Jedro

Tožnik mora dokazovati ne le, da je opravil dela za izvajalca in da naročnik še ni plačal vsega izvajalcu, ampak tudi, da naročnik še dolguje za dela, ki so bila predmet pogodbe z izvajalcem, ki jih sam še ni dobil plačanih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti pravdne stroške v višini 405,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 8.216,54 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Tožnica v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku glede 4.655,54 EUR ugodi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je šele v postopku izvedela, da toženka zadržuje določena sredstva glavnemu izvajalcu, ker ta ni uspel predložiti bančne garancije, da pa mu je 23. 6. 2014 nakazala znesek 4.655,54 EUR. S pritožbo izpodbija le odločitev o tem znesku. Denar je generična stvar, tako da je ugotavljanje, kaj so tista sredstva, ki jih naročnik dolguje glavnemu izvajalcu, možno le z opisom, v zvezi s čim so plačana. Zahtevi sodbe, da bi moral za utemeljenost podizvajalčeve zahteve naročnik dolgovati prav sredstva, ki bi šla podizvajalcu, je praktično nemogoče zadostiti že pri povsem običajnem projektu, kjer ima glavni izvajalec več podizvajalcev in kjer se plačila izvajajo po delih. Iz sodbe tudi ni razviden smisel takega stališča. Plačilo dolgovanega zneska, ki bi ga moral naročnik tako ali tako plačati, naročnika tudi ne postavlja v slabši položaj. Zahteva bi bila smiselna le v primeru, če bi zahtevek v istem trenutku postavilo več podizvajalcev, česar pa toženka ni zatrjevala. Zato tudi ni pomembno, ali je toženka družbi A., d. o. o., že poplačala vsa fasaderska dela ali ne. Dejstvo je, da je toženka za dela, ki jih je kot glavni izvajalec opravljala prej navedena družba, sklenila eno pogodbo, da je tožnica opravila nekatera izmed del po tej pogodbi kot podizvajalec in da plačila za opravljena dela ni prejela. V obravnavanem primeru pa je večino del za nominiranega podizvajalca A., d. o. o., opravila prav sama. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodba, ne zavzema stališča, da mora iti za prav tista sredstva, ki bi odpadla na podizvajalca. Po sodbi I Cpg 1675/2013 mora biti podana koneksnost med pogodbo, sklenjeno med glavnim izvajalcem in podizvajalcem, in pogodbo, sklenjeno med izvajalcem in podizvajalcem, v sodbi I Cpg 974/2014 pa se sodišče sploh ni spustilo v razlago pojma koneksnosti, ampak jo je omenilo le kot enega od pogojev za utemeljenost zahtevka po 631. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Dilema, ki jo še postavlja sodba, tj. ali je do neposrednega plačila upravičen podizvajalec podizvajalca, v obravnavanem primeru ni relevantna, ker je med družbo A., d. o. o., in toženko obstajal neposreden dogovor, da bo toženka plačevala neposredno in tako glavnega izvajalca družbe M., d. o. o., v tem razmerju sploh ni bilo. Točno je bil dogovorjen znesek, tako da je bila A., d. o. o., neodvisna od ostalih podizvajalcev družbe M., d. o. o. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Trdi, da je zahteva po koneksnosti izjemno pomemben pogoj za uspešnost zahteve po 631. členu OZ. Vsebina zahteve je v tem, da se terjatev podizvajalca do izvajalca in terjatev izvajalca do naročnika nanašata na ista dela, smisel pa v tem, da naročnik za opravljeno delo plača le enkrat. Zahtevi je možno zadostiti že s predložitvijo začasnih situacij, ki jasno opredeljujejo posamezna zaračunana dela, in morebitnimi plačili na njihovi podlagi. Zahtevek ni utemeljen, ker tožnica ni izkazala, da bi toženka pripoznala dolg do družbe A., d. o. o., in ker ni izkazala, da bi tak dolg iz naslova fasaderskih del obstajal. Plačilo, opravljeno 23. 6. 2014, se je nanašalo na del vseh del, ki jih je za toženko opravila družba A., d. o. o. Poleg vsega toženka ni dala soglasja za vključitev tožnice v obravnavani posel. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 631. členom OZ se podjemnikovi sodelavci za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, 1) da je toženka investitor gradbenih del pri obnovi dvorane P. (ureditev strehe in fasade), ki jo je sklenila z izvajalcem M. d. o. o., 2) da se je kot podizvajalka v pogodbo vključila A., d. o. o., 3) da je podizvajalka poleg fasaderskih del izvajala tudi zemeljska, zidarska, sanacijska in dodatna dela, 4) da je tožnica podizvajalka družbe A., d. o. o., in je zanj opravljala fasaderska dela, ni pa bila nominirana podizvajalka in toženka ni vedela za podizvajalsko razmerje med A., d. o. o., in tožnico, 5) da je toženka že plačala vsa fasaderska dela 7. 6. 2013 in 8. 7. 2013, z izjemo 7.682,90 EUR, ki jih je zadržala namesto bančne garancije za dobro izvedbo del, 6) da je tožnica na toženko 26. 7. 2013 naslovila zahtevek po 631. členu OZ, 7) da je toženka družbi A., d. o. o., dne 23. 6. 2014 plačala 4.655,54 EUR, kar predstavlja delno plačilo vseh del, ki jih je opravil A., d. o. o. 7. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da mora med zahtevkom podizvajalca in dolgom naročnika do izvajalca obstajati identiteta terjatev v smislu opravljenih del, tj. da se nanašata na ista dela, in da je ta terjatev izvajalca do naročnika dospela. Ker tožnica ni zatrjevala in ne dokazala koneksnosti med deli, ki jih je opravila in zanje ni dobila plačila od A., d. o. o., in deli, katerih plačilo naj bi toženka še dolgovala temu podizvajalcu, zahtevek ni utemeljen.

8. Sodna praksa je sprejela stališče teorije,(1) da morajo biti za nastanek naročnikove obveznosti za neposredno plačilo podizvajalcu kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) pripoznanje izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do izvajalca, 2) podizvajalčeva terjatev do izvajalca mora biti dospela, 3) izvajalčeva terjatev do naročnika mora biti dospela, 4) obe terjatvi se morata nanašati na ista dela (morata biti koneksni) in 5) podizvajalec mora zahtevati plačilo od naročnika.(2)

9. Tožnica se neutemeljeno zavzema za razlago, da se koneksnost nanaša na pogodbeno razmerje in ne na terjatev iz te pogodbe. Stališče sodne prakse o smislu te zahteve jasno. Ker gre za izjemo od načela relativnosti obligacijskih razmerij, je na mestu ozka razlaga določba. Smisel določbe je v tem, da podjemnikov sodelavec pride do plačila za opravljeno delo, če tega dolga ne izpolni podjemnik, vendar ne v primeru, če je naročnik ta dela že plačal podjemniku.(3) Iz sodbe VSL I Cpg 1675/2013 ne izhaja nič drugega. Zveza s pogodbenim razmerjem – in ne s terjatvijo – je v tej zadevi vzpostavljena le zato, ker je bilo sporno, ali so bila plačila, ki jih je izvedel naročnik podjemniku, opravljena za dela po pogodbi, kjer je tožnik nastopal kot podjemnikov sodelavec, ali za dela po drugih pogodbah, sklenjenih med naročnikom in podjemnikom. Izpodbijana sodba tako pravilno razlaga, da mora tožnik dokazovati ne le, da je opravil dela za izvajalca in da naročnik še ni plačal vsega izvajalcu, ampak tudi, da naročnik še dolguje za dela, ki so bila predmet pogodbe z izvajalcem, ki jih sam še ni dobil plačanih.

10. Ker že iz navedenega razloga zahtevek ni utemeljen, ni potreben odgovor na pritožbeno stališče o izpolnjenosti predpostavke, da je bila tožnica sodelavka toženkinega podjemnika v smislu 631. člena OZ kljub dejstvu, da je izvajala dela za podjemnikovega sodelavca.

11. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna toženki povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odmerjeni na podlagi Zakona o odvetniški tarifi in glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe, ti znašajo skupno 405,04 EUR, v kar so vključeni strošek za sestavo odgovora na pritožbo (312 EUR) ter za materialne stroške (20 EUR), povečana za 22 % davek na dodano vrednost. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. Op. št. (1): Kranjc, Ali ZJN-2 določa obvezna plačila podizvajalcem, Podjetje in delo, št. 2/2012, Kranjc, Neposredna plačila podizvajalcem gradbene pogodbe, sklenjene po ZJN-2 iz leta 2006, Podjetje in delo, št. 3-4/2012 in Plavšak, v: Juhart, Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 820-821. Op. št. (2): Tako npr. odločbe VSL I Cpg 284/2014 z dne 16. 4. 2014, I Cpg 1711/2014 z dne 11. 6. 2014, I Cpg 1105/2014 z dne 5. 11. 2014 (in ne le VSL I Cpg 1675/2013 z dne 23. 1. 2014 in I Cpg 974/2014 z dne 8. 10. 2014, na kateri se sklicuje izpodbijana sodba).

Op. št. (3): Prim. tudi Hrastnik, Razmerje med neposrednimi zahtevki podizvajalcev in neposrednimi plačili podizvajalcem, Pravnik, št. 11-12/2014, str. 759, ki opozarja tudi, na težavnejše, a ne nemogoče dokazovanje tega dejstva.