Jedro

Na podlagi tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 se šteje, da je javna korist izkazana, če je nepremičnina predvidena v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu. V sodni praksi pa se je tudi že izoblikovalo stališče, da se lahko javna korist izkaže tudi na drug način.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor odločila, da se v korist služnostnega upravičenca X. d.o.o., Ljubljana dovoli obremenitev nepremičnine par. št. 79/10 k.o. … v lasti A.A. v deležu 3/27, B.B. v deležu 3/27 in C.C. v deležu 1/27 s trajno služnostjo daljnovoda DV 2x110 kV Maribor – Cirkovce I v javno korist (1. točka izreka); da obremenitev nepremičnine parc. št. 79/10 k.o. … s trajno služnostjo obsega območje 30 m širine varovalnega pasu daljnovoda (2. točka izreka); da služnost obsega pravico izgradnje, obratovanja, nadzora, vzdrževanja, rekonstrukcije in odstranitve daljnovoda, neoviran dostop služnostnega upravičenca in njegovih izvajalcev do objekta (3. točka izreka); da služnostni upravičenec pridobi trajno služnostno pravico na obremenjeni nepremičnini z dnem izdaje odločbe o obremenitvi nepremičnine s služnostjo (4. točka izreka); da se v zemljiški knjigi vknjiži služnost daljnovoda (5. točka izreka); da se stranke napoti na pristojno sodišče za določitev odškodnine (6. točka izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da X. d.o.o. opravlja dejavnosti sistemskega operaterja prenosnega omrežja v skladu s prvim odstavkom 20. člena Energetskega zakona (EZ). Daljnovod poteka po obstoječi trasi že od leta 1954, torej so zemljišča že od tedaj na enak način obremenjena z daljnovodom. Služnostni upravičenec ima zato po drugem odstavku 110. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in tretjem odstavku 59. člena EZ kot izvajalec dejavnosti sistemskega operaterja prenosnega omrežja pravico predlagati ustavitev služnosti daljnovoda v javno korist, saj ta do sedaj še ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Zaradi ureditve razmerij na celotni trasi daljnovoda upravičenec sklepa služnostne pogodbe z lastniki zemljišč. V obravnavanem primeru je izkazana javna korist, saj je objekt vrisan v kataster gospodarske javne infrastrukture ter v prostorski informacijski sistem vseh prizadetih občin. Posodobitev daljnovoda je predvidena v različnih aktih, med drugim tudi v Načrtu razvoja prenosnega omrežja Republike Slovenije od leta 2011 do leta 2020, v katerem je navedena obnova daljnovoda DV 110 kV Maribor – Cirkovce I in II. Tako je v obravnavanem primeru na podlagi tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 v zvezi s 110. členom istega zakona izkazana javna korist za obremenitev nepremičnine s služnostjo daljnovoda ob upoštevanju izpolnjenega pogoja iz četrtega odstavka 110. člena ZUreP-1. Prav tako daje pravno podlago za omejitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist specialni zakon, to je EZ, neposredno. Izpolnjeni so tudi pogoji za nujen postopek po določbi 104. člena ZUreP-1, saj obravnavani daljnovod predstavlja eno izmed napajalnih žil za oskrbo štajerske regije in je od njegovega nemotenega delovanja življenjsko odvisno celotno gospodarstvo ter prebivalci te regije. Za varno in zanesljivo napajanje z električno energijo je zato predmetna posodobitev nujna, zato pa so tudi zagotovljena finančna sredstva. V obravnavanem primeru ni mogoče smiselno uporabiti določbe 99. člena ZUreP-1, ker ne gre za spremembo lastnine, temveč za njeno omejitev s služnostjo. Služnostni zavezanci pa tudi niso zahtevali odkupa preostalega dela zemljišča, na katerem se ustanavlja služnost. Glede odškodnine pa je upravni organ stranke napotil na nepravdni postopek, saj sporazum o odškodnini v okviru tega postopka ni bil dosežen.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnikov. Bistveno dejstvo je, da trasa daljnovoda že poteka čez zemljišče tožnikov. Javna korist za obremenitev lastninske pravice s služnostjo je izkazana, prav tako tudi sorazmernost služnostnega namena glede na poseg v zasebno lastnino, saj po zemljišču tožnikov že od leta 1954 poteka trasa daljnovoda in je torej že od takrat obremenjeno z daljnovodom. To pomeni, da se že od takrat izvajajo vzdrževalna dela na njem, zato se raba zemljišča zaradi obremenitve s služnostjo ne bo spremenila. Ni pa predmet tega postopka ugotavljanje statusa zemljišča, saj se namembnost določa s prostorskimi plani. Upravni organ je tudi pravilno obrazložil nujnost postopka, s tem ko je pojasnil, da obravnavani daljnovod predstavlja eno izmed napajalnih žil za oskrbo celotne štajerske regije z električno energijo.

