Jedro

Temeljna predpostavka vsakega obogatitvenega zahtevka je prehod koristi, do katere pa v primerih, kakršen je tudi konkretni, pride šele z izgubo posesti nepremičnine prikrajšanca in pričetkom uporabe nepremičnine s strani okoriščenca. Ker je tožnik do konca glavne obravnave sporne nepremičnine še vedno uporabljal, je s tem tudi užival koristi od zatrjevanih investicij in do premika koristi v sfero lastnice nepremičnin še ni prišlo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 6.289,10 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog toženke za določitev drugačne vrednosti spornega predmeta za primarni tožbeni zahtevek (I. točka izreka), dopustilo spremembe tožbe z dne 4. 9. 2013, 8. 7. 2016 in 7. 10. 2016 (II. točka izreka), ne pa tudi spremembe z dne 19. 4. 2017 (III. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da predstavlja skupno premoženje tožnika in druge toženke (a) mansardno stanovanje v velikosti 86,15m2 oziroma 77,74m2 računske površine z opremo, ki se nahaja v stanovanjski hiši, s številko stavbe 19 k.o. ..., ki ima tri etaže, v skupni izmeri 270,31m2, na naslovu Cesta 1, in ki stoji na parceli ID znak: ... parcela št. 953/4 k.o. ... (ID ...), s pripadajočim deležem na celotnem stopnišču v hiši, kurilnici, kleti, zunanjih sanitarijah na vzhodni strani hiše in vseh ostalih skupnih delih stanovanjske hiše, s številko stavbe 19 k.o. ... in pas pripadajočega funkcionalnega zemljišča, ki je pet metrov oddaljen od vseh zunanjih zidov hiše po celotnem obsegu hiše, z dostopno pet metrov široko potjo do hiše iz asfaltnega dvorišča, ki se nahaja na južni strani hiše, do 1/6, in da to skupno premoženje predstavlja solastni delež na delu parcele št. 953/4 k.o. ..., ki se nahaja severno od severnega dela hudourniškega jarka, ki deli parcelo št. 953/4 k.o. ... na severni in južni del, do ½; (b) rastlinjaki v izmeri 20 x 4m, 44 x 10m in 7 x 48m in preostalo zemljišče na delu parcele št. 953/4 k.o. ..., ki se nahaja južno od severnega dela hudourniškega jarka, ki deli parcelo št. 953/4 k.o. ... na severni in južni del, in na celotni parc. št. 953/2 k.o. ..., kar vse skupaj v naravi predstavlja vrtnarijo; pri tem pa znaša delež tožnika na skupnem premoženju do ¾, delež druge toženke pa do ¼ (IV. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi prvi podredni tožbeni zahtevek tožnika, ki se glasi enako kot primarni ugotovitveni z razliko v besedi „deležem“ na celotnem skupnem stopnišču (v primarnem zahtevku), ki je v podrednem zahtevku zamenjana s „skupnimi deli“ (V. točka izreka), kot tudi zahtevek, da mora prva toženka dovoliti odmero zemljišča, na katerem stoji stanovanjska hiša in na kateri stoji vrtnarija parc. št. 953/2 in 953/4 obe k.o. ... ter izstaviti tožniku za vknjižbo sposobno zemljiškoknjižno listino, po kateri bo lahko tožnik pri na novo odmerjeni parceli, nastali iz teh dveh parcel, predlagal vpis lastninske pravice pri stanovanjski hiši na naslovu Cesta 1, ki se nahaja na parceli št. 953/4 k.o. ..., ID znak ..., do 3/8 in pri vrtnariji s pripadajočim zemljiščem parc. št. 953/2, ID znak ... in 953/4, ID znak ... do ¾, na ime: A. A. ..., v roku 15 dni, sicer bo ta sodba nadomestila tako listino (VI. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tudi drugi podredni tožbeni zahtevek, po katerem bi bili dolžni toženki tožniku nerazdelno plačati 350.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka), odločilo pa je tudi o stroških postopka (točki VIII in IX izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni, tako da njegovi pritožbi zoper prvostopno sodbo ugodi, prvostopno sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrženje oziroma zavrnitev, priglasila je tudi revizijske stroške.

**Dejanski okvir spora**

5. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva: − tožnik in druga toženka sta bivša zunajzakonska partnerja, v zunajzakonski skupnosti sta živela med leti 1996 in 2008, − prva toženka je mati druge toženke ter lastnica nepremičnin, na katerih stojita stanovanjska hiša (stavba), v kateri se nahaja mansardno stanovanje, in vrtnarija, − tožnik v mansardi še vedno prebiva in (izključno) uporablja vrtnarijo.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

6. Sodišče prve stopnje je v postopku presojalo, ali sta z zatrjevanimi vlaganji zunajzakonskih partnerjev v nepremičnini prve toženke nastali novi stvari v smislu 24.-26. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), in sicer mansardno stanovanje ter vrtnarija (s pripadajočimi rastlinjaki). Zaradi neplačila predujma za dokaz z izvedencem gradbene stroke sodišče ni moglo preveriti, ali so bila vlaganja tožnika in druge toženke tako obsežna, da bi upravičevala zahtevek tožnika po ZTLR. Tožnik po oceni sodišča prve stopnje tudi ni dokazal, da je s prvo toženko kot lastnico nepremičnin sklenil dogovor za spremembo lastniških deležev zaradi vlaganj oziroma gradnje (48. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Ker tožnik ni dokazal, da bi z drugo toženko pridobila stvarnopravno upravičenje na nepremičninah, je sodišče zahtevek tožnika, da sodi v skupno premoženje mansardno stanovanje in deli zemljišč, na katerih stoji vrtnarija, ter na izstavitev zemljiškoknjižne listine, zavrnilo. Podredni zahtevek na povrnitev vlaganj pa je zavrnilo iz razloga, ker ta zoper prvo toženko še ni zapadel, saj tožnik v mansardi še vedno biva, uporablja pa tudi vrtnarijo, zoper drugo toženko pa, ker tožnik v postopku ni zatrjeval posebnih okoliščin, da bi se lahko delitev skupnega premoženja opravila v pravdi. Sodišče prve stopnje ni dopustilo zadnje predlagane spremembe tožbe z dne 19. 4. 2017, saj bi to podaljšalo (dokazni) postopek, zato sprememba ni skladna z načelom ekonomičnosti, z dopustitvijo spremembe pa bi se zaobšli tudi procesni roki za založitev predujma za izvedenca.

7. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika, ki se je nanašala na zatrjevano kršitev procesnih pravil v zvezi z nedopustitvijo zadnje spremembe tožbe tožnika, ker se je tožnik z zadnjo spremembo oddaljil od prvotno postavljenega zahtevka na ugotovitev skupnega premoženja (uveljavljal je namreč zahtevek za vzpostavitev etažne lastnine), dopustitev pa bi vodila do zavlačevanja postopka (načelo ekonomičnosti postopka). Predhodno bi bilo namreč treba odločiti o obstoju skupnega premoženja in (so)lastninske pravice ter razjasniti vprašanja glede obstoja vlaganj in njihovega vrednostnega obsega, za kar pa bi bilo potrebno sodelovanje izvedenca gradbene stroke. Tožnik je možnost izvajanja dokaza s tovrstnim izvedencem imel, vendar je sodišče zaradi neplačila predujma izvedbo dokaza z izvedencem opustilo, spremembe tožbe pa, tudi zaradi pristojnosti nepravdnega sodišča v postopkih za vzpostavitev etažne lastnine, pravilno ni dopustilo. Kot neutemeljen je sodišče druge stopnje zavrnilo ugovor tožnika v smeri, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zaradi neizvršljivosti zahtevka zavreči, zavrnilo pa je tudi očitke o napačni ugotovitvi dejanskega stanja in z njo povezani zmotni uporabi materialnega prava glede nastanka nove stvari, saj sodišče za ugotavljanje obsega vlaganj nima ustreznega strokovnega znanja, zato bi bilo v zvezi s tem potrebno sodelovanje izvedenca gradbene stroke, ki pa se mu je tožnik, ker predujma ni plačal v roku, odpovedal. Glede denarnega zahtevka je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, dodalo pa je še, da tožnik tudi ni omogočil dokaza z izvedencem, ki bi ocenil povečanje vrednosti nepremičnin v času trajanja skupnosti ter nato ugotovil deleže strank na tej povečani vrednosti.

**Navedbe strank v revizijskem postopku**

8. Tožnik v reviziji navaja, da je zaključek sodišč, da bi sprememba tožbe z dne 19. 4. 2017 vodila do zavlačevanja postopka, napačen, saj sprememba temelji na dejanskem stanju, ki ga je do tedaj na podlagi izvedenih dokazov lahko ugotovilo sodišče, tj. da sta vložke v izgradnjo mansardnega stanovanja in v izgradnjo rastlinjakov opravila tožnik in druga toženka kot zunajzakonska partnerja, pri čemer je njun delež na skupnem premoženju enak. Sprememba tožbe tako temelji na enakem dejanskem stanju, zato sprememba tožbe ni bila neekonomična. Nasprotno, sodišče bi že izvedeni dokazni postopek lahko dopolnilo z izvedbo dokaza z izvedencem geodetom, ki bi v svojem elaboratu stanovanjsko hišo etažiral, pri zemljišču, na katerem so rastlinjaki, pa opravil parcelacijo. Izvedenec gradbene stroke pa bi nato izračunal vrednostno razmerje med prvotnim stanjem in sedanjim stanjem. Pri odločanju o dopustitvi spremembe tožbe je namreč glavno vodilo smotrnost spremembe za dokončno ureditev razmerja med strankama, hitrost postopka pa je lahko le dodatno merilo. Pri tem se tožnik sklicuje na odločbi višjih sodišč,1 poudarja pa tudi, da se s spremembo tožbe z dne 19. 4. 2017 ne bi zaobšle določbe zakona o dokazovanju z izvedenci. Ker v zvezi z nedopustitvijo spremembe tožbe izpodbijana drugostopenjska odločba le pavšalno sledi sodišču prve stopnje, se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti oziroma ta nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena v zvezi z drugo točko prvega odstavka 370. člena ZPP). Tožnik v reviziji nadalje zatrjuje, da tožba, o kateri sta odločali sodišči nižjih stopenj, ni popolna, saj zahtevek ni postavljen v skladu z 8. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in posledično ni izvršljiv niti določen. Sodišči bi zato morali tožbo zavreči, ne pa zavrniti zahtevka, pri tem pa se sklicuje na dve odločbi višjih sodišč, od katerih naj bi odločitev v konkretni zadevi odstopala.2 Nadalje nižjima sodiščema očita zmotno uporabo materialnega prava, zaradi katere je posledično tudi dejansko stanje ostalo napačno ugotovljeno, odločitve pa se ne da preizkusiti, saj da bi lahko sodišči sami ugotovili, da sta z izdelavo mansardnega stanovanja in postavljenimi rastlinjaki nastali novi stvari. Nižji sodišči naj bi tudi napačno razlagali 48. člen SPZ, saj je evidentno, da je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, v katero je bilo vloženo, obogatena tisti trenutek, ko je bil vložek v njeno nepremičnino opravljen, ne glede na to, kdaj začne investitorju teči zastaralni rok za uveljavljanje te terjatve.

9. Tožena stranka primarno predlaga zavrženje revizije, saj tožnik ni navedel pravne podlage, na katero opira vloženo revizijo. V zvezi s tem navaja, da tožnik reviziji ni priložil sklepa o dopustitvi revizije, odstop je zatrjevan v zvezi s prakso višjih sodišč, glede vrednosti spornega predmeta pa je tožnik zgolj pavšalno navedel znesek 500.000,00 EUR, pri čemer ni podal niti osnovnih trditev, na čem ta vrednost temelji, zato preizkus ni mogoč. Tožena stranka v zvezi s spremembo tožbe opozarja na večkratno spreminjanje zahtevkov, nemožnost obravnavanja zahtevka za vzpostavitev etažne lastnine v pravdnem postopku ter prekludiranost tožnika glede dokazovanja domnevnih vlaganj z izvedencem gradbene stroke tudi v zvezi s spornim zahtevkom. V zvezi z zatrjevano kršitvijo tožnik niti nima pravnega interesa, saj si z revizijo ne more izboljšati pravnega položaja, ker bi sodišče prve stopnje tudi sporni zahtevek zavrnilo, saj je vzpostavitev etažne lastnine le način razdružitve solastnine, solastninske pravice pa, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tožnik na spornih nepremičninah nima. Izpodbijana odločba ustvarja učinke res iudicata glede obstoja solastniškega deleža tožnika in vlaganj, ki predstavljata predhodni vprašanji zahtevku za vzpostavitev etažne lastnine. Tožena stranka nadalje navaja, da je bil zahtevek tožnika izvršljiv že pred sporno spremembo tožbe, da pa je zahtevek po sporni spremembi nesklepčen, saj ni mogoče zahtevati delitve skupne lastnine, ne da bi se pred tem odločalo o ugotovitvi skupnega premoženja in deležev na njem, poleg tega pa solastniški delež na parceli in skupni deli stavbe v določenem deležu pripadajo k posameznemu delu, ne pa konkretni osebi. Glede nove stvari tožena stranka pritrjuje razlogom v izpodbijani odločbi in poudarja, da se letnice gradnje rastlinjakov ne ujemajo z obdobjem veljavnosti ZTLR. Denarni zahtevek pa je preuranjen, poleg tega tožnik niti ni dokazal vlaganj, saj ni plačal predujma za izvedenca gradbene stroke.

