Jedro

V opisanem ravnanju je podan zakonski znak preslepitve v izvršitveni obliki, da je obsojenec oškodovancem prikrival, da obveznosti ne bodo izpolnjene.

V opisu navedeno dejstvo, da naj bi obdolženec predstavnikom oškodovane družbe zagotavljal, da bo dobavljeno blago plačano, saj da ima družba zagotovljene posle, zaradi česar so mu v oškodovani družbi omogočili nakup blaga z odlogom plačila, sam zase ne zadošča za konkretizacijo preslepitve. Tudi dejstvo preusmeritve sredstev na tretjo družbo samo po sebi ne predstavlja uresničitve zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1. V luči vseh ostalih v opisu navedenih okoliščin (prejem plačila s strani naročnika ter navedba, da je družba ustvarjala prihodke in imela denarni tok, ki ji je omogočal plačilo obveznosti do oškodovane družbe, pa je obdolženec ta sredstva porabil v druge namene) pa kot spremljajoča okoliščina utrjuje konkretizacijo obdolženčevega namena, da obveznosti do oškodovane družbe ostanejo delno neporavnane.

Ob tem velja pripomniti, da v opisu časovni trenutek prenosa sredstev na novo družbo ni opredeljen, iz opisa izhaja le, da je do prenosa sredstev prišlo, zaradi česar je bila izvršba oškodovane družbe neuspešna. Vprašanje, ali so v opisu zatrjevana dejstva dejansko bila podana na način, kot so opisana in obtožbeno zatrjevana, ter ali v dejanskem smislu opravičujejo zaključek o obstoju preslepitvenega namena, pa ni predmet preizkusa Vrhovnega sodišča.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 37861/2015 z dne 5. 8. 2021 kršena določba prvega odstavka 228. člena Kazenskega zakonika na način iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 1 leto zapora in preizkusno dobo treh let, ter poseben pogoj, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi A. d.o.o. povrne znesek v višini 15.370,86 EUR. Odločilo je, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in na podlagi prvega in drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), oškodovani družbi plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 15.370,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2012 dalje do plačila. V preostalem je oškodovano družbo napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je pritožbi obdolženčevega zagovornika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Oškodovano družbo je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

2. Zoper pravnomočno sodbo vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi zatrjevano kršitev zakona. V bistvenem vložnik nasprotuje odločitvi sodišča druge stopnje, da v opisu ni ustrezno in v skladu z najnovejšo sodno prakso konkretiziran zakonski znak preslepitve.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila, skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, posredovana v izjavo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki pa nista podala odgovora.

B.

4. V obravnavanem primeru je obtožnica obdolžencu v bistvenem očitala, da naj bi kot direktor gospodarske družbe B. d.o.o. s predstavniki družbe A. d.o.o. sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju in pri tem zagotavljal, da bo po sklenjeni pogodbi dobavljeno blago plačano v roku 30 dni od dobav, saj da družba B. d.o.o. dobro posluje in ima zagotovljene posle, kar so mu v družbi A. d.o.o. verjeli in mu omogočili nakup z odlogom plačila ter naročeno blago dobavili in izdali štiri specificirane račune, ki pa v skladu z namenom obdolženca niso bili v celoti poravnani, pri čemer se njegov preslepitveni namen odraža v dejstvih, da kljub temu, da je bil pooblaščen za razpolaganje s sredstvi na računih družbe B. d.o.o. ni poskrbel za plačilo navedenih računov, čeprav je lažno obljubljal plačilo in čeprav je družba B. d.o.o. prejela plačilo s strani svojega naročnika ter poleg tega ustvarjala prihodke iz dejavnosti in imela denarni tok, ki je omogočal poplačilo, pa je razpoložljiva finančna sredstva obdolženec porabil za poplačilo drugih obveznosti ter del sredstev preusmeril na drugo, povezano družbo.

