Jedro

Na proizvodnih zemljiščih (med katera sodijo tudi vinogradi) ne velja tako stroga ureditev glede varnosti na delovnem mestu. V okoliščinah konkretnega primera je še manj sprejemljiva razlaga sodišča prve stopnje, da bi moral delodajalec "predmetno luknjo oz. kotanjo v katero je stopil tožnik in se telesno poškodoval ustrezno označiti" oziroma očitek o tem, da zavarovanec toženke "več kot mesec dni" ni pokosil trave v vinogradu. Odločitev sodišča prve stopnje namreč ne pomeni nič drugega kot če bi zakonodajalec zapisal:"V vinogradih mora biti trava pokošena tako, da se vidi vsaka neravnina. Če neravnina sega do višine gležnja in je velika kot stopalo odraslega človeka, jo je potrebno izravnati ali vidno označiti.". Kriteriji za vzpostavitev takšnega dolžnostnega ravnanja pa morajo biti objektivizirani in sicer morajo upoštevati potrebo po določenem ravnanju v določenem položaju in dejansko možnost drugačnega ravnanja, s katerim bi se povzročitvi škode lahko izognil, pa tudi predvidljivost nastanka škode. Za dela, ki se odvijajo v naravnem okolju, torej okolju, ki ga ne ustvari delodajalec, ne morejo veljati tako strogi pogoji, ker delodajalec teh zunanjih, od njegove volje praviloma neodvisnih vplivov, ne more povsem nadzorovati.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: - v tč.I.a) izreka: „Zavrne se tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 10.000,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11.2.2019 do plačila, v roku 15 dni.“.

- v tč. II.a),b.) in c.) izreka:“Tožnik je dolžan toženki plačati 33,18 € pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 1.826,61 € pravdnih stroškov, vse v roku 15 dni.“.

II. Tožnik je dolžan toženki plačati 405,00 € stroškov pritožbenega postopka, stranskemu intervenientu pa 778,32 € stroškov pritožbenega postopka, vse v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudimi obrestmi od dne 11. 2. 2019 dalje do plačila, v presežku za znesek 1.000,00 EUR pa je tožniku tožbeni zahtevek zavrnilo (točki I.a in b). Toženka je dolžna tožniku plačati 271,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II.a). Toženka je dolžna plačati tudi Republiki Sloveniji znesek 1.558,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II.b). Stranski intervenient pa sam nosi svoje stroške postopka (točka II.c).

Zoper obsodilni del sodbe in posledično odločitev o stroških sta se pritožila toženka in stranski intervenient (v nadaljevanju s.i.).