**Presoja dovoljenosti revizije**

10. O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila ZPP, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru odločbo izdalo pred tem datumom. V zvezi z ugovorom tožene stranke, da tožnik ni navedel, na podlagi katere verzije ZPP vlaga revizijo, revizijsko sodišče odgovarja, da v zvezi s presojo dovoljenosti revizije samo, po uradni dolžnosti pazi na uporabo veljavne verzije zakona, zato ugovor tožene stranke, da je treba zaradi navedene pomanjkljivosti revizijo zavreči, ni utemeljen.

11. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP) ali če je predhodno dopuščena (tretji odstavek 367. člena ZPP).

12. V zvezi z vrednostjo spornega predmeta tožena stranka izpostavlja, da je tožnik na naslovni strani revizije zgolj pavšalno navedel znesek 500.000,00 EUR, za kar ni opore v dejstvih, poleg tega niti ni navedel osnovnih trditev, na čem ta vrednost temelji, kar ne omogoča preizkusa. Revizijsko sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je glede vrednosti spornega predmeta pri nedenarnih zahtevkih, kakršen je v konkretnem primeru primarni zahtevek tožnika, odločilna vrednost, ki jo navede tožeča stranka v tožbi.3 Tožnik je kot vrednost spornega predmeta navedel 500.000,00 EUR, tako označeni vrednosti je tožena stranka ugovarjala, vendar je sodišče prve stopnje ohranilo vrednost, kot jo je v tožbi označil tožnik. Ker je bil tožbeni zahtevek tožnika z izpodbijano odločbo v celoti zavrnjen, je ta pravilno označil vrednost spornega predmeta na revizijski stopnji na 500.000,00 EUR. Navedena vrednost presega revizijski prag 40.000,00 EUR (drugi dostavek 367. člena ZPP), zahtevki (ugotovitveni ter na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) pa so med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku (peti odstavek 367. člena ZPP),4 zato je revizija v tem delu dovoljena. Revizija pa je dovoljena tudi glede podrednega zahtevka na plačilo, saj je ta denarni (na plačilo 350.000,00 EUR s pripadki) in presega revizijski prag (39. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 367. člena ZPP).

