Jedro

Zaplemba se je na podlagi zaplembene odločbe po zakonu izvrševala s komisijskim popisom in označitvijo zaplenjenih stvari ter njihovo ocenitvijo (18. člen Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe), kar pomeni, da je komisijski zapisnik o popisu zaplenjenih stvari po zakonu javna listina, ki skupaj z zaplembeno odločbo dokazuje podržavljenje teh stvari; Če stvar v komisijskem zapisniku ni popisana, je zato zatrjevano podržavljenje treba dokazati z drugimi dokazi, ne glede na obstoj zaplembene odločbe.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Stroškovni zahtevek stranke z interesom I.I. se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor RS (drugostopni organ) je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbi V. d.d. in odpravilo delno odločbo Upravne enote Ž. z dne 28. 11. 2008 ter samo odločilo, da se zahteva za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pokojnemu A.A., v delu, ki se nanaša na kopijo kipa B.B., zavrne. Upravna enota Ž (prvostopni organ) pa je z odločbo z dne 28. 11. 2008 odločila, da se pokojnemu A.A. kot upravičencu za podržavljeno kopijo kipa B.B. določi odškodnina v skupni višini 20.000 EUR v obliki obveznic SOD d.d. Drugostopni organ v obrazložitvi navaja, da sta V. d.d. in I.I. že v prvostopnem postopku in nato v pritožbi oziroma odgovoru na pritožbo navajala, da iz predloženih listin ne izhaja, da bi bil predmetni kip podržavljen pokojnemu A.A. Iz spisne dokumentacije izhaja, da je prvostopni organ po tem, ko je ugotovil, da predložene listine in listine, pridobljene po uradni dolžnosti, ne izkazujejo podržavljenja kopije kipa B.B., z dopisom z dne 20. 5. 2008 pozval tožnika, naj predložita dokaze o podržavljenju le-tega, tožnika pa sta v odgovoru z dne 30. 5. 2008 predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem priče C.C., žene upravičenčevega pokojnega sina D.D., in podajo izjave samega tožnika. Prvostopni organ je predlagana zaslišanja opravil na ustni obravnavi dne 19. 6. 2008. Na ustno obravnavo dne 18. 11. 2008 pa je prvostopni organ vabil tudi izvedenca E.E. Na podlagi teh izpovedb oziroma izjave ter odločbe Mestne zaplembene komisije z dne 15. 4. 1946, iz katere je razvidno, da se je A.A. odvzelo celotno premoženje, ter ostale dokumentacije v zadevi, je prvostopni organ zaključil, da je podržavljenje kopije kipa B.B. izkazano. Po presoji drugostopnega organa pa navedena dokazila nimajo zadostne dokazne vrednosti za odločitev. Organ navaja, da iz izpovedbe priče oziroma izjave stranke izhaja, da nobena dejstva lastninske pravice ter podržavljenja predmetne premičnine ni zaznala neposredno, ampak sta izpovedali le o tistem, o čemer jima je bilo povedano s strani tretjih oseb. Priča C.C. je izpovedala o lastništvu predmetnega kipa, tožnik pa o posesti, o samem podržavljenju pa nista povedala ničesar. Poleg tega se njuni izpovedbi tudi ne skladata glede časa izdelave predmetnega kipa ter bivanja kiparja F.F. pri U., in tudi ne z izpovedbo E.E. Tudi predložene fotografije po oceni drugostopnega organa ne dokazujejo lastništva ter podržavljenja predmetne premičnine, ampak le posest na kopiji kipa B.B., iz fotografij pa niti ni razvidno, kdaj so nastale. Iz spisne dokumentacije je razvidno, da je bila vloga dne 27. 11. 2008 dopolnjena, in sicer je bil predložen popis odškodninskega zahtevka, ki ga je podal A.A. ; na strani 20 je navedeno, da so bile predmet odškodnine tudi različno umetniško izdelane skulpture iz kararskega marmorja za kipe, nekaj skulptur iz istrskega finozrnatega apnenca in ena kopija stare skulpture slavnega italijanskega kiparja, izdelana iz jugoslovanskega marmorja iz Podpeči, ki je postavljena v muzeju v ... . Po oceni drugostopnega organa tudi navedeni popis odškodninskega zahtevka ni zadosten dokaz, ob tem ko kopija kipa B.B. ni navedena v nobeni listini iz časa podržavljenja, čeprav je bilo osebno premoženje upravičenca in tudi premoženje podjetja C. zelo podrobno popisano in so med popisanimi in ocenjenimi predmeti bili tudi takšni, ki so imeli umetniško vrednost - razni kipi (od katerih je bila večina celo veliko manjših od kopije kipa B.B.) in slike. Drugostopni organ se pri odločitvi opira tudi na upravnosodno prakso, iz katere izhaja, da naj bi bilo mogoče obseg podržavljenih stvari dokazovati le na podlagi verodostojnih listin ter da mora vlagatelj zahteve za denacionalizacijo v primeru, kadar obstaja listina o podržavljenju in je bil tedaj napravljen popis premoženja, v kolikor se ne strinja z vrednostjo oziroma obsegom premoženja, ki je bil ob podržavljenju ugotovljen, to vrednost oziroma obseg izpodbijati samo z verodostojno listino in dokazati, da je vrednost premoženja oziroma njegov obseg večji. Tožnika pa za dokazovanje lastništva in podržavljenja kopije kipa B.B. nista predložila verodostojne listine, ampak sta navedeno dokazovala s fotografijami in izjavo priče oziroma izjavo stranke, ki pa je najmanj siguren dokaz, glede na to, da je stranka zainteresirana za izid ugotovitvenega postopka njej v prid. Navedeni dokazi so le posredni, ki tudi medsebojno niso povezani tako trdno, da bi bilo mogoče šteti, da sta tožnika z njimi dokazala svojo trditev, da je bila predmetna premičnina v lastni njunega starega očeta A.A. in tudi njemu podržavljena na način, ki je po ZDen podlaga za denacionalizacijo, vsaj kot pretežno verjetno, kolikor bi bilo glede na okoliščine primera možno odstopiti od dokaznega standarda gotovosti. Glede na navedeno je drugostopni organ ob upoštevanju načela proste presoje dokazov zahtevo za denacionalizacijo predmetnega kipa zavrnil. Tožeča stranka v tožbi navaja, da vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Napačno je stališče drugostopnega organa, da se obseg podržavljenih stvari lahko dokaže le z verodostojno listino - zaplembenim zapisnikom in popisom premoženja oziroma z drugo verodostojno listino. Po določbah ZUP je mogoče v postopku predlagati izvedbo še drugih dokazov. V ta namen je bil v dokaznem postopku predložen seznam zaplenjenega premoženja, ki ga je napravil pokojni A.A., ko je želel dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od ... (in mu je bil ta zahtevek zavrnjen). Ta zapis sicer ni verodostojna listina v smislu ZUP, je pa listina, ki jo je izdelal sam prejšnji lastnik, ki je najbolje vedel, kaj mu je bilo odvzeto. V tem seznamu ni eksplicitno naveden kip B.B., je pa zapisano, da je bila zaplenjena stara skulptura italijanskega kiparja, izdelana iz jugoslovanskega marmorja iz ... . Iz takšnega opisa je mogoče zaključiti, da je to kip B.B., ki je bil na dvorišču prejšnjega lastnika. Tožnika dalje navajata, da so tudi v popisih, ki so bili sestavni del zaplembne odločbe, napake ali izpuščene stvari. To izhaja tudi iz delnih odločb za vračilo premoženja in plačilo odškodnine, ki so bile v tej denacionalizacijski zadevi že izdane in so pravnomočne. Navedeno dokazuje, da torej popisi niso bili točni in da je iz njih marsikaj izpadlo, torej je mogoče, da je tudi opis kipa izpadel iz popisa, vendar to še ne pomeni, da ni bil zaplenjen. Napačen je sklep organa, da tožnika nista dokazala, da je bil kip podržavljen. Prejšnjemu lastniku je bilo odvzeto vse premoženje, torej popisano in nepopisano. V dokaz temu služi listina prejšnjega lastnika samega, sicer sestavljena več let po podržavljenju, izhaja pa tako tudi iz izpovedbe prič. Drugostopni organ je ocenil, da sta tožnika dokazala, da je bil kip v lasti družine U., pa tudi, da je bil v letu 1942 na dvorišču družine, kar dokazuje, da ga je imela družina v posesti. Po presoji drugostopnega organa pa ni bilo dokazano, da bi bil kip podržavljen. Tak zaključek drugostopni organ opira na ugotovitev, da so bili celo manjši kipi v zapisniku popisani, zato je nelogično, da bi ne bil popisan kip B.B. Tožnika navajata, da je bil v popisu tudi doprsni kip A.A., ki pa sploh ni bil zaplenjen in ni bil predmet zahteve za denacionalizacijo. Tožnika sta korektno in pošteno povedala, da je kip ostal v družini, zato ga nista zahtevala, ne glede na to, da je bil v popisu. Prvostopni organ je denacionalizacijo priznal, ker je uradna oseba, ki je postopek vodila, dobro vedela, da so popisi netočni in da v postopku tožnika nista nikoli navajala česarkoli neresničnega. V zvezi z oceno drugostopnega organa, da gre za neskladne izpovedbe prič oziroma tožnika kot stranke, tožnika navajata, da je izjava tožnika, povzeta v odločbi druge stopnje, točna, netočna pa je interpretacija izpovedbe C.C. na ustni obravnavi dne 19. 6. 2008, kar izhaja iz zapisnika ustne obravnave. Prav tako navedeno izhaja iz zapisnika ustne obravnave v zadevi denacionalizacije premoženja podjetja C. z dne 23. 3. 