2. Toženka je vložila pritožbo in sicer zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Po prepričanju toženke njen zavarovanec ni odgovoren za nezgodo, saj v njegovem ravnanju ni najti nikakršne opustitve oz. protipravnega ravnanja, zaradi česar bi bil krivdno odgovoren za nastanek škodnega dogodka. V pritožbi navaja, da je prepričana, da je sodišče v 21. točki sodbe, ko je navajalo pravno podlago, storilo administrativno napako in je dejansko svojo odločitev oprlo na prvi in tretji odstavek 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu ne pa prvi in tretji odstavek tega zakona. V nadaljevanju pritožbe povzema vsebino razlogov sodišča prve stopnje iz točke 24 in točke 28 obrazložitve sodbe ter posebej izpostavlja izpovedbo priče P. Na podlagi njegove izpovedbe, ki jo toženka v pritožbi tudi povzema, nasprotuje ugotovitvi sodišča, da teren po škodnem dogodku ni bil podrobno in temeljito pregledan, saj je delovodja teren slikal, vizualno in fizično tudi pregledal, pa nepravilnosti na pohodni površini ni zaznal. Iz fotografij terena je tudi razvidno, da je trava običajne višine, kar je izpovedala tudi priča H., ki je izpovedal tudi, da te luknje oz. kotanje ni videl. Ta priča pa je opravljala isto delo kot tožnik, pa je to lahko delal varno in brez poškodbe. Tudi priča B. S., ki je vozil traktor in sicer po pohodni površini na kateri je padel tožnik, ni videl nobene luknje ali kotanje, zato toženka meni, da tožnik ni uspel dokazati, da se je na travnati površini kritičnega dne nahajala večja kotanja ali jama. Toženka poudarja tudi okoliščine v zvezi z višino trave in se sklicuje na izpovedbo priče H., P. in fotografije škodnega dogodka. Toženka meni, da je sodišče dalo preveliko težo izpovedbi tožnika in ne objektivni kritični presoji vseh izvedenih dokazov. Nesporno je, da se je košnja z mulčenjem terena opravila 21. 8. 2017, do škodnega dogodka pa je prišlo 26. 9. 2017. Kakšna je bila višina trave v času škodnega dogodka je moč zaključiti tako iz izpovedbe prič, kakor tudi s fotografijami iz kraja škodnega dogodka. Toženka meni, da je bila trava v višini 10 do 20 cm, kar je primerna višina trave v vinogradu. Vinograd se je tudi pred trgatvijo v letu 2017 uredil tako kot vsa leta do sedaj, saj je nemogoče zaradi narave dela, da bi se košnja v vinogradu opravljala med trgatvijo. Priča pa je prav tako izpovedala, da se teren pred trgatvijo pokosi, zmulči in počisti, saj se teren vsako leto pred trgatvijo počisti in tako pripravi na trgatev, kar je potrdila tudi priča I. K., ki je bila zadolžena za čiščenje vinograda. Dejstvo je, da kotanja oz. luknja na pohodni površini nikoli ni bila ugotovljena, niti s strani tožnika niti s strani drugih udeležencev, ki so se nahajali na kraju škodnega dogodka. Toženka v pritožbi polemizira z razlogi sodišča prve stopnje iz točke 21, v katerem je sodišče dokazno ocenilo mnenje izvedenca medicinske stroke. Toženka izpostavlja, da je izvedenec podal mnenje, da je do škodnega dogodka lahko prišlo, ko je tožnik stopil na neravnino in ne kot je ugotovilo sodišče, da je do poškodbe prišlo zaradi izrazite nepravilne pohodne