**Presoja utemeljenosti revizije**

13. Revizija ni utemeljena.

_O nepopolnosti tožbe:_

14. Tožnik v reviziji izpostavlja, da tožba, o kateri sta odločali sodišči nižjih stopenj, ni popolna, saj zahtevek ni postavljen v skladu z 8. členom ZEN in posledično ni izvršljiv niti določen. V zvezi s tem revizijsko sodišče poudarja, da mora biti zahtevek, da bi zadostil kriteriju določnosti, konkretno opredeljen, tako da ne pušča nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, oziroma ne zahteva nobenega nadaljnjega pravnega sklepanja o tem, kakšna obveznost ustreza temu zahtevku.5 V konkretni zadevi so deli nepremičnin, na katerih naj bi tožnik pridobil lastninsko pravico, natančno opisani v IV. in V. točki izreka. Zahtevek sicer ni natančen v delu, ki se nanaša na „skupne dele stanovanjske hiše“, vendar, ker želi tožnik z zahtevkom doseči ugotovitev skupne lastnine do deleža ½ (solastnica preostalega dela novonastale nepremičnine pa ostaja prva toženka) na delu nepremičnine, ki se nahaja severno od severnega dela hudourniškega jarka, ki deli nepremičnino na severni in južni del, in na kateri stoji celotna stavba (vključno s skupnimi deli), navedena pomanjkljivost ne pomeni, da je zahtevek nedoločen. Ker so pri solastnini deleži sicer določeni, vendar pa v naravi stvar ni razdeljena, natančen opis skupnih delov stavbe ni potreben za določenost zahtevka. Nadalje revizijsko sodišče ugotavlja, da je opis delov nepremičnin sicer res pomanjkljiv v VI. točki izreka, ki se nanaša na dopustitev odmere zemljišča in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, vendar pa je zaradi povezanosti zahtevkov6 to točko izreka mogoče razlagati7 v povezavi s točkama IV oziroma V izreka, ki, kot rečeno, izpolnjujeta zahteve po določenosti zahtevka. Tako se izkažeta odločbi, na kateri se v reviziji sklicuje tožnik, neprimerljivi s stanjem v konkretni zadevi, ko je bil postavljen določen zahtevek, saj je predmet odločanja lastništvo nepremičnin parc. št. 953/4 in 953/2, obe k.o. ..., pri čemer tožnik predlaga parcelacijo nepremičnin, tako da se nepremičnina parc. št. 953/4 k.o. ... razdeli na severni in južni del, mejo pa predstavlja severni del hudourniškega jarka. V konkretni zadevi tako iz zahtevka jasno izhaja, kaj je predmet odločanja, dejstvo, ali je zahtevek izvršljiv, pa ni neposredno povezano s popolnostjo tožbe, saj se za popolnost tožbe (med drugim) zahteva „le“, da je zahtevek določen. Če te kvalitete zahtevek nima, ta tudi ne bo izvršljiv, ni pa vsak neizvršljiv zahtevek hkrati tudi nedoločen. Ker so deli nepremičnin v konkretnem zahtevku opisani dovolj natančno, da omogočajo identifikacijo delov nepremičnin, na katerih tožnik zatrjuje pridobitev lastninske pravice, je pravilna ocena nižjih sodišč, da je zahtevek kot ga je postavil tožnik določen, tožba pa zato popolna (prvi odstavek 180. člena ZPP).8 _O spremembi tožbe:_

15. Tožnik nižjima sodiščema očita, da sta z nedopustitvijo zadnje predlagane spremembe tožbe z dne 19. 4. 2017, ki ji je tožena stranka nasprotovala, kršili procesna pravila. Tožnik je z vlogo z dne 19. 4. 2017 zahtevek prilagodil zahtevam 8. člena ZEN, zahtevek pa je tudi spremenil na način, da je zahteval vzpostavitev etažne lastnine na stavbi, ugotovitev solastninske pravice tožnika in obeh toženk na mansardnem stanovanju ter solastnine na zemljišču pod stavbo in nepremičninah, na katerih stojijo rastlinjaki. S tem je, kot sta pravilno presodili nižji sodišči, zahteval nekaj drugega kot z zadnjo spremembo tožbe, ki jo je sodišče dopustilo (ugotovitev skupne lastnine na delih nepremičnin in izstavitev ZK-dovolila za tožnikov solastniški delež). Po presoji revizijskega sodišča je za dokončno rešitev razmerja med strankama v smislu prvega odstavka 185. člena ZPP ustreznejši zahtevek na ugotovitev skupne lastnine, o katerem je bilo z izpodbijano odločbo tudi odločeno. Ta namreč ustvarja učinke res iudicata tudi v vseh morebitnih nadaljnjih postopkih, ko bi torej tožnik lahko zahteval oziroma predlagal različne načine delitve skupne lastnine zunajzakonskih partnerjev. Tožnikovo zavzemanje za dopustitev spremembe tožbe z argumentom, da bi se s spremembo tožbe z dne 19. 4. 2017 dokončno rešilo razmerje med strankama, zato ni utemeljeno. Ob tem velja izpostaviti, da nižji sodišči zahtevkov nista zavrnili zaradi nesklepčnosti tožbe,9 pač pa iz razloga, ker tožnik ni dokazal odločilnih dejstev (tj. o obsegu in vrsti vlaganj oziroma da je bil sklenjen dogovor o nastanku solastnine). Ta bi bila odločilna tudi po predlagani, a nedopuščeni spremembi tožbe, ponovna postavitev izvedenca gradbene stroke pa bi zato pripeljala do situacije, ko bi lahko stranka zgolj z določitvijo drugačnega načina delitve solastnine oziroma skupne lastnine znova predlagala sicer že opuščen dokaz. Tako postopanje bi tudi po presoji revizijskega sodišča pomenilo obid procesnih pravil, kot sta zaključili sodišči nižjih stopenj. Ob tem revizijsko sodišče dodaja, da je v konkretni zadevi tožnik že z zahtevkom, o katerem sta odločali sodišči, zahteval parcelacijo (in je bila tožba v tem smislu sklepčna),10 pri popravku v smeri prilagoditve zahtevka zahtevam 8. člena ZEN pa zato ne gre za spremembo tožbe.11 Neutemeljen je nadalje tudi tožnikov očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se izpodbijane odločbe v tem delu ne bi dalo preizkusiti oziroma o tem naj ne bi imela razlogov. Sodišče druge stopnje je namreč v 5. točki obrazložitve izpodbijane odločbe pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje za nedopustitev predlagane spremembe tožbe, nadalje pa podalo tudi dodatne argumente za tako odločitev.

