Jedro

V konkretnem primeru je (navadna) škoda tožeči stranki nastala s tem, da njena zavarovana kreditna terjatev zaradi omenjenega protipravnega ravnanja tožene stranke ni bila poplačana (oziroma ni bila v celoti poplačana), pri čemer bi tožena stranka morala računati na možnost (glede na povprečno predvidljivo raven), da družba R.Č. d.o.o. tožeči stranki kredita iz naslova prejetih nepovratnih javnih sredstev ne bo poravnala. Gre za tipične rizike, za katere se domneva, da so bili toženi stranki znani oziroma bi vsaj morali biti znani. Zastavni dolžnik namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more sam odločati, ali bo s prejetimi sredstvi poplačal svojega upnika ali ne, saj bi se s tem popolnoma zaobšlo kogentno pravilo iz 180. člena SPZ. Če je terjatev zastavljena, lahko dolžnik terjatve veljavno izpolni samo zastavnemu upniku, sicer zavarovanje za upnika ne bi imelo nobenega smisla, ker bi premoženjska vrednost zavarovanja prešla v roke dolžniku zavarovane terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v celoti razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 787.520,00 EUR spp, poleg tega pa je tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti toženi stranki 5.961,72 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, ko je zaključilo, da obstaja realna možnost, da bo tožeča stranka prejela celotno poplačilo svoje terjatve, saj se bo lahko poplačala v stečajnem postopku, ki se vodi nad družbo R. d.o.o. V konkretnem primeru je tožeči stranki nastala premoženjska škoda, ko je tožena stranka znesek zmotno nakazala na transakcijski račun družbe R. d.o.o., namesto, da bi ga nakazala neposredno tožeči stranki. Ravnanje tožene stranke predstavlja kršitev določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Da je tožena stranka ravnala protipravno se očitno zaveda tudi sama, saj je v stečajnem postopku nad družbo R. d.o.o. prijavila pogojno terjatev v primeru neuspeha v predmetnem postopku. Sodišče prve stopnje bi moralo odločati po stanju na dan zaključka glavne obravnave, to stanje pa je takšno, da tožeča stranka v stečajnem postopku ni bila poplačana. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj ne bi bila v konkretnem primeru podana vzročna zveza med ravnanjem toženke in zatrjevano škodo. Takšen zaključek popolnoma izničuje pomen določb SPZ o zastavi terjatev kot obliki zavarovanja, saj kršitev teh določb s strani dolžnika zastavljene terjatve ne pripisuje nobenih negativnih posledic. S tem se v celoti zaobidejo določbe 180. člena SZP, saj se prepušča zastavnemu dolžniku, da sam odloča, ali bo s prejetimi sredstvi poplačal svojega upnika ali ne. S tem pa postavi upnika v nemogoč položaj, ko svojih pravic sploh ne more uveljaviti.

3. Tožena stranka je po svojem zakonitem zastopniku podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V odgovoru na pritožbo je opozorila, da se je v postopku na prvi stopnji sklicevala tudi na pretrganje vzročne zveze, saj sta se pogodbeni stranki po kreditni pogodbi v 2. členu Dodatka štev. 3 z dne 25.10.2011 tudi dogovorili, da kreditojemalec soglaša, da se vsa sredstva iz naziva nakazil evropskih sredstev po Pogodbi o sofinanciranju operacije izgradnje hotela R. namenijo za poplačilo vseh obveznosti iz kreditne pogodbe, in sicer brez podpisa kreditojemalca. Če bi tožeča stranka ravnala kot dober strokovnjak, prav gotovo tudi ne bi podaljšala roka za vračilo kredita, in to po tem, ko ji je tožena stranka odgovorila, da bo sredstva nakazala neposredno na bančni račun R. d.o.o. 4. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka (Ministrstvo za gospodarstvo kot posredniško telo) z družbo R. d.o.o. (upravičenec) 15.2.2010 sklenila Pogodbo o sofinanciranju operacije izgradnja hotela R., v kateri je bilo dogovorjeno, da bo upravičenec upravičen do zneska 1.881.600,00 EUR nepovratnih javnih sredstev, pri čemer bodo ta sredstva nakazana upravičencu, ko bo posredniškemu telesu predložil originalna dokazila o plačilu. Izdatek je upravičen do prispevka sklada, samo če je nastal zaradi projekta, v katerem je odločil pristojni organ (tretji odstavek 56. člena Uredbe sveta (ES) št. 1083/2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu - v nadaljevanju Uredba). Izdatki, ki so jih upravičenci plačali, morajo biti utemeljeni s prejetimi računi ali računovodskimi listinami z enako dokazno vrednostjo (prvi odstavek 78. člena Uredbe). Nobenega dvoma tudi ni, da je nato 11.3.2010 tožeča stranka z družbo R. d.o.o. sklenila Pogodbo o dolgoročnem kreditu štev. 8, na podlagi katere je omenjena družba prejela premostitveni kredit, namenjen izgradnji hotela R.. Prav ta premostitveni kredit je omogočala družbi R. d.o.o. financiranje projekta iz naslova pridobitve nepovratnih sredstev s strani tožene stranke, pri čemer so bila nepovratna sredstva namenjena prav poplačilu tega kredita in so bila v višini tega kredita tudi odobrena.

6. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožeča stranka in družba R. d.o.o. 5.6.2012 sklenili Pogodbo o zavarovanju kreditne terjatve štev. 2, s katero je kreditojemalec v korist tožeče stranke zastavil tudi svojo terjatev, ki jo je imel do tožene stranke na podlagi omenjene Pogodbe o sofinanciranju izgradnje hotela R. O tej zastavi je bila tožena stranka obveščena z dopisom z dne 3.7.2012 (kasneje pa je to zastavo potrdila tudi družba R. d.o.o. po zakoncih Č.), vendar pa je tožena stranka kljub temu omenjena nepovratna sredstva v višini 787.520,00 EUR nakazala na račun (odprt pri tožeči stranki) družbe R. d.o.o. Ta je še isti dan denar prenakazala na druge transakcijske račune in tožeči stranki onemogočila poplačilo njene terjatve iz naslova kreditne pogodbe.

7. Dolžnik zastavljene terjatve lahko po prejemu obvestila o zastavi veljavno izpolni samo zastavnemu upniku (180. člen SPZ). V tej zvezi tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da s takšno izpolnitvijo tožena stranka ne bi kršila pravil o porabi sredstev kohezijske politike, ki so vsebovana v omenjeni Uredbi, saj je tožeča stranka nastopala tako v vlogi zastavnega upnika kot v vlogi končnega koristnika omenjenih nepovratnih javnih sredstev (omejena sredstva naj bi se nakazala družbi R. d.o.o. samo zato, da bi jih ta prenakazala tožeči stranki). Kolikor pa se je tožena stranka v tej zvezi sklicevala na okoliščino, da v času spornega nakazila nepovratnih sredstev na račun družbe R. d.o.o zavarovana kreditna terjatev še ni zapadla (z dodatkom štev. 5 z dne 31.7.2012 je bil rok za vračilo kredita podaljšan do 15.3.2013), pa pritožbeno sodišče opozarja, da do pobotanja pride celo v primeru, ko zavarovana terjatev ob izterjavi zastavljene terjatve še ni zapadla (drugi odstavek 185. člena SPZ).

8. V konkretnem primeru je (navadna) škoda tožeči stranki nastala s tem, da njena zavarovana kreditna terjatev zaradi omenjenega protipravnega ravnanja tožene stranke ni bila poplačana (oziroma ni bila v celoti poplačana), pri čemer bi tožena stranka morala računati na možnost (glede na povprečno predvidljivo raven), da družba R.d.o.o. tožeči stranki kredita iz naslova prejetih nepovratnih javnih sredstev ne bo poravnala. Gre za tipične rizike, za katere se domneva, da so bili toženi stranki znani oziroma bi vsaj morali biti znani. Zastavni dolžnik namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more sam odločati, ali bo s prejetimi sredstvi poplačal svojega upnika ali ne, saj bi se s tem popolnoma zaobšlo kogentno pravilo iz 180. člena SPZ. Če je terjatev zastavljena, lahko dolžnik terjatve veljavno izpolni samo zastavnemu upniku, sicer zavarovanje za upnika ne bi imelo nobenega smisla, ker bi premoženjska vrednost zavarovanja prešla v roke dolžniku zavarovane terjatve. Ta škoda tožeči stranki na dan izdaje izpodbijane sodbe še ni bila poravnana, zato je povsem upravičeno uveljavlja od tožene stranke v tem postopku. To, da ob zaključku pravde obstaja realna možnost, da bo tožeča stranka dobila terjatev poravnano (delno ali celoti) iz drugega vira (iz sredstev stečajne mase v stečaju nad družbo R. d.o.o.), pa ni pravno pomembno, zato je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke iz tega razloga zavrnilo. Če tožeča stranka kasneje svoje terjatve ne bo dobila poplačane iz sredstev stečajne mase, ne bo več mogla uveljavljati odškodninske terjatve zoper toženo stranko, saj se bo slednja lahko uspešno sklicevala na ugovor zastaranja (drugi odstavek 366. člena OZ), upoštevaje ob tem, da je pravno zmotno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je šlo v konkretnem primeru zgolj za bodočo (potencialno) škodo.

9. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je ostalo dejansko stanje v obravnavani zadevi nepopolno ugotovljeno, zlasti v delu, ki se nanaša na samo (med strankama) sporno višino škode. Poleg tega pa se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do relevantnih navedb tožene stranke (v smeri pretrganja vzročne zveze), da sta se stranki omenjene kreditne pogodbe (2. člen Dodatka št. 3 z dne 25.10.2011) dogovorili, da kreditojemalec soglaša, da se vsa sredstva iz naziva nakazil evropskih sredstev po Pogodbi o sofinanciranju operacije izgradnja hotela R. namenijo za poplačilo kreditnih obveznosti brez podpisa kreditojemalca, upoštevaje ob tem, da je tožeča stranka celo podaljšala rok za vračilo kredita, in to za tem, ko ji je tožena stranka jasno odgovorila, da bo sredstva nakazala na bančni račun (ki ga je sicer vodila tožeča stranka) družbe R. d.o.o. 10. Iz teh razlogov je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pri ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotovitve o dejanskem stanju dopolniti tudi v nakazani smeri, nakar bo moralo o tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.