površine. Prav tako je izvedenec izpostavil, da bi do poškodbe lahko prišlo, če bi bila neravnina terena le 5 cm. Zato toženka meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je v 30. točki sodbe zapisalo, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi izrazite nepravilnosti pohodne površine. V zvezi z razlogi iz 32. točke sodbe sodišča prve stopnje in očitki, ki so v njem naslovljeni na toženko slednja poudarja, da noben predpis ne zavezuje zavarovanca toženke, da bi moral vse luknje, kotanje, neravnine, ki se nahajajo na naravni pohodni površini označiti z opozorilnimi znaki, saj gre za travnato površino, ki predstavlja zeleno mejo in ne more biti obdan z varnostno ograjo, opozorilnim znakom ali čem podobnim. Takšna zahteva bi bila pretirana in neživljenjska. Sicer pa tudi tožnik s strani sodišča očitanih kršitev o označitvi pohodne površine niti ni konkretiziral niti zatrjeval, tako je obrazložitev o odgovornosti zavarovanca toženke presegla trditveno podlago tožnika. Površina na kateri je prišlo do škodnega dogodka predstavlja zeleno površino, ki je razgibana in seveda podvržena zunanjim naravnim vplivom, prav tako pa je splošno znano, da takšna površina ni popolnoma ravna. Zato toženka meni, da njenemu zavarovancu ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja oz. opustitve posledica katere je bila poškodba tožnika. Zahteva pa absolutno realnost, ki je preambiciozna, neživljenjska in pohodna površina ni bila „poškodovana“ do te mere, saj to tekom postopka glede na izvedene dokaze ni bilo ugotovljeno, da bi potrebovala bodisi sanacijo, izravnavo bodisi ustrezno označenje, ampak je šlo za običajno neravnino, ki se je sicer nahaja na pohodni površini in je del vsakdanjega življenja. Zavarovanca toženke tudi ne zavezujejo nobeni predpisi, ki bi od njega zahtevali, da pred kritičnim dnem opravi pregled terena na katerem se je delalo, da bi se ugotovile nepravilnosti v pohodni površini in se ustrezno sanirale ali označile. Vinograd je bil pokošen oz. zmulčen pred trgatvijo in je zahteva delodajalca po rednem dnevnem pregledovanju in urejanju pohodne površine pretirano stroga in neživljenjska. Širjenje takšne obveznosti do delodajalca bi potem pomenilo, da bi vsak delodajalec za vsa dela, ki se opravljajo v naravi najprej moral pregledat celotno pohodno površino in vsako najmanjšo luknjo poravnati in jo označiti, da bi se razbremenil odgovornosti za škodo. Tožnik je bil pri zavarovancu toženke zaposlen že leto in pol, površina na kateri se je delo opravljalo po svojih karakteristikah ni v ničemer odstopalo od drugih okoljskih zemljišč oz. zemljišč, na katerem je tožnik že pred škodnim dogodkom delal, takšno vrsto zemljišča je poznal in vedel, da mora biti pri delu kljub specifiki in naravi dela tudi pazljiv. Toženka še izpostavlja, da mora za varno delo poskrbeti predvsem in tudi delavec sam kot to določa Zakon o varnosti in zdravju pri delu po 9. členu. Toženka zato predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne oz. da se tožniku prisodi vsaj 50% soodgovornost za nastanek škodnega dogodka, posledično pa spremeni tudi stroškovna odločitev.