_O nastanku novih stvari:_

16. Tožnik v reviziji navaja, da bi sodišče lahko samo, zgolj na podlagi zatrjevanih dejstev, da so bili na delih spornih nepremičnin postavljeni rastlinjaki ter izdelano mansardno stanovanje, zaključilo, da je sta s tem nastali novi stvari, zato sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo napačno ugotovljeno in se odločitve ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP). V zvezi z očitano kršitvijo zmotne uporabe materialnega prava, iz izpodbijane odločbe izhaja, da sodišče prve stopnje zaradi neplačila predujma za izvedenca gradbene stroke ni moglo preveriti, ali so bila vlaganja tožnika in druge toženke kot zunajzakonskih partnerjev v premoženje prve toženke take narave in tako velika, da bi upravičevala stvarnopravni zahtevek tožnika in je to dejstvo ostalo nedokazano. Glede na to, da tožnik ni dokazal odločilnih dejstev,12 tj. obsega in vrste vlaganj, ki je bilo med strankama postopka sporno, dokazno breme pa je bilo na njem, je materialnopravno pravilna odločitev v izpodbijani odločbi, da zahtevek za pridobitev lastninske pravice v smislu nastanka nove stvari ni utemeljen. Neutemeljen je tudi očitek, ki se nanaša na kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana odločba vsebuje razloge o tem, zakaj je bil zahtevek tožnika v tem delu zavrnjen in zato omogoča preizkus (6. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Tožnik z opisanim očitkom pravzaprav meri v pravilnost spoznavnega sredstva, ki sta ga nižji sodišči uporabili za ugotavljanje obsega in vrste vlaganj. V zvezi z navedenim pa revizijsko sodišče pritrjuje nižjima sodiščema, da v konkretni zadevi sodišče za ugotavljanje obsega vlaganj nima ustreznega strokovnega znanja, zato bi bilo treba zagotoviti sodelovanje izvedenca gradbene stroke, ki pa se mu je tožnik, ker predujma ni plačal v postavljenem roku, odpovedal. _O obogatitvenem zahtevku:_

