Jedro

Pritožnik je žalil sodišče in toženo stranko na način, ki ga ni mogoče upravičiti z njegovo prizadetostjo zaradi neuspešnega uveljavljanja svojih stališč glede razumevanja posameznih določb ZMZ, niti s čimerkoli drugim.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kaznovalo pooblaščenca tožeče stranke, odvetnika, z denarno kaznijo 600,00 EUR. Izrek denarni kazni je utemeljilo s povzetkom žaljivih navedb v pritožbi z dne 26. 1. 2009, vloženi zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije U 2594/2008 z dne 7. 1. 2009. 2. Zoper ta sklep je pooblaščenec dne 10. 4. 2009 vložil pritožbo, v kateri navaja, da je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo sestavil ... Pritožba ni žaljiva, predstavlja strokovno kritiko dela sodišča, ki je napačno uporabilo pozitivne predpise. Predlaga, da naslovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi.

3. V dopolnitvi pritožbe z dne 14. 4. 2009 pritožnik navaja, da s spornimi navedbami ni žalil ali omalovaževal sodišča, temveč je zgolj izrazil svojo negativno vrednostno oceno do stališč, ki jih je zavzelo prvostopno sodišče. Očitki, kot izhajajo iz sklepa o kaznovanju, so prikazani kot splošni, čeprav se vsak izmed njih, razen uvodni "da se kvaliteta upravnosodnega odločanja spušča že nižje od doslej doseženega dna", nanaša na konkretno v pritožbi jasno izraženo stališče v zvezi s sodbo oziroma odločbo tožene stranke. Negativno vrednotenje sodnih stališč samo po sebi ne more biti žaljivo, negativne vrednostne ocene pa ni dopustno enačiti z žaljivimi vrednostnimi ocenami. Izrazi iz pritožbe, kot so "smešno" in "absurdno", so posledica zgroženosti in ogorčenosti zaradi stališča sodišča, da predstavlja vložitev prošnje za azil drugi ali tretji dan po prihodu v državo razlog za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 109. členu določa, da se kaznuje po 11. členu tega zakona tisti, ki v vlogah žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Sodišče lahko taki osebi izreče denarno kazen v višini do 1.300,00 EUR (tretji odstavek 11. člena ZPP). Prepoved žaljivih vlog po 109. členu ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 predstavlja ukrep procesnega vodstva, njegov namen pa je, da se zagotovi normalen tek upravnega spora in nujna procesna disciplina. Pri kaznovanju po 109. členu ZPP ne gre za kazenskopravno varstvo, zato ni treba ugotavljati pritožnikovega namena, zadošča, da so njegove izjave po vsebini žaljive.

6. Pritožbeni ugovor odvetnika, da ni odgovoren za vsebino pritožbe, ki naj bi jo sestavil..., nima opore v pooblastilu z dne 26. 1. 2009, s katerim je bil pooblaščen, da tožnikom nudi pravno pomoč in jih zastopa pred sodiščem. Zakon o odvetništvu, Statut odvetniške zbornice in Kodeks odvetniške poklicne etike narekujejo način komuniciranja s sodiščem, to pa ne sme biti v očitnem nasprotju s pravniško in splošno kulturno ravnijo. Kot pravni strokovnjak se je bil odvetnik dolžan zavedati pomena in posledic pisanj, ki jih na podlagi podeljenega pooblastila podpiše, žigosa in pošlje sodišču. 7. Pritožbeno sodišče se pridružuje presoji, sprejeti v izpodbijanem sklepu, da izrazi, ki jih je uporabil odvetnik... kot pooblaščenec tožeče stranke v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, izražajo prezir in pomenijo žalitev za sodišče in toženo stranko. Pritožnik je žalil sodišče in toženo stranko na način, ki ga ni mogoče upravičiti z njegovo prizadetostjo zaradi neuspešnega uveljavljanja svojih stališč glede razumevanja posameznih določb ZMZ, niti s čimerkoli drugim. Očitki, navedeni v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, so žaljivi tako za sodnike upravnega sodišča kot za sodno vejo oblasti, prav tako je navedba, da je argumentiranje tožene stranke smešno oziroma farsa, za toženo stranko žaljivo.

8. Pritožbenemu ugovoru, da so v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo navedene le negativne vrednostne ocene, ne pa žalitve sodišča in tožene stranke, ni mogoče pritrditi. Navajanje napak, nestrinjanje z argumentacijo in materialnopravnimi stališči ni žaljivo, če je izraženo v meji dostojnosti in v okviru pravne argumentacije. Če pa se sodišču očita, da je kvaliteta njegovega odločanja že nižja od doslej doseženega dna, da je nesposobno in nepripravljeno za vsebinsko presojo, da zatrjuje očitne neresnice in da je intelektualna raven njegovega razlogovanja frapantna, glede tožene stranke pa da predstavlja njeno argumentiranje farso, njeni argumenti pa da so smešni, potem ne gre več za sprejemljivo negativno vrednostno oceno sodnega odločanja in dela tožene stranke, temveč za strokovno diskvalifikacijo in žalitev sodišča ter tožene stranke. Pooblaščenec je žalil Upravno sodišče in toženo stranko na način, ki ga ni mogoče opravičevati niti s potekom konkretnega postopka niti z navedbami pooblaščenca o njegovi ogorčenosti in zgroženosti, ker sodišče ne sledi njegovim pravnim naziranjem.

9. Glede na navedeno je izrečena kazen po presoji pritožbenega sodišča utemeljena in izrečena v primerni višini.

10. Ker se je izkazalo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je Vrhovno sodišče pritožbo odvetnika A. Ž. zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).