3. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 20. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1881/2004 z dne 13. 1. 2005 v zvezi s sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. IV Pd 492/98 z dne 13. 10. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 13. 10. 2004 zavrnilo predlog ustavnega pritožnika (v delovnem sporu tožene stranke) za obnovo postopka. Višje delovno in socialno sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišči sta odločitev sprejeli na podlagi stališča, da pritožnik ne navaja nobenih novih dejstev in dokazov, ki bi lahko privedli do izdaje zanj ugodnejše odločbe in ki jih brez svoje krivde ne bi mogel uveljavljati že v prvotnem postopku, saj je pritožnik sam izrecno zatrjeval, da je za obstoj zadevnega dokaza, ki ga predlaga kot novoto (dopis Ministrstva za finance št. 403-14/94 z dne 2. 12. 1994), vedel že v prejšnjem postopku. V zvezi z zatrjevanjem, da je bila glavna obravnava dne 10. 10. 2001 opravljena brez njegove navzočnosti in da zato ni imel možnosti obravnavanja pred sodiščem, pa sta sodišči obrazložili, da se je vabilo na glavno obravnavo štelo za vročeno na podlagi 141. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP), da posledice neopravičenega izostanka z naroka nosi stranka sama in da je navedeno pritožnik že neuspešno uveljavljal v pritožbi v okviru prejšnjega postopka.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija takšno odločitev sodišč in zatrjuje kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave. V ustavni pritožbi obširno pojasnjuje potek sodnih postopkov v zvezi z zahtevkom Mestne občine Ljubljana, s katerim je od njega kot tožene stranke na podlagi ugotovitev Računskega sodišča zahtevala vračilo nezakonito izplačane plače za mesec december 1994. Navaja, da ni prejel vabila na glavno obravnavo in da se je glavna obravnava izvedla na podlagi pravne fikcije iz 141. člena ZPP. V tej zvezi zatrjuje, da ni imel možnosti, da bi se izjavil o zahtevku nasprotne stranke, da ni imel možnosti predlaganja dokazov in da mu ni bila dana možnost, da bi predlagal sklenitev sodne poravnave oziroma da bi sprejel predlog tožeče stranke za sklenitev sodne poravnave. Pritožnik obširno navaja dejstva, ki se nanašajo na spor iz prvotnega postopka pred delovnimi sodišči, in podaja svoje videnje navedene zadeve. Navaja, da je opravljal funkcijo predsednika Izvršnega sveta skupščine Mesta Ljubljane od 1. 6. 1990 do 31. 12. 1994, da je Računsko sodišče decembra 1995 ugotovilo nezakonitosti pri izplačevanju plač za december 1994 (novembrska plača naj bi bila izplačana dvakrat), da je do konca leta 1994 nadzor nad tem izvajalo pristojno ministrstvo in ne Računsko sodišče, da je Ministrstvo za finance v tej zvezi izdalo okrožnico z dne 2. 12. 1994 in da izplačila plač niso bila nezakonita, česar pa ni imel možnosti dokazovati. Sodišču očita, da ni podalo jasne in prepričljive obrazložitve glede nezakonitega izplačila plač, ampak je le pavšalno povzelo ugotovitve Računskega sodišča, kar naj bi bilo pristransko in pomenilo kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Nadalje se sklicuje na odločitev Delovnega in socialnega sodišča v neki drugi istovrstni zadevi zoper nekdanjo funkcionarko Mesta Ljubljane, v kateri je pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo, z Mestom Ljubljana pa je bila potem sklenjena sodna poravnava. V tej zvezi smiselno zatrjuje odstop od sodne prakse in kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj naj bi glede na navedeno odločitev v omenjeni zadevi utemeljeno smel pričakovati, da uspe tudi on. Nasprotuje tudi visokim obrestim, ki so se natekle med sodnim postopkom. Meni, da mu zaradi sprejetega stališča sodišč v zvezi s fikcijo vročitve vabila ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj sprejme njegovo ustavno pritožbo in odloči, da se sklepi in sodbe v zadevi Pd 492/98 razveljavijo, zadeva pa vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v novo sojenje.

B.

3.Predmet preizkusa te ustavne pritožbe sta lahko le v izreku navedena sklepa in zgolj odločitev o dopustnosti obnove postopka. Zato je ni mogoče utemeljiti z očitki o kršitvah človekovih pravic v prvotnem postopku pred delovnimi sodišči, v katerem se je odločalo o utemeljenosti zahtevka za vračilo nezakonito izplačane plače ustavnemu pritožniku (vprašanje vročitve vabila na glavno obravnavo, izvedba glavne obravnave brez navzočnosti ustavnega pritožnika, izvajanje dokazov, vprašanje zakonitosti izplačanih plač leta 1994, drugačna odločitev v neki drugi istovrstni zadevi, itd.), ali z očitki o kršitvah s strani Mestne občine Ljubljana (nesklenitev poravnave z ustavnim pritožnikom). Zato je Ustavno sodišče presodilo le tiste navedbe iz ustavne pritožbe, ki se nanašajo na postopek, v katerem sta sodišči odločali o predlogu za obnovo postopka, ki ga je ustavni pritožnik podal 1. 6. 2004.

4.Navedbe pritožnika, ki se nanašajo na odločanje sodišč o predlogu za obnovo postopka, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Sodišči sta izčrpno in ustrezno obrazložili, zakaj štejeta, da navedena listina Ministrstva za finance ni nov dokaz v smislu razloga za obnovo postopka iz 10. točke 394. člena ZPP, in zakaj dejstvo, da je sodišče glavno obravnavo dne 10. 10. 2001 opravilo brez navzočnosti ustavnega pritožnika, ne more predstavljati obnovitvenega razloga iz 2. točke 394. člena ZPP. Zgolj dejstvo, da se pritožnik ne strinja s stališči sodišč, na katera sta oprli odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo postopka, pa še ne pomeni kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan