Jedro

Začasni t.i. izbris iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, ki je bil kasneje odpravljen, ni razlog za prenehanje pravice do akontacije vojaške starostne pokojnine. Tožniku je treba priznati pravico do te pokojnine za ves čas, ko je pogoje izpolnjeval oz. ko je bila prekinitev glede izpolnjevanja pogojev posledica neustavnih ukrepov državnih organov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 9. 2007, v odločbi Območne enote ... iste št. z dne 11. 12. 2006 pa je odpravilo II. točko izreka, s katerim je tožena stranka zavrnila zahtevo za izplačevanje akontacije vojaške pokojnine od 24. 12. 1995 dalje. Tožniku je priznalo pravico do izplačila akontacije vojaške pokojnine za čas od 24. 12. 1995 do 17. 7. 1998 in tožencu naložilo, da v 60 dneh po pravnomočnosti sodbe tožniku odmeri akontacijo vojaške pokojnine za omenjeno obdobje ter mu zapadle zneske akontacije v 8 dneh po izdaji odločbe o odmeri, izplača. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče kot pravno podlago za priznanje pravice do akontacije vojaške pokojnine za čas od 24. 12. 1995 do 17. 7. 1998 nepravilno upoštevalo Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. l. RS, št. 4/92). V času, ko je tožnik vložil zahtevo 29. 11. 2000 omenjeni Odlok ni več veljal, saj je z uveljavitvijo Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98) z 18. 7. 1998 prenehal veljati. Tožena stranka je pri odločanju o pravici uporabila materialno pravo, ki je veljalo v času vložitve zahteve in tožniku pravice do akontacije ni mogoče priznati za nazaj. Navedbe prvostopenjskega sodišča o dopolnitvi 15. člena ZPIZVZ, ker je Ustavno sodišče odločilo, da bi moral zakon upravičencem iz 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ, ki so pridobili državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu omogočiti uveljavitev pravic tudi za čas od izpolnitve pogojev po 18. 10. 1991, za ta primer ni uporabljiv. Za tožnika je Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-8/97 z dne 18. 2. 1999 ugotovilo, da izpolnjuje pogoje statusa osebe, ki je bila na razpolago. Zato ima pravico do izplačevanja pokojnine po ZPIZVZ le od prvega dne naslednjega meseca po vložitve zahteve in največ za 6 mesecev nazaj, najdlje pa od uveljavitve zakona dne 18. 7. 1998. Po 50. členu ustave Republike Slovenije imajo državljani pravico do socialne varnosti pod pogoji, določenimi z zakonom, ki ga je tožena stranka pravilno uporabila. Glede na datum vložitve zahteve tožniku ni mogoče priznati več pravic, kot mu jih določa veljavna zakonodaja in to tudi če tožnik pogojev ni izpolnil zaradi napake drugega organa.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo bistvenih kršitev, na katere sodišče druge stopnje, v mejah pritožbenih razlogov, na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) pazi po uradni dolžnosti.

Tožniku, ki je bil po podatkih v upravnem spisu do 31. 10. 1991 v aktivni vojaški službi, je nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev z odločbo št. ... z dne 19. 11. 1991 priznal pravico do starostne pokojnine od 1. 11. 1991 dalje. Nedvomno, to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-8/97 z dne 18. 2. 1999 ter v zvezi s to odločbo izdane pravnomočne sodbe prvostopenjskega sodišča opr. št. Ps 414/99, je tožniku priznan status upravičenca do izplačila pokojnine po Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. l. RS, št. 4/92) za čas od 1. 11. 1991 do 23. 12. 1995. O pravici do akontacije vojaške pokojnine za kasnejše obdobje Delovno in socialno sodišče ni odločilo in se glede omejitve obdobja, za katerega je pravica priznana, sklicevalo na sporočilo Upravne enote ... z dne 1. 9. 1999, po katerem je imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče v Ljubljani do 23. 12. 1995, ko je bila z odločbo pristojnega organa zavrnjena zahteva za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Zoper odločbo je tožnik v upravnem sporu vložil tožbo, o kateri v času izdaje omenjene pravnomočne sodbe še ni bilo odločeno.