3. Stranski intervenient se pritožuje zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v posledici česar je bilo dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno kot tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Njegova pritožba je usmerjena v grajo ugotovitev in mnenja izvedenca medicinske stroke, in sicer z očitkom sodišču, da je brez ustreznega predloga strank in mimo navedb izvedencu naložilo, da se izjasni o možnem načinu nastanka obravnavanega poškodovanja in se opredeli ali je do poškodovanja lahko prišlo na način kot to zatrjuje tožnik v svojih vlogah. Tako je bil izveden dokaz z izvedencem o dejstvih in okoliščinah, za katere nobena od pravdnih strank ni predlagala dokazovanja. Izvedenec neutemeljeno zaključuje, da je do ugotovljene poškodbe prišlo zagotovo zaradi posledice sestopa v luknjo globine 10 do 15 cm, medtem ko sodišče ni ugotovilo, da bi v vinogradu takšne luknje sploh bile. Sodišče v sodbi povzema izvedenčeve ugotovitve, čeprav je tožnik edini, ki je omenjal luknjo, druge priče pa je kljub iskanju niso mogle najti. Tudi glede posameznih oblik nepremoženjske škode se navaja, da je izvedenec dopolnil in razširil obseg teh dejstev preko trditvene podlage, zato predlaga da se pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno predlaga, da se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje in priglaša stroške pritožbe.

4. V odgovoru na pritožbo toženke in stranskega intervenienta tožnik navaja razloge zaradi katerih meni, da sta obe pritožbi v celoti neutemeljeni in je zato predlagal njuno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. V pravdnem postopku sodišča razlagajo materialno pravo na podlagi pravočasnih, konkretiziranih trditev o odločilnih dejstvih, ki so bodisi dokazana ali pa se kot taka štejejo (če so priznana, domnevana ali splošno znana), torej na podlagi pravilnega in popolno ugotovljenega dejanskega stanja. S tem želi sodišče druge stopnje poudariti, da je tudi vsebinsko napolnjevanje materialnega prava (tam, kjer abstraktne in splošne pravne določbe zahtevajo njihovo konkretizacijo, torej opredelitev sestavin in konstituiranje zakonskega ali pogodbenega dejanskega stanu) vezano oz. odvisno od zatrjevanih in ugotovljenih konkretnih odločilnih dejstev. Povezanost trditvenega in dokaznega bremena je nedvomno temeljno načelo pravdnega postopka in od vseh procesnih bremen najpomembnejše, ker neposredno vpliva na uspeh v pravdi. Pogoj za tožnikov uspeh je, da pravočasno navede dejstva, ki substancirajo zahtevek (sklepčnost) ter, da trditve o teh dejstvih (če niso priznana, domnevana ali splošno znana) tudi dokaže (7. in 212. člen ZPP) in pravilno postavi (oblikuje) tožbeni zahtevek (2. člen ZPP).

8. V obravnavani zadevi je tožnik navedel, da se je poškodoval dne 26.9.2017 pri delu v vinogradu. Pri pobiranju in nalaganju zabojev z grozdjem na zelo počasi vozeči traktor z nameščenim „boksom“, je:“...z levo nogo stopil v večjo kotanjo, katera je bila prekrita s travo in tako ni bila vidna....trava pred trgatvijo pa ni bila pokošena in je bila visoka, prav tako pa teren v vinogradu pred trgatvijo ni bil poravnan...“ (tč. 2. obrazložitve). Te trditve so bile predmet dokazovanja in sicer z zaslišanjem tožnika, prič ter z izvedencem medicinske stroke (tč. 8. obrazložitve). Dokazna ocena glede zatrjevane luknje oziroma površine, na katero je tožnik stopil, pa je, da je nihče, vključno s tožnikom:“....torej tudi po poškodovanju ni videl kotanje oziroma luknje v katero je „bolj globoko stopil“, saj zaradi bolečin tega ni mogel početi.....Tako torej tožnik ne pred obravnavanim poškodovanjem, kot tudi po njem, predmetne luknje oziroma kotanje ni videl. “ (tč. 24. in 25. obrazložitve). Pravilno navaja toženka v pritožbi, da je priča H., ki je kritičnega dne opravlja isto delo skupaj s tožnikom, v svoji izpovedbi povedal, da ni videl na terenu nobene luknje (l. št. 71), sodišče prve stopnje pa je v obrazložitvi sodbe ta odgovor izpustilo in navedlo le del izpovedbe te priče, ki je povedal, da je tudi sam „že enkrat stopil v luknjo“ (tč. 27. obrazložitve). Luknje, ki bi naj bila vzrok poškodbe tožnika ni videl niti priča S., ki je tega dne vozil traktor, niti priča P., ki je po škodnem dogodku pregledal teren („probaval tudi z nogo“), ga poslikal:“...a kakšne kotanje ali luknje ni zaznal“ (tč. 28. obrazložitve).

9. O tem dejstvu je sodišče prve stopnje zastavljalo vprašanja tudi izvedencu T., ki je v svojem mnenju res menil:“...da je luknja morala biti kar globoka.....luknja pa je morala biti tudi dovolj široka, da je tožnik vanjo stopil s celim stopalom.....“. O dimenzijah te luknje je tekel pogovor tudi med tožnikom in izvedencem in:“....je izrazil sklepanje, da je moral rob te luknje segati čez gleženj, izvedencu pa je na pregledu govoril o luknji globine cca 10 cm do 15 cm, kar je seveda adekvatno izpovedovanju, da je rob luknje segal nekje nad gležnjem“ (tč. 29. obrazložitve). V tem delu sicer toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je izvedenec ob zaslišanju zelo relativiziral možne vzroke poškodbe, saj je izpovedal:“....ne bom zdaj centimetre rekel, ampak je mogla biti pa sila toliko močna, da je popustila vsem fiziološkim lastnostim, lahko bi bila morda 5 ne, pa bi bil mogoče malo bolj drugačen korak ali mogoče drug nagib telesa ali kaj takega, pričakovano bi v manjši, plitvejši luknji prišlo do manjšega obsega poškodbe.“ (l. št. 172).

10. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje navedbam toženke in s.i. v pritožbah, da v tem postopku tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, ni niti določno (konkretizirano) zatrjeval, še manj pa dokazal odločilnega dejstva glede nastanka njegove poškodbe. Luknje, kotanje, neravnine, ki bi bila tako globoka in široka, da bi morda terjala kakšno ukrepanje delodajalca, nihče ni videl, torej niti tožnik. Takšni so tudi dokazni zaključki sodišča prve stopnje:“Kljub temu torej, da očitno predmetne luknje nihče ni videl, kot tudi, da nobena v tem postopku zaslišana priča predmetne luknje ni kako drugače zaznala........Sodišče sicer lahko verjame priči P., da ob pregledu terena ni zaznal kakšne luknje oziroma kotanje.....“, vendar kljub temu:“....ne dvomi, da je do obravnavanega tožnikovega poškodovanja prišlo tako kot zatrjuje tožnik.....Sodišče s pomočjo izvedenčevih ugotovitev zaključuje, da v kolikor v danem primeru ne bi bilo neke izrazite nepravilnosti pohodne površine......da je vzrok obravnavanega tožnikovega poškodovanja v luknji oziroma kotanji rob katere je prav gotovo segal nad tožnikov gleženj...“ (citirano iz tč. 29. in 31. obrazložitve).

