Jedro

Odločitev delodajalca o razporeditvi delavke na delovno mesto v drugem kraju zaradi potreb dela in vztrajanje pri tej razporeditvi dokler je ni sodišče pravnomočno razveljavilo, ne pomeni protipravnega posega v delavkine osebnostne pravice, zaradi katerega bi ji bilo mogoče priznati denarno odškodnino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 4.200.000 SIT iz naslova nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi nezakonite razporeditve na delovno mesto v drugi kraj. Upoštevalo je, da je bila tožnica dne 3.12.1999 res nezakonito razporejena na delo v trgovino v Ormožu, kar je bilo pravnomočno ugotovljeno v zadevi Pd 125/99. Na podlagi psihiatričnega izvedeniškega mnenja pa je presodilo, da tožnica zatrjevane škode ni utrpela, saj se njeno zdravje zaradi nezakonite razporeditve ni poslabšalo in zaradi tega ni utrpela duševnih bolečin ter dodatnih nevšečnosti zaradi zdravljenja in ni šlo za nedovoljen poseg v osebnostne pravice.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je bil predlog tožničinega pooblaščenca za izločitev predsednika senata sodišča prve stopnje utemeljeno zavrnjen. Soglašalo je z dokazno oceno in razlogi sodbe sodišča prve stopnje, da zaradi nezakonite razporeditve na delo v drugi kraj iz vtoževanih naslovov tožnici ni nastala pravno priznana škoda, ki bi opravičevala dosojo zahtevane odškodnine.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo "iz vseh revizijskih razlogov". Navaja, da sodba nima razlogov o preglednih in obširnih tožbenih navedbah, da obstaja protislovje med razlogi in izvedeniškim mnenjem ter nasprotje med razlogi o neobstoju pravnega temelja in postavitvi izvedenca o ugotavljanju obsega škode. Navaja, da sodba nima dokazne ocene o nobenem dokazu in ne o pravnomočni sodbi, s katero je bila ugotovljena nezakonitost tožničine razporeditve v drug kraj, da ima sodba nejasne razloge, saj obširno navaja teorijo in materialno pravo, česar tožnica ni vtoževala, da je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje oziroma sodišče tega sploh ni ugotavljalo ter da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj v sodbi ni navedena oblika odškodninske odgovornosti, odločitev pa je tudi v nasprotju s sodno prakso. Zatrjuje nesklepčnost izpodbijanja sodbe glede izločitve predsednika senata sodišča prve stopnje in ponavlja očitke glede nejasnosti, nesklepčnosti in protislovnosti ter pravne zmotnosti njenih razlogov.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da revizija v bistvu ponavlja pritožbene razloge, na katere je v celoti odgovorilo že sodišče druge stopnje. Obe sodišči sta se opredelili do pravnomočne sodbe v zadevi Pd 125/99 in sta zahtevek zavrnili zaradi pomanjkanja preostalih predpostavk odškodninske odgovornosti. Revizijske navedbe, da sta sodišči presodili, da je nezakonita razporeditev v drug kraj za odškodninsko odgovornost brezpredmetna, zato predstavljajo namerno potvarjanje dejstev. Hkrati je tožena stranka izrecno nasprotovala revizijskim navedbam v zvezi z zatrjevanimi razlogi za izločitev predsednika senata sodišča prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (1. odstavek 367. člena ZPP), ki se lahko vloži le na podlagi jasne in določne opredelitve revizijskih razlogov (370. člen ZPP).

Tožnica številnih pavšalnih očitkov ni opredelila v smislu določb 370. člena ZPP. Ni določno opredelila bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zato sodišče s tega vidika izpodbijane sodbe ni moglo in ni smelo preizkušati. Prav tako glede na določbe 3. odstavka 370. člena ZPP sodišče ni moglo upoštevati navedb, s katerimi tožnica uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj to ni dovoljen revizijski razlog.

Ob materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe tudi po uradni dolžnosti sodišče ugotavlja, da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Za odločitev so bistvene dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da tožnica zaradi nezakonite razporeditve na delovno mesto v drugi kraj, zaradi česar se je na poti na delo in z dela zamudila več kot tri ure dnevno, ni utrpela vtoževane nepremoženjske škode niti v obliki pretrpljenega strahu za svojo prihodnost, niti v obliki duševnih bolečin zaradi nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in ne v posledici posega v osebnostne pravice. Pri tem so bistvene ugotovitve, da se potrebe po psihiatričnem zdravljenju tožnice v času sporne razporeditve niso povečale.

Pravilno sodišče ugotavlja, da je nastanek škode ena od bistvenih predpostavk odškodninske odgovornosti, saj na podlagi 1. odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ki je veljal v spornem obdobju, le povzročena, to je nastala škoda ustvarja dolžnost njene povrnitve. Hkrati pa je pravilna presoja sodišča, da odločitev tožene stranke o razporeditvi tožnice na delo v drugi kraj in vztrajanje pri tej razporeditvi dokler je ni sodišče v delovnem sporu razveljavilo, ne pomeni protipravnega posega v tožničine osebnostne pravice v smislu določb 199., 200. in 202. člena ZOR, zaradi katerega bi bilo mogoče priznati denarno odškodnino.

Glede na povedano revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožena stranka z odgovorom na revizijo, upoštevaje jasni in prepričljivi obrazložitvi sodb nižjih sodišč, ni bistveno prispevala k pojasnitvi zadeve, ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora (1. odstavek 155. člena ZPP).