5. Sodišče druge stopnje se je postavilo na stališče, da v povzetem opisu ni ustrezno konkretiziran zakonski znak preslepitve ter da se opisana okoliščina prenosa sredstev na drugo družbo nanaša na čas po dokončanju kaznivega dejanja. Po vsebini je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi opravilo tudi presojo dejanskega stanja, vendar je oprostilno sodbo utemeljilo na podlagi določbe 1. točke 358. člena ZKP. Vrhovno sodišče se je, ker dejansko stanje ni predmet presoje v postopku obravnavanja zahteve za varstvo zakonitosti, pri preizkusu izpodbijane sodbe omejilo le na opis dejanja in s tem povezane vložnikove navedbe.

6. Eden od temeljnih zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 je preslepitev drugega, ko storilec bodisi z lažnim prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, bodisi s prikrivanjem, da ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene, drugega spravi v zmoto ali ga pusti v zmoti. Pri tem mora med preslepitvijo storilca in zmoto oškodovanca vselej obstajati vzročna zveza.1 Vrhovno sodišče je v zadnjih letih že večkrat judiciralo o konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije. Tako je s sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, pa tudi z več nadaljnjimi odločbami, odstopilo od pretekle prakse, po kateri je za uresničitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja v določenih primerih zadoščalo že, če je opis v povezavi z abstraktnim delom vseboval navedbo, da se je dolžnik zavezal, da bo obveznosti izpolnil in/ali obljubljal plačilo, pa do izpolnitve obveznosti ob dospelosti ni prišlo. Za uresničitev zakonskega znaka preslepitve tak opis ne zadošča, saj v njem niso navedene okoliščine, na podlagi katerih je ravnanje mogoče razločiti od običajne neizpolnitve pogodbenega razmerja. Razlikovalni element (_differentia specifica_), ki glede na dane okoliščine storilčevo ravnanje iz civilnopravne prevesi v kazenskopravno sfero, predstavlja t. i. preslepitveni namen – zavest in hotenje storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo.2 To storilčevo zavest lahko izpeljujemo le iz dejanskih, konkretiziranih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo, da so bile storilčeve navedbe in obljube lažne.3 Zato je treba preslepitev kot pomensko odprt pojem v opisu dejanja v tenorju obtožnega akta vsebinsko napolniti z navedbo ne samo konkretnih ravnanj storilca, temveč tudi spremljajočih dejanskih okoliščin, ki njegovemu ravnanju tako na objektivni, kot na subjektivni ravni jasno in nedvoumno dajejo obeležje preslepitve.4

7. Vložnik utemeljeno graja presojo sodišča druge stopnje, da iz opisa ne izhaja ustrezna konkretizacija zakonskega znaka preslepitve oziroma preslepitvenega namena. V opisu navedeno dejstvo, da je obdolženec predstavnikom oškodovane družbe zagotavljal, da bo dobavljeno blago plačano, saj da ima družba B. d.o.o. zagotovljene posle, zaradi česar so mu v družbi A. d.o.o. omogočili nakup blaga z odlogom plačila, sam zase sicer res ne zadošča za konkretizacijo preslepitve, zaznamovane s preslepitvenim namenom storilca. Vendar je treba opis vselej brati kot celoto.

8. V prvem delu opisa obravnavanega dejanja je tako navedeno, da je obdolženec oškodovano družbo preslepil z navajanjem, da bo dobavljeno blago plačano v roku 30 dni od dobav, v nadaljevanju opisa pa, da je bila obljuba plačila lažna. Iz opisa je tudi razvidno, da je obdolženec oškodovani družbi navajal, da ima družba B. d.o.o. zagotovljene posle, v nadaljevanju opisa pa je konkretno omenjeno plačilo naročnika, za katerega je družba B. d.o.o. izvedla posel z dobavljenim blagom oškodovane družbe. Ob upoštevanju nadaljnega opisa, da je navedeno blago naročnik plačal, da so bile plačane druge obveznosti družbe in da je obsojenec poskrbel, da je bilo 100.000, EUR preusmerjenih na novoustanovljeno družbo, se izkaže, da navedbe o dobrem poslovanju in zagotovljenih poslih družbe niso bile lažne.

