Jedro

Tožena stranka s pogodbami o zaposlitvi za določen čas praktično ni nadomeščala samo delavca z navedbo njegovega imena in priimka, ampak delavca na delovnem mestu voznik avtobusa. Pri tem je bilo glede na organizacijo dela manj pomembno katerega delavca je nadomeščala, bolj pomembno je bilo, da je šlo za nadomeščanje zaradi zdravstvenega stanja začasno odsotnega delavca. Tako sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas zato ni bilo v nasprotju z določili 17. člena ZDR.

Izrek

Reviziji tožene stranke se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zoper odločitev sodbe sodišča prve stopnje v 1., 2. in delu 3. točke zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 25.2.1998 in 1.4.1998, s katerima je tožniku po izteku pogodbe o zaposlitvi prenehalo delovno razmerje, sklenjeno za določen čas dne 3.3.1998 in posledično, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ga je zato dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu izplačati vse zaostale obveznosti iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbi tožeče stranke ugodilo, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je razveljavilo izpodbijana sklepa tožene stranke, ugotovilo, da je tožnik sklenil delovno razmerje pri toženi stranki za nedoločen čas in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Razveljavilo pa je sodbo sodišča prve stopnje v delu, kjer bi mu morale biti priznane zaostale pravice in obveznosti in v tem delu vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da veljavni predpisi nikjer ne določajo, da bi moral biti v pogodbi o zaposlitvi za določen čas izrecno naveden delavec, ki se nadomešča, bistveno je, da je naveden zakoniti razlog sklenitve delovnega razmerja za določen čas. Tožnik je ves čas vedel, da je delovno razmerje sklenjeno za določen čas, pa je vseeno podpisoval pogodbe o zaposlitvi, ki so mu bile predložene. Pri tem ni bil nikoli v zmoti, kot je to trdil med sodnim postopkom. Sodišče bi moralo tudi paziti na prekluzivne roke, določene za razveljavitev izpodbojnih določb v prvem odstavku 117. člena ZOR. Tožnik v času sklenitve pogodb o zaposlitvi ni izpolnjeval zdravstvenih pogojev za opravljanje delovnih nalog voznika avtobusa, saj je dobil zdravstveno spričevalo samo za šest mesecev, kar bi sodišče pri svoji odločitvi vsekakor moralo upoštevati. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje oziroma tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), ki glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem sporu še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ki se glede na določbo 386. člena ZPP-77 upošteva po uradni dolžnosti, drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa revizija ni uveljavljala.

Revizijsko sodišče je ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava, na katero je opozorila revizija tožeče stranke (nanjo pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti - 386. člen ZPP-77).

Revizijsko sodišče v načelu soglaša s pravnimi pogledi, ki jih je glede možnosti sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas zavzelo pritožbeno sodišče. Po določbah drugega odstavka 12. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) se delovno razmerje lahko v skladu z zakonom sklene tudi za vnaprej določen čas. V 17. členu zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) pa so določeni primeri, kdaj se delovno razmerje lahko sklene za določen čas. Pri tem druga alinea prvega odstavka tega člena določa, da se takšno delovno razmerje lahko sklene, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca. V večini primerov to pomeni, da se nadomešča določenega delavca na določenem delovnem mestu. Če gre za take primere, je, kot to pravilno navaja sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, potrebno v pogodbi o zaposlitvi tudi navesti, katerega delavca in zakaj se nadomešča, navesti pa je treba tudi čas nadomeščanja, če je to možno.

Iz sporne pogodbe o zaposlitvi za določen čas izhaja, da se sklepa za šest mesecev (4.9.1997 do 3.3.1998) zaradi nadomeščanja voznikov za čas dopusta in bolniških izostankov.

Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da v nekaterih primerih ni možno konkretno določiti, kateri delavci se nadomeščajo. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da je dejavnost tožene stranke po družbeni pogodbi tudi medkrajevni, mestni in primestni potniški promet na rednih linijah. To pomeni, da je treba pri razporeditvah delavcev upoštevati točno določen vozni red, in da je zato treba vsako odsotnost nadomestiti z drugimi delavci, ne glede na to, ali gre za zaposlene za določen ali nedoločen čas. Treba je tudi upoštevati tako sezonsko kot tudi tržno spreminjanje prog. To pomeni, da tožena stranka s pogodbami o zaposlitvi za določen čas praktično ni nadomeščala samo delavca z navedbo njegovega imena in priimka, ampak delavca(e) na delovnem mestu voznik avtobusa (ker so se delovne obveznosti določale z delovnim razporedom sproti in po potrebah). Pri tem je bilo glede na organizacijo dela manj pomembno, ali je šlo za nadomeščanje E. ali J. ali nekoga tretjega, bolj pomembno je, da je res šlo za nadomeščanje zaradi zdravstvenega stanja začasno odsotnega(ih) delavca(ev). Tako sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas zato ni bilo v nasprotju z določili 17. člena ZDR.

Da je bilo tako, kaže tudi prenehanje delovnega razmerja revidenta, do katerega je prišlo zato, ker se je eden od dalj časa odsotnih delavcev na delo vrnil, revidentu pa je kot prvemu potekel rok, predviden za čas trajanja delovnega razmerja za določen čas. Izveden dokazni postopek, ki je potrdil odsotnost več delavcev zaradi zdravstvenih razlogov, organizacija dela tožene stranke, način in razlog prenehanja delovnega razmerja revidenta in dejstvo, da v spornem obdobju pri toženi stranki ni bilo v delovno razmerje za nedoločen čas sprejetih nobenih delavcev, da pa je pol leta po prenehanju delovnega razmerja revidenta zaradi trajno spremenjenih razmer pri toženi stranki bil objavljen razpis za zasedbo delovnih mest voznikov avtobusov za nedoločen čas, kaže, da tožena stranka sporne pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni sklenila brez v zakonu določenih razlogov in v nasprotju z določili 17. člena ZDR. Zato tudi ni prišlo do preoblikovanja delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, kot to določa 18. člen ZDR.

Pri taki odločitvi je treba upoštevati tudi dejstvo, da čeprav je delovno razmerje tožnika trajalo dve leti, ni podan razlog zaposlitve za nedoločen čas. Prva pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 4.3.1996, ni imela navedenih razlogov (ta pogodba pa je bila sklenjena v nasprotju z določili 17. člena ZDR), aneks k tej pogodbi pa je določil, da gre za pogodbo zaradi (začasno) povečanega obsega dela. Drugi pogodbi sta bili sklenjeni zaradi nadomeščanja odsotnih delavcev, utemeljevala pa jih je dejanska odsotnost obolelih delavcev.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 395. člena ZPP-77 reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo v pravnomočnem delu tako, da je pritožbo tožene tranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O stroških revizijsko sodišče ni odločilo, ker jih revidentka ni prijavila.

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).