11. V točki 7. obrazložitve te sodbe je sodišče druge stopnje pojasnilo vzajemno prepletanje (soodvisnost) obeh premis sodniškega sklepanja. Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago v zvezi s pravnim temeljem navedlo prvi in tretji odstavek 5. člena1 Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) (tč. 21. obrazložitve) ter določbi o neposlovni in krivdni odškodninski obveznosti iz Obligacijskega zakonika (tč. 33. obrazložitve). Vse te določbe so splošne in abstraktne, vsebujejo celo temeljna načela, kar pomeni, da je v takih primerih nujno potreben nadaljnji postopek konkretizacije oziroma določitve vsebine zakonskega dejanskega stanu, glede na okoliščine konkretnega primera (proces t.i. sodniškega prava, v katerem se z vrednotenjem (razlago) ustvarja norma za konkretni primer, z upoštevanjem konteksta zadeve (ugotovljenih odločilnih dejstev))2. 12. Sodišče prve stopnje je najprej prezrlo, da obstajajo konkretnejši pravni akti, ki niso sad razlagalne ustvarjalnosti sodišč, temveč izdani na podlagi zakonskih pooblastil zakonodajne veje oblasti izvršilni3. Do poškodbe tožnika je prišlo v delovnem razmerju in sicer pri ročnem premeščanju bremen, vsebinsko pa to ureja Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen4. V tem Pravilniku oziroma njegovi prilogi je navedeno tudi, da je potrebno upoštevati tudi „3.Značilnosti delovnega okolja“ in sicer če:“- so tla neravna, kar pomeni nevarnost spotikanja ali so spolzka glede na delavčevo obuvalo.“; določena pa je tudi največja dovoljena masa bremena in sicer za starostno skupino nad 19 do 45 let je to 55 kg, nad 45 let pa 45 kg5. Razen tega Pravilnika je za odločanje v tej zadevi pomemben tudi Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih6. Ta v njegovem 3. členu določa, da njegove določbe ne veljajo za delovna mesta:“e) na poljih, v gozdovih in na podobnih zemljiščih, ki tvorijo del kmetijskega ali gozdarskega podjetja, in ležijo stran od zgradb delodajalca.“. Pomen te določbe je jasen in tudi razumen – za dela, ki se odvijajo v naravnem okolju, torej okolju, ki ga ne ustvari delodajalec, ne morejo veljati tako strogi pogoji, ker delodajalec teh zunanjih, od njegove volje praviloma neodvisnih vplivov, ne more povsem nadzorovati. Tudi v sodni praksi je uveljavljena razlaga, da se na zunanjih površinah, namenjenih bodisi za hojo, šport, pa tudi na tistih, kjer se opravlja delovni proces tolerirajo, dopuščajo določena odstopanja, kajti:“Popolna ter absolutna ravnost pohodnih površin je namreč nenavadna in neživljenjska, takšna zahteva do upravljavcev pohodnih površin pa bi bila pretirano stroga.“7. 13. Sodišče druge stopnje zato ne pritrjuje materialnopravni razlagi sodišča prve stopnje strnjeni v zaključku, da je zavarovanec toženke „opustil dolžno ravnanje delodajalca za zagotavljanje varnih delovnih pogojev“ (tč. 32. obrazložitve). Kot je bilo pojasnjeno, je najprej že zakonodajalec sam ocenil, da na proizvodnih zemljiščih (med katera sodijo tudi vinogradi) ne velja tako stroga ureditev glede varnosti na delovnem mestu8 in praviloma tudi citirana razlaga v sodni praksi dopušča določena odstopanja in ne vztraja pri brezhibnih zunanjih pohodnih površinah, med njimi tudi takšnih, na katerih se odvija delovni proces. V povzetih okoliščinah konkretnega primera, ko luknje oz. kotanje oz. neravnine nihče ni videl, ne pred in ne po poškodbi, pa ni dopustno izjemnih položajev razlagati na široko in s tem vzpostavljati dolžnostna ravnanja (normo za konkretni primer), ki bi od delodajalcev terjala, da v vinogradih izravnajo tla tako, da bi bila popolnoma ravna, torej brez neravnin. Zato oba pritožnika v pritožbi utemeljeno opozarjata, da s.i. ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja oziroma opustitve, sodišče druge stopnje pa tej razlagi pritrjuje. V okoliščinah konkretnega primera je še manj sprejemljiva razlaga sodišča prve stopnje, da bi moral delodajalec takšno „predmetno luknjo oz. kotanjo v katero je stopil tožnik in se telesno poškodoval ustrezno označiti“ oziroma očitek o tem, da zavarovanec toženke „več kot mesec dni“ ni pokosil trave9 v vinogradu. Predvsem slednji očitek sodi v isto kategorijo, kot je razprava o luknji oz. kotanji, ki je nihče, ne pred padcem in tudi ne kasneje, ni videl – o dejstvih, ki niso ugotovljena, ne moreš ne razpravljati, še manj pa na takšni dejanski podlagi sprejemati odločitve, ki bi (kot vsaka norma za konkretni primer) vzpostavljala nerazumne standarde (dolžnostna ravnanja) pri urejanju vinogradov. Odločitev sodišča prve stopnje namreč ne pomeni nič drugega kot če bi zakonodajalec zapisal:“V vinogradih mora biti trava pokošena tako, da se vidi vsaka neravnina. Če neravnina sega do višine gležnja in je velika kot stopalo odraslega človeka, jo je potrebno izravnati ali vidno označiti.“. Kriteriji za vzpostavitev takšnega dolžnostnega ravnanja pa morajo biti objektivizirani in sicer morajo upoštevati potrebo po določenem ravnanju v določenem položaju in dejansko možnost drugačnega ravnanja, s katerim bi se povzročitvi škode lahko izognil, pa tudi predvidljivost nastanka škode10. Kot je že bilo pojasnjeno, je takšna ocena bila vsaj delno opravljena in sicer s citirano določbo Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, ki je takšna zemljišča izključila iz obsega njegove uporabe. Za sodišče druge stopnje so absolutno pretirane, celo nepredstavljive posledice, če bi takšna odločitev sodišča prve stopnje obveljala, ki bi torej od lastnikov ali imetnikov vinogradov terjale, da odstranijo (označijo?) v vinogradih tako relativno majhne neravnine, ki ustrezajo stopalu odraslega človeka. Pri tem sodišče druge stopnje še enkrat poudarja, da gre za hipotetično razmišljanje samo za primer, če bi bila luknja oz. kotanja oz. neravnina v opisanem obsegu zatrjevana in dokazana, pa ni bila, s katerim skuša poudariti razsežnosti takšnega razlogovanja, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje.

14. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi toženke in stranskega intervenienta in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo iz obsodilne v zavrnilo sodbo. To je lahko storilo na seji senata, saj so bili dejanski zaključki sodišča prve stopnje glede luknje oz. kotanje oz. neravnine, kot je povzeto v obrazložitvi te sodbe, nesporni, sodišče druge stopnje pa se ne strinja z razlago materialnega prava (peta alineja 358. člena ZPP). Tožnik v odgovoru na pritožbo ne navaja ničesar drugega kot razloge, zaradi katerih meni, da je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ni pa uporabil odgovora na pritožbo kot ofenzivno sredstvo prav za primer, če bi sodišče druge stopnje ugodilo pritožbama. Z navedbo razlogov za spremembo sodbe sodišča prve stopnje pa je tožnik dobil odgovore na to, zakaj njegovo pritrjevanje razlogom in odločitvi sodišča prve stopnje ni pravilno.

15. V posledici neuspeha krije tožnik sam svoje stroške celotnega postopka. Dolžan pa je povrnitvi stroške toženki in s.i.. Te stroške je že ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik v odgovoru na pritožbo jih ni grajal (pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve), zato je nanje sodišče druge stopnje vezano. Stroški toženke v postopku pred sodiščem prve stopnje so bili odmerjeni v znesku 33,18 € (tč. 69. obrazložitve), stroški s.i. pa 1.826,61 € (tč. 72. obrazložitve). V pritožbenem postopku so stroški toženke 405,00 € (taksa za pritožbo), stroški s.i. pa 510 tč., kar znese 306,00 €, z DDV 373,32 €, s takso pa 778,32 €, vse brezobrestno, ker zakonske zamudne obresti niso bile zahtevane (163., 154. in 165. člen ZPP).

1 Toženka v pritožbi sicer pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje izpustilo navedbo člena s številko, a je v obrazložitvi povzeta vsebina obeh odstavkov. 2 Glej tč. 15. in 16. obrazložitve VSRS sodba II Ips 129/2015 z dne 6.10.2016; podrobno tudi v VSM sodba I Cp 855/2015 z dne 6.1.2016. 3 V tem smislu je t.i. sodniško pravo subsidiarno; glej 2. člen Zakona o sodniški službi: “Če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede.“. 4 Ur. list RS, št. 73/05 in naslednji. 5 Nesporno je dejstvo, da so zaboji tehtali cca 13 kg. Trgatev je enkratno letno opravilo, tožnik pa ni bil edini, ki je zaboje nalagal v „boks“. 6 Ur. list RS, št. 89/99 in naslednji. 7 VSRS Sodba II Ips 85/2013 z dne 6.2.2014, tč. 10.; za športne aktivnosti npr:“ Udeleženci „downhilla“ morajo vselej računati z neravnim terenom in tistimi ovirami, ki se običajno nahajajo v naravi. Nikakor pa od udeležencev ni mogoče pričakovati, da bodo na navidezno lahkem terenu računali z zelenjem preraščenim drenažnim jarkom, širokim 90 cm in globokim 60 cm. Ta jarek je za kolesarje predstavljal nepredvidljivo past.“; VSRS II Ips 284/16 z dne 30.08.2018; za delo na zunanjih površinah npr:“Za konkretno presojo je ključno, da je tožnik imel primerno obutev, da se pri košnji ni srečal z zanj neobičajno in nevsakdanjo nevarnostjo in da je bil na moker teren s strani nadrejenega B. B. pred pričetkom košnje ustrezno opozorjen. Stališče, da bi moral biti tožnik še dodatno opozorjen na neobičajen teren, je neživljenjsko. Nižji sodišči nista dali ustrezne teže okoliščini, da mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje.“. 8 Da ta razlika obstaja izhaja tudi iz novejše razlage, v zvezi s padcem v notranjih prostorih delodajalca:“Tla, kjer je padla pri delodajalcu zaposlena tožnica, niso postala zdrsna naključno, nepredvidljivo in neodvrnljivo oziroma kaotično naključno - življenjsko nepričakovano glede na proces, kakršen se sicer opravlja v delovnih prostorih pekarne, ko lahko odletijo določene kapljice, ki povzročijo zdrsnost tal, ne da bi to delavci oziroma zaposleni lahko opazili oziroma bili na to pozorni (dejanske ugotovitve obeh sodišč). Zato ne gre za primer naključno nastale škode in posledične nepravilno uporabljene objektivne odgovornosti, kot meni revidentka. Skrbnost dobrega strokovnjaka je s strani delodajalca v konkretnem primeru terjala preprečitev nastale situacije, ki je sicer lahko nastala hipno, vendar pa vnaprej predvidljivo in v nastalem rizičnem trenutku tudi odvrnljivo.“; VSRS Sodba II Ips 136/2019 z dne 19.6.2020. 9 Nesporno je, da je bil vinogradi „mulčen“ 21.8.2017. O tem, kako hitro raste trave na tej lokaciji in vseh dejavnikih, ki na to vplivajo, še posebej pa o tem, kakšna ovira je to za prepoznavo luknje ali kotanje ali neravnine, ki je nihče ni videl, na resen način niti ni mogoče razpravljati, kaj šele odločati. 10 Jadek Pensa D., v OZ s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba Ljubljana 2003, str. 670-671.