Jedro

Tako visoka denarna kazen je bila izrečena ravno zato, da bi (takoj) učinkovala, in sicer glede na naravo in pomen sodnega varstva, ki je predmet začasne odredbe. Za vrnitev samovoljno odpeljanega mladoletnega otroka iz Slovenije, njegov izpis iz šole in odtujitev drugemu roditelju, je zlasti časovno hitra realizacija odredbe bistvena, ključna, da ne bi kršitelj zaradi poteka časa s svojim samovoljnim ravnanjem morebiti pridobil potencialne koristi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo 9. 12. 2022 hčer udeležencev, mld. A. A., roj. ... 2013, začasno zaupalo v vzgojo in varstvo očetu, materi naložilo, da jo izroči očetu v roku 24 ur, skupaj z njenimi osebnimi dokumenti, osebne stike med deklico in materjo pa prepovedalo. Določilo je tudi denarno kazen za primer kršitve te odredbe 10.000 EUR. Ugotovilo je namreč mednarodni protipravni odvzem otroka s strani matere, saj je ta hčer brez soglasja očeta izvzela iz šole, odpeljala v drugo državo in je ne želi vrniti v Slovenijo. Sklep o začasni odredbi, ki je bil sicer nesuspenziven, je pravnomočen; ugovor zoper njo je bil zavrnjen, pritožba zoper to pa prav tako zavrnjena. Prav tako je bil pravnomočno zavrnjen materin predlog za izdajo drugačne začasne odredbe.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nasprotna udeleženka ni izpolnila obveznosti po začasni odredbi z dne 9. 12. 2022 in ni vrnila hčere v Slovenijo oz. je izročila očetu: odločilo, da je zato dolžna izrečeno denarno kazen 10.000 EUR plačati v roku 15 dni, sicer se bo opravila izvršba po uradni dolžnosti. Za primer nadaljnje kršitve je izreklo novo, enako (maksimalno) kazen.

3. Zoper sklep se nasprotna udeleženka pritožuje, predlaga, da se sklep razveljavi oz. spremeni ter postopek ustavi, ali pa da se zniža nova zagrožena kazen na 1000 EUR. Opredeljuje tudi pritožbene stroške. Navaja, da sta se v trenutku izdaje začasne odredbe z A. A. nahajali v Srbiji, zaradi česar naj bi bil sklep neizvršljiv. Dalje navaja, da je predlagatelj pred sodiščem v Srbiji vložil predlog za vrnitev A. A. po Konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok, Okrajno sodišče v Somborju pa je 5. 5. 2023 odločilo, da se mld. A. A. ne vrne v Slovenijo. Ta konvencija tudi določa, da v takem primeru zaprošena država postane tudi pristojna za odločanje o skrbništvu za otroka. Slovensko sodišče tako ni več pristojno za odločanje. A. A. je že skoraj celo leto v Srbiji, kjer tudi Center za socialno delo ugotavlja, da je popolnoma integrirana, zato ni več v njenem največjem interesu, da se jo vrne v Slovenijo. Podredno se nasprotna udeleženka pritožuje tudi zoper ponovno izrečeno kazen 10.000 EUR, ker navaja, da je v podobnem postopku II N 1559/2022 isto sodišče izreklo 10x nižjo kazen, ker je kršitev ustavnih jamstev predvidljivosti odločanja.

4. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril ter predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da mu odločitev Srbskega sodišča ni poznana, ni je prejel, niti ni bil povabljen na narok.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 226. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ), ker je ugotovilo, da dolžnica svoje obveznosti po pravnomočnem izvršilnem naslovu ni izpolnila. Pritožnica to izrecno priznava.

7. Ne drži, da bi bila začasna odredba (za vrnitev hčere v Slovenijo in njena izročitev očetu) neizvršljiva, ker sta se tedaj mati in hči že nahajali v Srbiji. Tak ugovor je popolnoma nesmiseln, nesklepčen, in nanj ni mogoče odgovoriti. Ravno ta okoliščina je izdajo začasne odredbe sploh pogojevala.

8. Glede postopka za vračilo mld. A. A. po Konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok oz. odločbe sodišča v Srbiji, ki jo omenja pritožnica, je treba ugotoviti, da gre za pritožbeno novoto, ki je pritožnica ne opraviči, predvsem pa niti ne izkazuje obstoja take odločbe, saj je niti pritožbi ni priložila. Vse pritožbene navedbe v tej smeri je zato treba zavrniti, saj jih sploh ni mogoče preiskusiti.

9. Višina nove izrečene kazni za primer vztrajanja pri neizpolnitvi odredbe sodišča je glede na okoliščine tega primera ustrezna. Res je tudi nova izrečena kazen maksimalna, ki se lahko izreče fizični osebi, kot že prva, ki se izvršuje z izpodbijanim sklepom. Vendar je bila tako visoka denarna kazen izrečena ravno zato, da bi (takoj) učinkovala, in sicer glede na naravo in pomen sodnega varstva, ki je predmet začasne odredbe. Za vrnitev samovoljno odpeljanega mladoletnega otroka iz Slovenije, njegov izpis iz šole in odtujitev drugemu roditelju, je zlasti časovno hitra realizacija odredbe bistvena, ključna, da ne bi kršitelj zaradi poteka časa s svojim samovoljnim ravnanjem morebiti pridobil potencialne koristi.

10. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni našlo nobenih napak, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. tč. 365. čl. ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je treba pridržati za končno odločbo (1. odst. 151. čl. ZPP).