Tožniki v tožbi navajajo, da niso edini solastniki nepremičnine parc. št. 79/10 k.o. …, vendar se izpodbijana odločba ne nanaša na ostale solastnike. Po določbah SPZ je treba vse solastnike obravnavati kot enotno stranko postopka, torej kot enotne sospornike. Ker ostali solastniki niso zajeti v izpodbijani odločbi, je ta nezakonita, saj ni mogoče, da obremenitev ne bi bila vpisana v breme vseh solastnikov. Menijo tudi, da v zadevi niso izkazani pogoji za nujni postopek, čeprav se strinjajo s tem, da je posodobitev daljnovoda potreba. V postopku bi moral upravni organ upoštevati tudi določbo 99. člena ZUreP-1, ki določa, da ima zavezanec v postopku pravico zahtevati, da se razlastijo tudi nepremičnine, ki so izgubile zanj gospodarski pomen. V konkretnem primeru je za tožnike sporna parcela izgubila gospodarski pomen v celoti, zaradi česar vztrajajo, da se jo razlasti. Prav tako je v postopku bistvenega pomena ugotovitev, ali je bila služnost ustanovljena na kmetijskem oziroma stavbnem zemljišču, česar pa organ ni ugotavljal. Menijo, da gre za stavbno zemljišče, saj na njem stoji gradbeni objekt, to je daljnovod. Predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

X. d.o.o., Ljubljana, ki ima v tem postopku položaj prizadete stranke, v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je z ostalimi solastniki parc. št. 79/10 sklenil pogodbe o ustanovitvi služnosti, zato glede njih tudi ni tekel upravni postopek. Postopek ustanovitve služnosti je bil predlagan le zoper tožnike, ker ti niso želeli skleniti pogodbe o pridobitvi služnosti v javno korist. V postopku je bila izkazana tako javna korist kot nujna potreba. Razlastitveni upravičenec je tudi v postopku angažiral sodnega cenilca, vendar se tožniki z odškodnino niso strinjali. Tožniki tudi niso izkazali izgube gospodarskega pomena, saj niso pojasnili uporabe spornega zemljišča pred obremenitvijo in zakaj bi z obremenitvijo ta za njih izgubila gospodarski pomen. Sicer pa je obremenitev nepremičnine s služnostjo najblažja oblika posega v nepremičnino, torej ni potrebe po razlastitvi celotne nepremičnine. Sporno zemljišče je opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, za spremembo navedenega statusa pa morajo biti najprej spremenjeni prostorski plani. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Lastninska pravica na nepremičnini se lahko omeji tudi v primeru, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje (drugi odstavek 110. člena ZUreP-1), pri čemer se glede ugotavljanja dopustnosti ustanovitve služnosti smiselno uporabljajo določbe ZUreP-1 o razlastitvi (sedmi odstavek 110. člena). Razlastitev ter omejitev ali obremenitev lastninske pravice je dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (drugi odstavek 92. člena ZUreP-1).

Na podlagi tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 se šteje, da je javna korist izkazana, če je nepremičnina predvidena v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu. V sodni praksi pa se je tudi že izoblikovalo stališče, da se lahko javna korist izkaže tudi na drug način. V obravnavnem primeru pa je bilo ugotovljeno, da trasa daljnovoda poteka po sporni parceli že od leta 1954 dalje, objekti pa so vpisani v zbirni kataster gospodarske javne infrastrukture. Prav tako EZ določa, da sta gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električnega energije, v javno korist. Ob upoštevanju navedenih dejstev je tudi po presoji sodišča v tej zadevi izkazana javna korist za omejitev oziroma obremenitev lastninske pravice tožnikov s trajno služnostjo v javno korist. Pri tem pa tožniki neutemeljeno očitajo nezakonitost izpodbijane odločbe, ker se ta ne nanaša na vse solastnike parc. št. 79/10, saj je z ostalimi solastniki služnostna upravičenka sklenila pogodbe o ustanovitvi služnosti, zaradi česar uvedba razlastitvenega postopka zoper njih ni bila potrebna, oziroma za to ne obstaja pravna podlaga, saj se postopek razlastitve ali omejitve lastninske pravice uvede le, če med prizadetimi strankami ni dosežen dogovor.

V skladu z določbo 104. člena ZUreP-1 so izpolnjeni pogoji za nujni postopek, če se razlastitev zahteva med drugim tudi za gradnjo ali prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture, ki terja hitro pridobitev nepremičnin. Po presoji sodišča je upravni organ navedene okoliščine ugotovil in tudi v izpodbijani odločbi ustrezno obrazložil, sklicujoč se na pomen navedenega daljnovoda za celotno štajersko regijo, kakor tudi na ustrezne pravne podlage, ki nalagajo obnovo in posodobitev daljnovoda.

Ker do soglasja o višini odškodnine med strankami ni prišlo, se bo ta določila v nepravdnem postopku na pristojnem sodišču, zato ni relevanten tožbeni ugovor, da je treba parc. št. 79/10 obravnavati kot stavbno in ne kot kmetijsko zemljišče. Prav tako je neupošteven tožbeni ugovor, da je nepremičnina ta tožnike v celoti izgubila gospodarski pomen, saj tožniki tovrstnega ugovora oziroma predloga za prevzem celotne nepremičnine s strani razlastitvenega upravičenca, v postopku niso podali. V skladu z določbo 99. člena ZUreP-1 pa mora razlastitveni zavezanec takšno zahtevo vložiti pri upravnem organu, ki vodi postopek razlastitve, ta pa o zahtevi odloči hkrati z odločitvijo o razlastitvi. Ker tega tožniki niso storili, je navedeni tožbeni ugovor brezpredmeten.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da sta odločbi obeh upravnih organov pravilni in zakoniti, ter da sta organa za svojo odločitev navedla pravilne razloge, na katere se sklicuje tudi sodišče (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Sodišče je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka in prizadeta stranka sta v postopku tudi priglasili zahtevek za povrnitev stroškov postopka. V skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, zato je sodišče odločilo tako, kot je razvidno iz 2. točke izreka sodbe.