Jedro

Izpodbojni posli so relativno neveljavni. Njihova veljavnost preneha, če prizadeta stranka zahteva razveljavitev posla. Po večinski sodni praksi in pravni teoriji doseže prizadeta stranka razveljavitev izpodbojnega posla s tožbenim zahtevkom na razveljavitev posla, po stališčih drugih pa doseže to že s samo na sopogodbenika naslovljeno izjavo, da posel razveljavlja (ter se v primeru spora s sodbo zgolj ugotovi, da je posel neveljaven). Po obeh stališčih tako prizadeta stranka doseže razveljavitev izpodbojnega posla, kar ji omogoča tudi uveljavljanje kondikcijskega zahtevka. Glede na to in ker sama toženka ugotavlja v reviziji, da je sodišče druge stopnje s spremenjeno sodbo izreklo manjšo sankcijo kot pa sodišče prve stopnje, revizijsko sodišče zaključuje, da sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialno pravo.

Pravilno sta sodišči druge in prve stopnje tudi zaključili, da sporni sporazum ne predstavlja poravnave v smislu pravila 1380 ODZ in da zato tudi ne pride v poštev pravilo 1386 ODZ, po katerem zaradi prikrajšanja nad polovico ni mogoče pobijati pošteno sklenjene poravnave. Namreč v postopkih pred nižjima sodiščema niso bile ugotovljene okolnosti, ki bi utemeljevale zaključek o tem, da sta pravdni stranki sklenili poravnavo ali da je tožnica zavestno pristala na nesorazmerno vrednost v smislu pravila 935 ODZ.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo v 1. točki izreka, da se ugotovi, da je dedni dogovor pravdnih strank z dne 11.1.1977, s katerim je tožnica prepustila toženki 6/10 pokojnemu J. D. lastnih 41/72 nepremičnine z vl. št. 589 k.o. V. za 80.000 din, neveljaven, z izrekom pod točko 2 pa je toženki naložilo, da izda na ime tožnice ustrezno zemljiškoknjižno listino za prenos lastninske pravice na navedeni nepremičnini. Na pritožbo toženke pa je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v prvi točki izreka delno spremenilo tako, da je razveljavilo med pravdnima strankama sklenjen dedni dogovor, medtem ko je presežni del zahtevka, ki je terjal ugotovitev neveljavnosti dednega dogovora, zavrnilo. Zavrnilo je tudi preostali del toženkine pritožbe.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka. V reviziji očita sodišču druge stopnje, da je prekoračilo tožbeni zahtevek. Zahtevek je bil postavljen na ugotovitev neveljavnosti dednega dogovora, kar je v materialnem smislu hujša sankcija kot pa razveljavitev dednega dogovora s konstitutivno sodbo. Ker ni bilo mogoče ugoditi zahtevku na ugotovitev ničnosti, bi sodišče moralo ugotovitveni zahtevek zavrniti. Sicer pa je razveljavitev pravnega posla vezana na rok in zastara ter je v tem primeru zahtevek tudi že zastaral. Podrejeno izvaja toženka, da ne drži ugotovitev sodišča druge stopnje, da je zgolj pavšalno zatrjevala, da je šlo za poravnavo in ne zgolj za delitev dediščine. Opozarja, da priča B. E. in stranke niso bile zaslišane o tem, da je bil tak dedni dogovor kot je bil sklenjen dogovorjen zato, ker je toženka sodelovala pri gradnji hiše, ker so bili pokojnikovi otroci zaradi gradnje prikrajšani in ker je šlo za sporazum med sorodniki ter se je zato upoštevalo pravilo paragrafa 935 ODZ, zaradi katerega pogodbe sedaj ni mogoče pobijati. Vrednost hiše pa tudi ni pravilno ugotovljena, ker je upoštevana njena gradbena in ne dejanska vrednost. Opozarja še, da se je pri sklepanju dednega sporazuma upoštevalo, da gre za delitev solastnine in torej za reševanje solastniškega razmerja. Predlaga, da se pobijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice zavrne ali pa naj se sodbi obeh nižjih sodišč razveljavita.

V odgovoru na revizijo opozarja tožnica, da pravdanje traja že 20 let in da ves ta čas spornega premoženja ne uživa.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Na dejansko stanje, ugotovljeno v postopkih na drugi in prvi stopnji, je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v celoti sprejelo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in sicer: da je J. D., ki je bil mož tožnice iz drugega zakona in oče toženke iz prvega zakona, umrl 19.11.1976, da sta bili obe dedinji po navedenem zapustniku, da je tožnica po zapustniku podedovala 246/720-ink nepremičnine v vl. št. 589 k.o. V. (ki je v naravi hiša), da sta stranki v navedenem zapuščinskem postopku sklenili 11.1.1977 dogovor, s katerim je tožnica prepustila svoj dedni delež toženki proti plačilu 80.000 din, da je tožnica 22.3.1977 že sprožila predmetni pravdni spor, s katerim je pobijala veljavnost sporazuma z dne 11.1.1977 zaradi prikrajšanja nad polovico prave vrednosti in da je bilo v tem postopku ugotovljeno, da je znašala vrednost tožničinega dednega deleža 163.684 din. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z zaključki sodišča prve stopnje, da sporni sporazum ne predstavlja poravnave in da je tožnica utemeljeno uveljavljala nadpolovično prikrajšanje, pri čemer se ni strinjalo le z zaključkom, da je utemeljen zahtevek na ugotovitev neveljavnosti dednega sporazuma, ker je ta izpodbojen in je zato utemeljen zahtevek le glede izpodbijanja dednega dogovora. Zato je na podlagi pravilne uporabe materialnega prava prvi odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izreklo, da se sporazum razveljavi ter je presežni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti dednega dogovora, zavrnilo. Potrdilo pa je odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti kondikcijskega zahtevka.

Revizijsko sodišče sprejema zaključke sodišča druge stopnje in ocenjuje, da materialno pravo na drugi stopnji ni bilo zmotno uporabljeno. Izpodbojni posli so relativno neveljavni. Njihova veljavnost preneha, če prizadeta stranka zahteva razveljavitev posla. Po večinski sodni praksi in pravni teoriji doseže prizadeta stranka razveljavitev izpodbojnega posla s tožbenim zahtevkom na razveljavitev posla, po stališčih drugih pa doseže to že s samo na sopogodbenika naslovljeno izjavo, da posel razveljavlja (ter se v primeru spora s sodbo zgolj ugotovi, da je posel neveljaven). Po obeh stališčih tako prizadeta stranka doseže razveljavitev izpodbojnega posla, kar ji omogoča tudi uveljavljanje kondikcijskega zahtevka. Glede na to in ker sama toženka ugotavlja v reviziji, da je sodišče druge stopnje s spremenjeno sodbo izreklo manjšo sankcijo kot pa sodišče prve stopnje, revizijsko sodišče zaključuje, da sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialno pravo in tudi v procesnopravnem smislu ni prekoračilo tožbenega zahtevka in zato ni zagrešilo le smiselno uveljavljene bistvene kršitve postopka po 2. točki prvega odstavka 385. člena v zvezi s 372. členom ZPP.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči druge in prve stopnje pravilno zaključili, da tožnica s spornim poslom ni prejela od tožnika niti polovice vrednosti svoje dajatve in sta glede na čas sklenitve spornega sporazuma (11.1.1977) pri odločanju pravilno upoštevali pravila občega državljanjskega zakonika (ODZ). Po teh pravilih (paragraf 1497) prekine zastaranje med drugim tudi vložitev tožbe. V tem primeru je bila tožba, s katero se je izpodbijala veljavnost spornega sporazuma, vložena 22.3.1977, sam izpodbijani sporazum pa je bil sklenjen 11.1.1977. Toženkin ugovor zastaranja terjatve sta zato sodišči druge in prve stopnje utemeljeno zavrnili. Pravilno sta sodišči druge in prve stopnje tudi zaključili, da sporni sporazum ne predstavlja poravnave v smislu pravila 1380 ODZ in da zato tudi ne pride v poštev pravilo 1386 ODZ, po katerem zaradi prikrajšanja nad polovico ni mogoče pobijati pošteno sklenjene poravnave. Namreč v postopkih pred nižjima sodiščema niso bile ugotovljene okolnosti, ki bi utemeljevale zaključek o tem, da sta pravdni stranki sklenili poravnavo ali da je tožnica zavestno pristala na nesorazmerno vrednost v smislu pravila 935 ODZ.

V okviru uradnega preizkusa pobijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče ob takem stanju ugotavlja, da toženkina revizija ni utemeljena, zaradi česar jo je tudi zavrnilo (člen 393 ZPP).