Jedro

Revizijsko sodišče je razveljavilo odločbi nižjih sodišč, ker ni bilo v zadostni meri razčiščeno, ali je bil poračun plače dejansko odpravnina, do katere so bile tožnice upravičene kot trajno presežne delavke, ali pa je šlo do poračuna plač po kolektivni pogodbi, ki so ga dobili tudi delavci, ki niso bili trajni presežek.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijani odločbi druge in prve stopnje se glede odpravnine razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnic na izplačilo odpravnine kot trajno presežnim delavkam in predlog za izplačilo razlike za regres za letni dopust za leto 1992 z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Na pritožbo tožnic je pritožbeno sodišče odločbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožnice so na podlagi 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) vložile revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagale naj revizijsko sodišče odločbi nižjih sodišč tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V obrazložitvi revizije oporekajo zakonitosti odločitve nižjih sodišč, ki se nanašajo na odpravnino. Tožnice ne izpodbijajo veljavnosti podpisanih izjav glede izplačila odpravnine, ampak opozarjajo le na to, da niso dobile ničesar izplačano iz naslova odpravnine. Tožnicam je bil izplačan poračun, da bi s tem dobile plačo po kolektivni pogodbi. Dobile so torej tisto, do česar so bile upravičene po kolektivni pogodbi glede plače, sodišči pa se nista ukvarjali z vprašanjem, ali so dobile izplačane odpravnine, do katerih so te upravičene glede na podpisano izjavo. Toženka bi morala do konca leta 1992 izpolniti svojo obveznost po 36.f členu zakona o delovnih razmerjih.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ št. 4/77 do 27/90, v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91 z dne 25.6.1991 in 45/1/94, ki se smiselno uporablja kot republiški predpis).

Revizija je utemeljena.

Revizija uveljavlja le razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP), zato je revizijsko sodišče glede bistvenih kršitev določb postopka izpodbijano odločbo preizkusilo le na podlagi 386. člena ZPP. Ugotovilo je, da ni podana kršitev po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

V drugem odstavku izjave z dne 14.3.1992, ki so jo podpisale tožnice in na kateri temelji zahtevek tožnic, je napisano, da se v celoti strinjajo z višino odpravnine, katero jim bo izplačal delodajalec do konca leta 1992 v obliki, ki bo za delodajalca najbolj ugodna ter da nimajo iz tega naslova in nasploh do delodajalca nobenega nadaljnjega zahtevka. Nižji sodišči sta pravilno ugotovili, da je izjava pravno veljavna, te ugotovitve pa tudi revizija ne izpodbija. Izpodbija le ugotovitev sodišč, da je bila obveznost tožene stranke izpolnjena s poračunom plače, ki so ga tožnice dobile po kolektivni pogodbi. Ta ugotovitev pa je dvomljiva. Nižji sodišči sta se ukvarjali z zakonitostjo izjave, nista pa sprejeli stališča do vprašanja, ali so le tožnice dobile poračun plače ali pa so dobili poračun v letu 1992 izplačan tudi drugi delavci. V izjavi ni določena minimalna višina odpravnine, določeno pa je, da bo odpravnina izplačana v obliki, ki bo za delodajalca najugodnejša. Odpravnina je bila torej lahko izplačana tudi v obliki poračuna plač, vendar je to lahko odpravnina le v primeru, če poračuna niso dobili tudi drugi delavci, ki niso bili trajni presežek. Ker to vprašanje ni bilo raziskano in do njega zavzeto stališče ali je toženka glede na te okoliščine izpolnila svoje obveznosti do tožnic, ki izhajajo iz omenjene izjave, je dan revizijski razlog, po katerem mora revizijsko sodišče preizkusiti tudi pravilnost uporabe materialnega prava, to je, ali je toženka izplačala tožnicam odpravnino po dogovoru, ki izhaja iz izjave.

Revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP ugodi reviziji, če ugotovi, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker je vsebina izjave tožnic z dne 14.3.1992 razlagana na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in ker je ostal dvom ali ni bila kršena pravica tožnic do odpravnine, je bilo treba odločiti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka prvega odstavka 385. člena, v zvezi z drugim odstavkom 395. člena zakona o pravdnem postopku).