Ne glede na začasni t.i. „izbris“ tožnika iz registra stalnega prebivalstva, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v upravnem spisu priloženo potrdilo Upravne enote ... št. ... z dne 23. 11. 2000 iz katerega izhaja, da je imel tožnik, tedaj državljan Republike Hrvaške, v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče od 20. 3. 1968 dalje, brez prekinitve do izdaje potrdila. Upravni organi so v zvezi z državljanskim statusom in pravico stalnega prebivanja tožnika očitno postopali po 2. odstavku 81. člena Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91) po katerem začnejo veljati določbe Zakona o tujcih za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, ki ne zaprosijo za državljanstvo Republike Slovenije v roku 6 mesecev od uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ali jim je izdana negativna odločba, dva meseca po poteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenija oz. od izdaje dokončne odločbe. Za navedeno določbo je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999, objavljeno v Ur. l. RS, št. 14/99, ugotovilo, da je v neskladju z ustavo, ker ne določa pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb iz 2. odstavka 81. člena Zakona o tujcih po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosile za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, če tega niso storile, ali po dnevu, ko je postala odločba o nesprejemu v državljanstvo Republike Slovenije dokončna. Ob tem je opozorilo, da je Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91 – UZITUL) v 13. členu določil, da so državljani drugih republik, ki so imeli na dan plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti (23. 12. 1990) prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in so tukaj tudi dejansko živeli, izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS – Ur. l. RS, št. 1-8/1991) oz. do preteka rokov po 81. členu Zakona o tujcih. Državljani drugih republik, ki se niso odločili za državljanstvo Republike Slovenije ali jim je bila prošnja zavrnjena, so glede na osamosvojitvene akte lahko povsem upravičeno pričakovali, da ta okoliščina ne bo bistveno poslabšala njihovega položaja in bodo lahko še naprej stalno prebivali v Republiki Sloveniji, če bodo to želeli. Nadalje je Ustavno sodišče RS ob presoji Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 61/99 in 64/01 – ZUSDDD) z odločbo številka U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 odločilo, da je Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji v neskladju z Ustavo, ker državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja. Odločilo je tudi, da se z dovoljenjem za stalno prebivanjem, izdanim na podlagi ZUSDDD ali na podlagi Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91-1 in 44/97) ali na podlagi Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 61/99) ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje, če so bili tega dne ali pa tudi kasneje neutemeljeno izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Ministrstvu za notranje zadeve je naložilo, da jim po uradni dolžnosti izda dopolnilne odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje. Z odločbama št. Up-20/97 z dne 18. 11. 1999 in št. Up-153/97 z dne 16. 12. 1999 je Ustavno sodišče razveljavilo odločbe sodišč, ker pritožniku niso priznali pravice do akontacije vojaške pokojnine iz razloga, ker ni imel prebivališča na območju Republike Slovenije.

Tožena stranka je tožniku zavrnila zahtevo za priznanje pravice do akontacije za obdobje, ko je bil proti svoji volji in na podlagi odločitev upravnih organov, katerih podlaga je bila protiustavna zakonska določba, brez stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

Zmotno je stališče tožene stranke, da na podlagi zahtev, vloženih 24. 8. 1998 ter 29. 11. 2000 tožniku ni mogoče priznati pravice do akontacije vojaške starostne pokojnine za celotno zahtevano obdobje, torej tudi za čas od 24. 12. 1995 do 17. 7. 1998. Ne glede na to, da omenjeni Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin v času vložitve zahtev ni več veljal, je še vedno podlaga za priznanje pravice za čas njegove veljavnosti. Tožnik je pogoje po Odloku nedvomno izpolnjeval, to izhaja tako iz odločbe Ustavnega sodišča kot omenjene pravnomočne sodbe prvostopenjskega sodišča. Protiustavno prenehanje vodenja v evidenci stalnih prebivalcev Republike Slovenije, kar je bilo kasneje odpravljeno, pa ob dejstvu, da so pravice iz obveznega zavarovanja po splošnih načelih pokojninskega in invalidskega zavarovanja, določenih v 5. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) neodtujljive osebne pravice, ki načeloma ne zastarajo in jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa zakon, ni razlog za prenehanje pravice do akontacije vojaške starostne pokojnine in je tožniku potrebno priznati pravico, za ves čas, ko je pogoje izpolnjeval oz. je bila prekinitev glede izpolnjevanja pogojev posledica neustavnih ukrepov državnih organov.

Tožniku je torej pravico do akontacije vojaške starostne pokojnine sodišče pravilno priznalo tudi za čas tudi za čas od 24. 12. 1995 do 17. 7. 1998 in toženi stranki na podlagi 2. alineje 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) naložilo izdajo odločbe o odmeri in izplačilo.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.