Jedro

Iz tožnikovih trditev v dopolnitvi tožbe izhaja, da se je s tožencem sam dogovoril o vseh bistvenih sestavinah podjemne pogodbe, kot jih določa 619. člen OZ (plačilo, oprava določenega dela). Tožnik je namreč pojasnil, da je bila podjemna pogodba prvotno sklenjena z R.C. kot njegovim pooblaščencem po zaposlitvi, nato pa se je tudi sam osebno sestal s tožencem pri hiši, kjer se je opravljalo delo, se z njim dogovoril, da bo opravil montažo strešne kritine za ceno približno 2.150,00 EUR, toženec pa bo kritino sam plačal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti obdržalo s v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 166558/2011 z dne 23. 11. 2011, s katerim je bilo tožencu (prej dolžniku) naloženo, da tožniku (prej upniku) v roku 8 dni plača glavnico v znesku 2.140,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2010 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 98,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila (točka I. izreka), ter naložilo tožencu, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 1.273,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do izpolnitve obveznosti (točka II. izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženec. Navaja, da bi sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju moralo izvesti dokaze glede pasivne legitimacije. Sicer pa tožnik ni ponudil zadostnih dokazov niti glede aktivne niti glede pasivne legitimacije. Sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati, ali je tožnik sam sklenil podjemno pogodbo s tožencem, saj tožnik takšnih trditev ni podal, temveč je zgolj zatrjeval, da je bila pogodba sklenjena z R.C. kot njegovim pooblaščencem po zaposlitvi. V izpovedbi tožnika in R.C. so številna nasprotja, njune izpovedbe so se tekom postopka spreminjale, zato jima sodišče ne bi smelo slediti, prav tako se sodišče prve stopnje do teh nasprotji ni opredelilo. Priča A.F. sploh ni želel izpovedovati in je zgolj sklepal, da se je pokrivanje strehe izvajalo preko tožnika. Toženec ni imel nobenega interesa, da se osebno zavezuje k plačilu, saj je bila družba G.S.K. d. o. o. pooblaščena za opravo posla in je tudi naročila strešno kritino, kar je potrdila tudi M.K.. Sicer pa je tudi tožnik opomin pošiljal na naslov družbe, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Opozarja, da je tožnik izpovedal, da so bila dela opravljena 5. 12. 2009, iz računa pa izhaja, da so bila opravljena 15. 1. 2010, pri čemer je bil račun izdan šele 31. 5. 2010. Sam je R.C. poslal priporočen poziv na odpravo napak. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče prve stopnje pavšalno zavrnilo dokazne predloge s postavitvijo novega izvedenca oziroma dopolnitvijo izvedenskega mnenja, čeprav je podal konkretne pripombe na mnenje, in ker ni zaslišalo predlaganih prič Rada Veselinoviča in M.G., ki razpolagata s strokovnim znanjem, in sta bila navzoča na ogledu. Izvajalec bi kot strokovnjak moral predvideti pravilno številno snegobranov, za napake je vedel in nanje ni opozoril toženca. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane odločbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje v okviru v pritožbi uveljavljanih kršitev ter ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo v pritožbi uveljavljanih niti po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev procesnih določb. Za odločitev pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno ter nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je glede pasivne legitimacije pravilno upoštevalo tudi dokaze, ki so bili izvedeni pred razveljavitvijo sodbe. Glavna obravnava se je pričela znova, vendar so se stranke na naroku dne 25. 3. 2015 izrecno strinjale, da se že izvedeni dokazi ne izvajajo znova in se izpovedbe prič in strank štejejo za prebrane (tretji odstavek 302. člena ZPP), zato ni bilo nobene ovire, da sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ne upošteva že izvedenih dokazov.

7. Iz tožnikovih trditev v dopolnitvi tožbe izhaja, da se je s tožencem sam dogovoril o vseh bistvenih sestavinah podjemne pogodbe, kot jih določa 619. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ (plačilo, oprava določenega dela).(1) Tožnik je namreč pojasnil, da je bila podjemna pogodba prvotno sklenjena z R.C. kot njegovim pooblaščencem po zaposlitvi, nato pa se je tudi sam osebno sestal s tožencem pri hiši, kjer se je opravljalo delo, se z njim dogovoril, da bo opravil montažo strešne kritine za ceno približno 2.150,00 EUR, toženec pa bo kritino sam plačal. Čeprav je sodišče prve stopnje štelo, da tožnik ni dokazal, da je R.C. njegov pooblaščenec po zaposlitvi, in zato zaključilo, da pogodba ni bila sklenjena že predhodno med R.C. in tožencem, je glede na tožnikove trditve pravilno ugotavljalo, ali je tožnik sklenil podjemno pogodbo s tožencem sam (brez pooblaščenca). Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožnika glede sklenitve pogodbe in ugotavljalo dejstva, ki niso bila zatrjevana, tako ni utemeljen.

8. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede prej navedenih dejstev je celostna, prepričljiva in izkustveno sprejemljiva, zato ji sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje. Razlike v izpovedbah tožnika in R.C. o tem, ali je tožnik dal tožencu pisno ponudbo niso bistvene, saj sta oba skladno in prepričljivo povedala, da je bil sicer najprej s tožencem v kontaktu zgolj R.C., nato pa se je tožnik s tožencem tudi osebno sestal, se dogovoril za ceno del in tudi opravil montažo ter izstavil račun. Ker je tožnik štel, da je bila pogodba med pravdnima strankama preko pooblaščenca po zaposlitvi sklenjena že preden je naknadno tudi sam obiskal toženca in se z njim dogovoril o opravi del, je nepomembno, da je nekoliko spreminjal izpovedbo o tem, kdo je sklenil pogodbo s tožencem, in da je R.C. izpovedal, da ne ve, če se je toženec dogovarjal še s kom drugim (nenazadnje bi se slednje lahko nanašalo tudi na tretje osebe). Ne drži torej, da je sodišče prve stopnje ugotovilo zgolj, da je tožnik sodeloval pri izvedbi del in izstavil račun, nato pa zgolj na podlagi slednjega zaključilo, da je sodeloval tudi pri sklepanju podjemne pogodbe.

9. Pritožbeni očitek, ki se nanaša na prepričljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ne more biti uspešen, saj skuša omajati prepričljivost izpovedbe tožnika tako, da iztrga zgolj del navedb tožnika in njegove izpovedbe iz konteksta celotne izpovedbe. Tožnik je namreč izpovedal, da je toženec zahteval, naj račun pošlje na ime podjetja, kar pa ni v nasprotju z njegovimi navedbami, da je bil toženec po izvedbi posla nedosegljiv. Iz tožnikovih navedb kakor tudi izpovedbe jasno in skladno izhaja, da so nekaj mesecev po končanju dela pregledali delo, nakar je zaradi toženčevega ugovora glede višine računa oziroma števila montiranih snegobranov znižal na računu zahtevani znesek, toženec pa se je kasneje izogibal plačilu in klicem tožnika. Prav tako dvom v dokazno oceno izpovedbe tožnika ne more vzbuditi dejstvo, da je bil račun izdan šele 31. 5. 2010, storitev pa opravljena 15. 1. 2010 oziroma konec leta 2009. Dejstvo, da R.C. ni nikoli zahteval plačila, temveč je plačilo za opravljeno delo zahteval zgolj tožnik (iz navedb pravdnih strank ne izhaja, da bi toženec ali družba G.S.K. d. o. o. R.C. ali tožniku kadarkoli plačala opravljeno menjavo strežne kritine), pa je nedvomno okoliščina, ki kaže na to, da podjemna pogodba z R.C. kot podjemnikom ni bila sklenjena, ampak je pri izvajanju posla zgolj sodeloval s tožnikom, česar se je toženec zavedal. Tudi priča A.F., ki je seznanil toženca in R.C., in je bil tako seznanjen z določenimi okoliščinami sklepanja posla, je izpovedal, da je vse šlo preko tožnika. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbama tožnika in R.C., da je bila podjemna pogodba sklenjena s tožnikom kot podjemnikom. Toženec s svojimi navedbami, da je tožnika prvič srečal šele po opravljenih delih in da z njim ni nikoli sklenil pogodbe, sodišča prve stopnje ni mogel prepričati, saj je nenazadnje sam izpovedal, da je bil na objektu tudi tožnik. Tožnik je tako uspel zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremena glede dejstva, da se je toženec njemu osebno zavezal plačati opravljeno delo.

10. Prepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se je toženec osebno zavezal k plačilu menjave strešne kritine in da ni pogodbe sklenil kot zakoniti zastopnik družbe G.S.K. d. o. o., ki bi naj po naročilu toženčeve zunajzakonske partnerke izvajala menjavo strešne kritine. Kritino je res pri tretji osebi kupila navedena družba, vendar je pritrditi sodišču prve stopnje, da gre zgolj za razmerje med tretjima osebama, ki na odločitev mi mogla vplivati. Tožnik in R.C. sta namreč prepričljivo izpovedala, da je bila podjemna pogodba za menjavo kritine sklenjena s tožencem, ki se pri sklepanju pogodbe ni nikoli predstavil kot zakoniti zastopnik navedene družbe, temveč se je zavezal kritino plačati v svojem imenu, in je šele po opravljenem poslu zahteval, da tožnik pošlje račun na naslov družbe. Navedeno je skladno tudi z izpovedbo priče A.F., ki prav tako ni izpovedal o tem, da bi menjavo kritine naročila družba G.S.K. d. o. o.. Tožnik je račun za opravljeno delo z dne 31. 5. 2010 naslovil osebno na toženca, zato zgolj dejstvo, da je na potrdilu o oddaji pošiljke poleg toženčevega imena dopisal firmo družbe, ne kaže na to, da je tožnik plačilo prvotno zahteval od družbe G.S.K. d. o. o., še manj pa, da je bila pogodba sklenjena s to družbo. Toženec in M.K. glede na vse povedano s svojimi izpovedbami sodišča prve stopnje nista mogla prepričati. Dokazna ocena v izpodbijani sodbi je tudi v tem delu celostna in izkustveno sprejemljiva, zato je pritožbeni očitek glede pasivne legitimacije toženca neutemeljen.

11. Sodišče prve stopnje je sicer glede na navedbe toženca ugotavljalo, ali je imelo opravljeno delo stvarne napake, ugovor toženca glede višine zahtevka pa je nato zavrnilo, ker toženec ni podal trditev niti predložil dokazov, da je o napakah pravočasno v skladu s prvim odstavkom 633. člena OZ(2) obvestil tožnika (razen glede števila montiranih snegobranov oziroma zneska 10,00 EUR, kar pa je bilo na računu upoštevano). Pritožba sicer navaja, da je o napaki obvestil R.C. z dopisom z dne 14. 7. 2012, vendar pa gre za pritožbene novote, ki so neupoštevne (337. člen ZPP). Sicer pa pritožba ugotovitev sodišča prve stopnje o izostanku pravočasnega obvestila o stvarnih napakah ne izpodbija in ne navaja, da je toženec o napakah pravočasno obvestil tudi tožnika. Ker ob izostanku pravočasnega obvestila o stvarnih napakah, podjemnik za napake ni več odgovoren, obstoja stvarnih napak sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati.

12. Podjemnik tudi po prevzemu del in ob izostanku naročnikovega obvestila o napakah za napake odgovarja, če je za njih vedel in jih ni pokazal naročniku (tretji odstavek 633. člena OZ). Trditvene podlage, da je podjemnik za napake vedel, toženec v postopku na prvi stopnji ni ponudil, zato tudi pritožbene navedbe, da bi tožnik kot strokovnjak moral vedeti, da je bilo zmontirano premalo snegobranov in da je zato za napake vedel, ni mogoče upoštevati, saj je prepozna (337. člen ZPP). Prav tako so prepozni vsi dokazi, ki jih je šele k pritožbi predložil toženec (B14-B20) in ni pojasnil, zakaj jih ni mogel predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, ki se nanaša na zavrnitev dokaznih predlogov za postavitev drugega izvedenca in zaslišanje predlaganih prič R.V. in M.G., ki bi naj bila navzoča na ogledu in razpolagala z ustreznim strokovnim znanjem glede menjave strešne kritine. Sodišče prve stopnje je vse navedene dokaze pravilno zavrnilo in pojasnilo, da so se nanašali na opravo del, torej na obstoj stvarnih napak, tega pa glede na prej povedano zaradi izostanka pravočasnega obvestila o napakah sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati, saj na utemeljenost višine tožbenega zahtevka v tej zadevi ne bi mogel vplivati. Ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se predlagani dokazi nanašajo na nebistvena dejstva, toženčeva pravica do izjavljanja v dokaznem postopku ni bila kršena.

14. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako krije tožnik svoje pritožbene stroške, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : V skladu s 15. členom OZ je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah.

Op. št. (2) : Naročnik je dolžan pregledati izvršeno delo, brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika.