Jedro

Četudi toženčevega podpisa na darilni pogodbi ni overil sodnik (oziroma pogodba ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa), je odločilna realizacija darila. Ker je bil predmet darila tožnici izročen v posest, je pogodba kljub pomanjkljivi obliki veljavna in za toženca zavezujoča. Zato mora izpolniti obveznost, ki jo je s to pogodbo prevzel (omogočiti tožnici pridobitev (so)lastninske pravice).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora overiti svoj podpis na darilni pogodbi z dne 15.5.1986, s katero je tožnici podaril eno solastninsko šestino nepremičnin, ki so vpisane pod vl. št. 1482 k.o... Naložilo mu je tudi, da mora tožnici povrniti 452.675 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.5.2003 dalje.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stališče obeh sodišč je, da je toženec tožnici podaril svoj solastninski delež na nepremičninah, ki so vpisane pod vl. št. 1482 k.o..., ker da ni dokazov, da bi bila darilna pogodba navidezna. Sodišči sta tudi ugotovili, da je bila darilna pogodba posledica dogovora med pravdnima strankama in njunim očetom, ter da ima tožnica sporno stanovanje v posesti že od leta 1974. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je toženec vložil revizijo, v kateri navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ker sta šteli, da je toženec tožnici podaril stanovanje. Iskreno je izpovedal, da sta se s tožnico dogovorila za navidezno darilno pogodbo, saj je bila v tistem času prodaja obdavčena kar z 32 % prometnim davkom. Ker pa tožnica tožencu ni plačala dogovorjenega zneska, svojega podpisa na pogodbi ni overil. Sodišče je verjelo priči, ki je po sporu s tožencem spremenila svojo izjavo, in ki jo je celo tožnica sama kompromitirala, saj je sodišču sporočila, da ta priča takoj zapade pod različne vplive. Tožnica je dobila eno stanovanje od očeta, eno stanovanje je od očeta dobil toženec in eno stanovanje njegov brat A. P. Toženec ima res še eno stanovanje v isti hiši, vendar je to stanovanje dobil od tete in ne od očeta. Dogovor med dediči in očetom o tem, da ima vsak od otrok po eno stanovanje, je povsem logičen. Zato je nerazumljivo, zakaj sodišče meni, da so otroci sklenili nekakšen dogovor, kot ga je narekovala očetova volja. Sodišče je tudi spregledalo, da je toženec eno stanovanje dobil od tete, za katero še danes skrbi.

Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da tudi pri neodplačni pogodbi nagib ni sestavni del pogodbenega razmerja in da ne vpliva na veljavnost pogodbe, razen če gre za nedopusten nagib (česar pa da toženec ne zatrjuje). Kajti pri neodplačnih poslih je pomembno, ali je obstajala volja, da se nekaj podari. Za darilo je bistveno, da ne temelji na kaki zavezi darovalca, temveč da gre za namen drugi stranki nekaj dati brezplačno. Tega namena pa toženec ni imel. Nagib je element poslovnega namena in je zato še kako pomemben pri darilni pogodbi. V konkretnem primeru je šlo za prodajno pogodbo, darilna pogodba pa je bila le fiktivna. Tožnica je izkoristila toženca in njegovo površnost glede dokumentacije. "Darilna pogodba" je bila sklenjena leta 1985, pri čemer je tožnica popravila letnico na pogodbi ter jo predložila davčni upravi. Toženec o tem ni vedel ničesar. Ne nazadnje bi morala tudi davčna uprava zahtevati toženčev podpis, tako da ni razumljivo, zakaj toženec ni sodeloval v postopku odmere davka. Sodišče prve stopnje je sicer natančno in popolno izvedlo dokazni postopek, vendar je dokaze napačno ocenilo. Pri tem je kršilo tudi materialno pravo, saj se je postavilo na stališče, da pri darilni pogodbi ni treba ugotavljati nagiba oziroma namena.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), so brez pomena vse tiste revizijske navedbe, ki gredo v tej smeri. Revizijsko sodišče se zato ni ukvarjalo s toženčevo kritiko dokazne ocene in s ponavljanjem trditev, da sta se s tožnico dogovorila, da skleneta navidezno darilno pogodbo (ker je bila prodaja v tistem času obdavčena kar z 32 % prometnim davkom).

Revizijsko sodišče je tako vezano na konkreten dejanski stan, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (in ki je prestal preizkus pred pritožbenim sodiščem). Njegovi elementi so naslednji:

1. Stranki sta dne 15.5.1986 podpisali sporno darilno pogodbo.

2. Darilna pogodba je bila posledica dogovora med pravdnima strankama in njunim očetom (tako da sta s tožencem s to pogodbo le realizirala dogovor z očetom).

3. Tožnica ima podarjeno stanovanje v posesti že od leta 1974 (izročitev na kratko roko).

4. Tožnica v podarjenem stanovanju sicer ne biva več, ga pa oddaja in tožencu ne daje najemnine.

5. Tožencu ni uspelo dokazati, da je bila sporna darilna pogodba sklenjena le navidezno ter da sta se stranki v resnici dogovorili za prodajo (za ceno 40.000 DEM).

Na to dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu naložilo, da mora overiti svoj podpis na darilni pogodbi (kar je pogoj za izpolnitev njegove obveznosti iz te pogodbe, da na tožnico prenese (so)lastninsko pravico). Četudi toženčevega podpisa na darilni pogodbi ni overil sodnik (oziroma pogodba ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa), je odločilna realizacija darila. Ker je bil predmet darila tožnici izročen v posest (gl. 3. in 4. točko prejšnjega odstavka), je pogodba (kljub pomanjkljivi obliki) veljavna in za toženca zavezujoča (prim. 73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89; glede daril se je Vrhovno sodišče RS tako izreklo v sodbi II Ips 573/92 z dne 10.3.1993 in v sodbi II Ips 491/96 z dne 5.3.1998). Čim je tako, mora toženec izpolniti obveznost, ki jo je prevzel z darilno pogodbo (omogočiti tožnici pridobitev (so)lastninske pravice).

Revizija ima sicer prav, ko poudarja, da je "pri neodplačnih pravnih poslih... še kako važno, ali je obstajala volja po tem, da se nekaj podari, torej animus donandi". Osnovni objektivni in navzven vidni razlog za sklenitev darilne pogodbe (podlaga darovalčeve obveznosti) je namreč pri vsaki darilni pogodbi enak: brezplačno okoristiti obdarjenca. Ta namen (ki pa je dejansko vprašanje) je toženec imel. Sodišči prve in druge stopnje sta to jasno ugotovili.

Ob tem osnovnem razlogu pa ima vsak konkreten darovalec še svoj poseben nagib za darovanje, ki je lahko navzven viden, pogosto pa je znan le strankam, ali pa celo le darovalcu. Darovalec podari, ker ima obdarjenca rad, ker mu je hvaležen za storjeno uslugo in podobno. Nagib je konkreten vzrok, ki prevesi voljo posameznega darovalca, da bo daroval. V konkretnem primeru je bila pogodba posledica dogovora med pravdnima strankama in njunim očetom oziroma spoštovanje očetove volje, da tožnica od toženca dobi sporno stanovanje. Ta motiv je sicer v vsakem primeru del podlage pogodbene obveznosti. Vendar ker ni nedopusten, ne vpliva na njeno veljavnost, toženec pa pogodbe tudi ne izpodbija zaradi zmote v motivu.

Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker revident ni konkretiziral pavšalnega revizijskega očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).