9. V nadaljevanju pa so opisane konkretizirane okoliščine, ki kažejo na preslepitveni namen oziroma zavest obdolženca, da do izpolnitve ne bo prišlo, in sicer: da računi oškodovane družbe v skladu z namenom obdolženca niso bili v celoti poravnani, saj (i) ni poskrbel za plačilo, (ii) čeprav je plačilo lažno obljubljal, da bodo obveznosti izpolnjene in (iii) čeprav je družba B. d.o.o. prejela plačilo s strani naročnika ter (iv) čeprav je ustvarjala prihodke iz dejavnosti in imela denarni tok, pa je (v) obdolženec razpoložljiva finančna sredstva porabil za poplačilo drugih obveznosti, (vi) del sredstev v znesku 100.000, EUR preusmeril na povezano, novoustanovljeno družbo.

10. S celoto navedenih okoliščin je tako opisano, da je obdolženec lažno obljubil plačilo dogovorjene obveznosti in s tem dosegel dobavo blaga z odlogom plačila, čeprav je bil na trditveni ravni pri njem že ab initio podan namen, da obveznosti do oškodovane družbe ne poravna, kar se kaže tudi v opisu njegovega nadaljnjega ravnanja, da je kljub dejstvu, da je imela družba B. d.o.o. na voljo sredstva za plačilo in je v njenem imenu obdolženec plačeval obveznosti do drugih upnikov5, ter z odstopom terjatev sredstva družbe preusmeril na novoustanovljeno družbo. V opisanem ravnanju je podan zakonski znak preslepitve v izvršitveni obliki, da je obsojenec oškodovancem prikrival, da obveznosti ne bodo izpolnjene.

11. Sodišče druge stopnje je v 8. točki izpodbijane sodbe ugotovitev o nekonkretizaciji zakonskega znaka preslepitve oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 46459/2015 z dne 20. 5. 2021, ki je toliko primerljiva z obravnavano zadevo, da se je v obeh primerih obdolžencu očitalo, da je družba s sredstvi razpolagala, a jih ni porabila za plačilo terjatev do oškodovane družbe. Se pa obravnavana zadeva od zadeve I Ips 46459/2015 bistveno razlikuje v tem, da se v predmetnem opisu obdolžencu preslepitev očita tako v fazi sklenitve, kot v fazi izvajanja posla, pri čemer je preslepitveni namen konkretiziran z dodatno okoliščino, da je obdolženec del sredstev v nezanemarljivi višini 100.000,00 EUR preusmeril na novoustanovljeno družbo C. d.o.o., katere družbenik in direktor je bil sam, in preko katere je nato poravnal določene obveznosti družbe B., ne pa tudi tistih do oškodovane družbe, zaradi omenjenega prenosa pa je bila neuspešna tudi izvršba oškodovane družbe. Ravno prenos sredstev je tista ključna okoliščina, ki jo je Vrhovno sodišče v zadevi I Ips 46459/2015 v opisu pogrešilo in zaradi odsotnosti katere je presodilo, da v opisu preslepitveni namen ni konkretiziran.6 V obravnavanem primeru pa je prenos sredstev opisan in, kot navaja vložnik, kaže na izmikanje plačilu obveznosti tudi v izvršitveni fazi ter tako še dodatno utemeljuje obdolženčev preslepitveni namen.

12. Sodišče druge stopnje je sicer v 11. točki sodbe presodilo, da je preslepitev mogoča zgolj do zapadlosti terjatve, zato opisani prenos sredstev po zapadlosti predstavlja ravnanje po dokončanju kaznivega dejanja. Pri tem se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 27041/2011 z dne 2. 2. 2017, v kateri se je Vrhovno sodišče ukvarjalo s časovno opredelitvijo kaznivega dejanja poslovne goljufije in presodilo, da je preslepitev mogoča le do zapadlosti terjatve, s čimer je dejanje dokončano.7 Vendar se navedeno nanaša na objektivni akt preslepitve – ravnanja storilca, ki pri oškodovancu povzroči zmoto ali ga pusti v zmoti, in ki mora biti kot znak kaznivega dejanja izpolnjen znotraj časovnega okvirja kaznivega dejanja. Navedeno pa ne pomeni, da za konkretizacijo subjektivnega elementa – storilčevega preslepitvenega namena ne morejo biti relevantne tudi post factum spremljajoče dejanske okoliščine, ki za nazaj kažejo na storilčev poprejšnji preslepitveni namen in zavest, da obveznosti ne bodo izpolnjene. Navedeno drži še toliko bolj, ker je, za razliko od „klasične“ goljufije po 211. členu KZ-1, pri poslovni goljufiji preslepitev mogoča tako ob sklepanju posla kot tudi kasneje, ob njegovem izvajanju in so zato v praksi upoštevna tudi ravnanja po zapadlosti terjatve.8 Navsezadnje obveznost plačila z zapadlostjo terjatve ne ugasne, dolžnik zgolj preide v zamudo. Dejstvo preusmeritve sredstev na družbo C. d.o.o. tako samo po sebi sicer ne predstavlja uresničitve zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1, v luči vseh ostalih v opisu navedenih okoliščin pa kot spremljajoča okoliščina utrjuje konkretizacijo obdolženčevega namena, da obveznosti družbe B. d.o.o. do oškodovane družbe ostanejo delno neporavnane. Ob tem velja pripomniti, da v opisu časovni trenutek prenosa sredstev na novo družbo ni opredeljen, iz opisa izhaja le, da je do prenosa sredstev prišlo, zaradi česar je bila izvršba oškodovane družbe neuspešna. Vprašanje, ali so v opisu zatrjevana dejstva dejansko bila podana na način, kot so opisana in obtožbeno zatrjevana, ter ali v dejanskem smislu opravičujejo zaključek o obstoju preslepitvenega namena, pa kot že pojasnjeno ni predmet preizkusa Vrhovnega sodišča. 13. Vrhovno sodišče po vsem navedenem sprejema stališče zahteve, da opis obravnavanega dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Opisan je konkretiziran očitek obdolžencu, da je ob obljubi plačila ob sklenitvi posla, oškodovano družbo preslepil, da bodo obveznosti izpolnjene, kar njegovo poznejše ravnanje, tako kot je opisano, samo potrjuje.

14. Vložnik nazadnje sodišču druge stopnje očita še, da naj bi bil zaključek, da z nobeno okoliščino ni konkretizirano, na kakšen način naj bi obsojenec oškodovano družbo preslepil, v nasprotju z opisom dejanja. Posledično naj bi bili razlogi pritožbene sodbe o odločilnih dejstvih nejasni in v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju (bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP).

15. Navedenega ni mogoče sprejeti. Sodba sodišča druge stopnje je povsem jasna in v njej ni zaslediti nasprotij. S trditvami o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo sodbe vložnik dejansko (ponovno) izpodbija stališče sodišča druge stopnje glede okoliščin, ki morajo biti navedene v opisu, da lahko govorimo o ustrezni konkretizaciji zakonskega znaka preslepitve. Na slednje pa je Vrhovno sodišče že odgovorilo. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in se je, ker je bila zahteva vložena v obdolženčevo škodo, omejilo na ugotovitev, da je bil prekršen zakon, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo (drugi odstavek 426. člena ZKP).

17. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo z večino glasov. Za odločitev so glasovali sodnik in sodnici Branko Masleša, Barbara Zobec in Marjeta Švab Širok. Sodnika dr. Primož Gorkič in dr. Dunja Jadek Pensa sta glasovala za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

1 Sodbi VSRS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 in I Ips 19384/2014 z dne 26. 11. 2020, 7. tč. 2 Sodbi VSRS I Ips 47130/2015 z dne 27. 10. 2017, 9. tč; I Ips 57715/2013 z dne 16. 12. 2021, 1o. tč. 3 Sodba VSRS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, 18. tč. 4 Sodba VSRS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, 17. tč.; Devetak H. v: Korošec D., et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 821. 5 Prim. s sodbami VSRS I Ips 57715/2013 z dne 16. 12. 2021, 11. tč.; I Ips 44766/2014 z dne 31. 3. 2022; I Ips 45947/2015 z dne 5. 3. 2020, 8. tč. 6 Prim. s sodbo VSRS I Ips 46459/2015 z dne 20. 5. 2021, 14. tč. 7 Sodba VSRS I Ips 27041/2011 z dne 2. 2. 2017, 6. tč. 8 Sodba VSRS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, 12. tč.; Devetak H. v: Korošec D., et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 830.