17. V zvezi z nezapadlostjo denarnega zahtevka iz naslova vlaganj tožnik navaja, da sta sodišči napačno tolmačili 48. člen SPZ, saj je jasno, da je bila zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin, v katere se je vlagalo, obogatena tisti trenutek, ko je bil vložek v njeno nepremičnino opravljen, ne glede na to, kdaj začne investitorju teči zastaralni rok za uveljavljanje te terjatve. Kot argument tožnik navaja hipotetičen primer, ko bi tožnik opustil posest, vložil tožbo na obogatitev, nato pa bi ponovno pridobil posest (z njegovim vložkom obogatene) nepremičnine. Vrhovno sodišče je v zvezi z navedeno problematiko že zavzelo stališče, da je obogatitveni zahtevek, ki je postavljen pred prehodom koristi od prikrajšanca na okoriščenca, preuranjen.13 Temeljna predpostavka vsakega obogatitvenega zahtevka je namreč prehod koristi, do katere pa v primerih, kakršen je tudi konkretni, pride šele z izgubo posesti nepremičnine prikrajšanca in pričetkom uporabe nepremičnine s strani okoriščenca.14 Zaradi pestrosti življenjskih situacij sicer ni mogoče vnaprej povsem izključiti možnosti, da bi posebne okoliščine primera kdaj narekovale drugačno presojo trenutka zapadlosti obogatitvenega zahtevka, vendar pa s strani tožnika ponujen hipotetičen primer, ki je vsebinsko povsem oddaljen od obravnavanega, ne vzbuja dvoma v pravilnost interpretacije 48. člena SPZ v ustaljeni sodni praksi niti v pravilnost njene uporabe v konkretnem primeru. Ker je tožnik do konca glavne obravnave sporne nepremičnine še vedno uporabljal, je s tem tudi užival koristi od zatrjevanih investicij in do premika koristi v sfero lastnice nepremičnin še ni prišlo. Zato je pravilna odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi denarnega zahtevka zoper prvo toženko iz razloga nezapadlosti terjatve in posledične preuranjenosti zahtevka.

**Odločitev o reviziji**

18. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

19. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnik z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko je toženi stranki dolžan povrniti njene stroške revizijskega postopka.

20. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 6.289,10 EUR (3.950,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300; povečano za 0,3 zaradi zastopanja dveh strank (tar. št. 1200), 20,00 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ter 22 % DDV).

1 Višje sodišče v Ljubljani sklep I Cpg 1141/2017 z dne 21. 2. 2018, sklep I Cpg 772/2004 z dne 5. 10. 2004. 2 Višje sodišče v Ljubljani sklep III Cp 2639/2014 z dne 12. 11. 2014 in Višje sodišče v Kopru sklep Cp 576/2009 z dne 8. 9. 2009. 3 Npr. VS RS sklep II Ips 1034/2008 z dne 16. 2. 2012. 4 Gl. tudi: VS RS sklep II Ips 191/2018 z dne 29. 11. 2018, VS RS sodba II Ips 53/2018 z dne 28. 2. 2019. 5 Več o tem: A. Galič, v: L. Ude in dr. (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba: Ljubljana, 2006, str. 123 in nasl. 6 Ugotovitev skupne lastnine zakoncev in deležev na njem je predhodno vprašanje zahtevku za izstavitev ZK-dovolila (neodvisno od tega, ali to temelji na zatrjevanem predhodnem izrecnem dogovoru s prvo toženko o nastanku solastnine, ali delitvi novo nastale stvari v pravdi), saj tožnik z njim meri že na delitev skupne lastnine (zahteva, da se izstavi dovolilo njemu kot solastniku in ne zakoncema kot skupnima lastnikoma). 7 A. Galič, v: L. Ude in dr. (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba: Ljubljana, 2006, str. 128. 8 Gl. VS RS sklep II Ips 328/2010 z dne 17. 2. 2011. 9 Tožnik je namreč že z zahtevkom, ki ga sta ga obravnavali sodišči, zahteval parcelacijo (in je bila tožba v tem smislu sklepčna), drži pa, da zahtevek ni bil postavljen skladno z zahtevami 8. člena ZEN (in zato ni bil izvršljiv). 10 Gl. VS RS sodba II Ips 774/2009 z dne 28. 11. 2011. 11 Gl. VS RS odločbe: II Ips 230/2018 z dne 3. 10. 2019, II Ips 1213/2008 z dne 4. 10. 2012, II Ips 6/2012 z dne 4. 10. 2013 in II Ips 172/2016 z dne 22. 9. 2016. 12 Gl. npr. VS RS sodba II Ips 317/1993 z dne 18. 6. 1993, sodba II Ips 152/2011 z dne 13 3. 2014, sklep II Ips 40/2017 z dne 14. 9. 2017. 13 VS RS odločbe: II Ips 39/2018 z dne 7. 2. 2019, II Ips 808/2007 z dne 24. 9. 2009, II Ips 268/2012 z dne 3. 10. 2013. 14 VS RS sodba II Ips 39/2018 z dne 7. 2. 2019.