrhovnega sodišča RS. S tem je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje.

4. Toženka se pritožuje zoper odločitev v I. točki izreka sodbe. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da tožnik pri svojem delu ni bil nadpovprečno obremenjen, saj je vse naloge opravil znotraj pričakovanih rezultatov dela in delovnega časa. Za tiste mesece, za katere je tožnikov predstojnik ocenil, da je tožnik bil nadpovprečno obremenjen, pa mu je toženka že izplačala del plače iz naslova povečanega obsega dela. Meni, da je priča A.A. v zvezi z obsegom tožnikovega dela izpovedoval zelo pavšalno. Nadalje navaja, da so bile vse naloge, ki jih je v vtoževanem obdobju opravljal tožnik, naloge delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik tako ni opravljal nalog drugega ali celo višje vrednotenega delovnega mesta. Sodišču prve stopnje nadalje očita kršitev določb postopka, ker je upoštevalo dokaze – ocene tožnikovega dela, ki jih je tožnik predložil šele v ponovnem sojenju. Nadalje toženka navaja, da ni mogoče preizkusiti, kako je sodišče prve stopnje ugotovilo odstotek dodatka, do katerega naj bi bil tožnik upravičen. Izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje za vsak posamezni mesec ugotavljati, ali je bil dejansko opravljen povečan obseg dela, torej da je bil presežen pričakovan obseg dela pri tožniku. Dodaja še, da je pogoj za izplačilo vtoževanega dodatka tudi, da je za to predvidenih dovolj sredstev, ter da bi moral tožnik zoper sklepe, s katerimi mu je bil za posamezne mesece določen del plače za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, vložiti pravno sredstvo.

5. Tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo navaja, da so vsi očitki iz toženkine pritožbe neutemeljeni. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne.

6. Toženka v odgovoru na tožnikovo pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), in na pravilno uporabo materialnega prava.

9. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik 20 % delovnega časa opravljal dela in naloge delovnega mesta Upravnik V, za katerega je imel s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Preostalih 80 % delovnega časa pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje opravljal dela in naloge drugih delovnih mest, in sicer 5 % Skladiščnik V – orožar in 75 % Tehnik V – vodja avtoparka. Ker sta bili delovni mesti Skladiščnik V – orožar in Tehnik V – vodja avtoparka v določenem delu vtoževanega obdobja višje vrednoteni od delovnega mesta Upravnik V, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je za to obdobje, ko je tožnik opravljal dela višje vrednotenih delovnih mest, upravičen do dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožnik upravičen do dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, ker je opravljal dela višje vrednotenih delovnih mest od tistega, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

11. Plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela javnih uslužbencev opredeljuje 22. e člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/02 s sprem.). Ta v prvem odstavku med drugim določa, da se javnemu uslužbencu lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna. Glede na navedeno določilo je torej za priznanje pravice do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela bistveno le, ali je javni uslužbenec presegel pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu (prim. sklep VS RS VIII Ips 56/2020 in VIII Ips 11/2020). Pri tem pa ni bistveno, ali je do tega preseganja rezultatov dela prišlo zaradi opravljanja nalog delokroga delovnega mesta, za katerega je imel javni uslužbenec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ali zaradi opravljanja nalog drugih delovnih mest, ki jih je javni uslužbenec opravljal po odredbi nadrejenega.

12. V primeru, če je javni uslužbenec dejansko opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta od tistega, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in pri tem ni šlo za preseganje pričakovanih rezultatov dela, je javni uslužbenec lahko upravičen do plačila po dejanskem delu (prim. sklep VS RS VIII Ips 11/2020). Vendar pa v konkretnem primeru tožnik ne zahteva plačila po dejanskem delu (ne zahteva izplačila plače oziroma razlike v plači, ki bi jo imel na delovnem mestu Skladiščnik V – orožar oziroma Tehnik V – vodja avtoparka), pač pa zahteva plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela (do višine 20 % osnovne plače).

13. Sodišče prve stopnje je torej tožniku zmotno dosodilo del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, ker je opravljal dela višje vrednotenih delovnih mest. Tožnik v pritožbi pravilno navaja, da je v obravnavani zadevi odločilno, ali je tožnik presegal pričakovane rezultate dela. Od tega je namreč odvisna utemeljenost zahtevka za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vprašanja, ali je tožnik presegal pričakovane rezultate dela. Tožnikov pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do tega vprašanja ni opredelilo, je torej neutemeljen, pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotni ugotovitvi dejanskega stanja pa je nekonkretiziran. Vendar pa posplošeni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v celotnem vtoževanem obdobju, s tem, ko je opravljal dodatne naloge iz delokroga drugih delovnih mest, presegal pričakovane rezultate dela, ne utemeljuje tožbenega zahtevka za izplačilo plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela.

14. Kot že povedano, je tožnik glede na dokazni zaključek sodišča prve stopnje opravljal 20 % delovnega časa naloge delovnega mesta, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, 80 % delovnega časa pa naloge drugega delovnega mesta. Takšna količina opravljenega dela pa ne utemeljuje plačila za povečan obseg dela, saj ne presega predvidenega obsega dela. Poleg tega se pritožbeno sodišče strinja s toženkinim pritožbenim ugovorom, da bi moralo sodišče prve stopnje za vsak posamezni mesec ugotavljati, ali je bil dejansko opravljen povečan obseg dela. Skladno s prvim odstavkom 22. e člena ZSPJS se namreč javnemu uslužbencu lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu. Javnemu uslužbencu torej pripada ta del plače, če preseže obseg dela v posameznem mesecu, ki se od njega glede na vnaprej določene kriterije in rezultate pričakuje (prim. sklep VS RS VIIII Ips 56/2020). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik, kljub navedbam toženke v prvi pripravljalni vlogi, da bi moral tožnik tako po vsebini kot po obsegu za vsak vtoževani mesec posebej navesti naloge, za katere meni, da so presegle pričakovan obseg dela, tega ni storil. Tožnik je zgolj navajal, da je (v okviru rednega delovnega časa) opravljal tudi dela in naloge drugih delovnih mest. Tožnik bi moral za vsak mesec, za katerega vtožuje dodatek, navajati, katera dodatna dela je opravljal, kakšen je bil pričakovan obseg dela po posameznem mesecu in za koliko ga je presegel. Tožnik bi moral torej jasno specificirati, katera dela je opravljal v posameznem mesečnem obdobju, za katera meni, da predstavljajo povečan obseg dela (prim. sodbo VDSS Pdp 480/2019). Ker tožnik tega ni specificiral, je njegov tožbeni zahtevek že iz tega razloga neutemeljen.

15. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (v I. točki izreka) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP); pritožbo tožnika pa je kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu (v zavrnilnem delu - v II. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo, je posledično spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje - v III. točki izreka izpodbijane sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je toženka v postopku v celoti uspela, ji je tožnik dolžan povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP), katerih višina znaša 2.217,90 EUR. Ker se stranki zoper izračun stroškov postopka v izpodbijani sodbi ne pritožujeta, je pritožbeno sodišče sledilo navedenemu znesku stroškov toženke, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžan toženki, ki je s pritožbo v celoti uspela, povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče je toženki skladno z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 s sprem.) priznalo priglašenih 625 točk za sestavo pritožbe in 2 % za materialne stroške, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 382,50 EUR, ki ji jih je tožnik dolžan povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Toženka pa ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, saj odgovor ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve in ga zato ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor (prvi odstavek 155. člena ZPP).