2007. Tožnika dalje povzemata izpovedbo izvedenca E.E. ter navajata, da se ujema z izpovedbama tožnika in C.C. Tožnika se sicer strinjata, da imata le posredne dokaze. Vendar ob tem ni mogoče prezreti dejstva, da je bil kip v letu 1942 na vrtu družine U., da je bil pokojni prejšnji lastnik mecen več kiparjev, med drugim tudi F.F., kar je razvidno iz biografskega leksikona, da je ta kip sedaj v D. in da je dejanska kopija stare skulpture italijanskega mojstra, kot jo je označil pokojni A.A. Tožnika menita, da sta dokazala, da je šlo za zaplembo kipa B.B. in da je bil kip v lasti pokojnega prejšnjega lastnika ob zaplembi, čeprav v popisu ni zajet. Vse obstoječe dokaze bi bilo treba oceniti v skladu z načelom proste presoje dokazov. Zahtevek za vračilo je utemeljen in dokazan. Tožnika še navajata, da je bila dolžnost uradne osebe v postopku na prvi stopnji, da nejasne izpovedbe prič ali izvedenca dodatno razjasni z vprašanji, v okviru vodstva postopka. To pa ni bilo storjeno v zvezi z izpovedbo priče C.C. ter je iz tega razloga prišlo do dvoma v verodostojnost njene izpovedbe (2. odstavek 12. člena ZUP). Tožnika sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

V. d.d. kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da meni, da podržavljenje predmetnega kipa ni izkazano, ter da sta tožnika uspela dokazati le to, da je bil kip v posesti prejšnjega lastnika okrog leta 1942, ni pa jima uspelo dokazati, da je bil kip last prejšnjega lastnika in da je bil kot takšen tudi podržavljen leta 1946. Domnevati je celo, da v času podržavljenja leta 1946 kip ni bil več v posesti upravičenca, saj se ne navaja v nobeni listini oziroma v nobenem zapisniku, čeprav gre za kip večjih dimenzij, ki ga komisija ni mogla prezreti (natančno je popisala več manjših plastik). Glede sklicevanja tožnikov na popis, ki ga je izdelal upravičenec leta 1963 v ..., pa V. d.d. meni, da na podlagi opisa ni mogoče sklepati, da gre za isti kip, ob tem pa se zastavlja tudi vprašanje, zakaj upravičenec skulpture ni konkretno poimenoval kot kip B.B., vprašljivo pa je tudi, ali se je leta 1963 kip nahajal v muzeju ali pa je bil že umeščen v D. V. d.d. meni, da popis iz leta 1963 glede na časovno odmaknjenost tudi ni relevanten dokaz o obsegu podržavljenja. V. d.d. sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

I.I. kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožečih strank ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Strinja se z razlogovanjem drugostopnega organa ter še navaja, da v zahtevi za denacionalizacijo z dne 11. 11. 1992 kopija kipa B.B. ni navedena. S tem v zvezi stranka z interesom opozarjala na sodbo opr. št. I Up 1085/2005, sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 934/2005 ter sodbo tega sodišča pod opr. št. X Ips 205/2007. Na te sodbe je stranka z interesom opozarjala že v vlogi z dne 28. 8. 2008. Iz njih pa izhaja, da je upravni organ vezan na materialni zahtevek denacionalizacijskega upravičenca. Če zahtevek ni postavljen določno in natančno, ga ni mogoče obravnavati oziroma mu ni mogoče ugoditi. Stranka z interesom zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je dokazano podržavljenje kopije kipa B.B., katerega denacionalizacijo sta zahtevala tožnika, njunemu dedu A.A. kot prejšnjemu lastniku, da bi bil ta lahko upravičenec do denacionalizacije.

Iz spisne dokumentacije in odločb upravnih organov obeh stopenj izhaja, da sta tožnika kot vlagatelja v postopku navajala, da je bil predmetni kip prejšnjemu lastniku odvzet skupaj z drugim nepremičnim in premičnim premoženjem ter kot listino o podržavljenju predložila odločbo Mestne zaplembene komisije v Ljubljani z dne 15. 4. 1946, predložila pa sta tudi Komisijski zapisnik o popisu in cenitvi zaplenjenega premoženja, sestavljen dne 11. 3. 1947 ter nekatere listine, v katerih so bile navedene še druge zaplenjene premične stvari. Iz spisne dokumentacije in odločb upravnih organov dalje izhaja, da je prvostopni organ tudi po uradni dolžnosti pridobil dokumentacijo ... in celotni zaplembeni spis ... . Ob ugotovitvi prvostopnega organa (v zvezi z ugovori zavezancev za vračilo), da iz nobene listine eksplicitno ne izhaja, da bi bil kip B.B. prisilno odvzet A.A. kot prejšnjemu lastniku, sta tožnika dejstvo podržavljenja predmetnega kipa dokazovala s predložitvijo fotografij (po zatrjevanju nastalih na vrtu družine U.) in popisa odškodninskega zahtevka, ki ga je podal prejšnji lastnik leta 1963., ter izpovedbo priče C.C., matere tožnikov in izjavo prvotožnika kot stranke. Po opravljeni dokazni oceni drugostopnega organa izvedeni dokazi ne dokazujejo dejstva podržavljenja kipa B.B. A.A. kot prejšnjemu lastniku. S tako njegovo dokazno oceno pa se strinja tudi sodišče. Pravilna je njegova ugotovitev, da podržavljenje predmetnega kipa z javno listino ni dokazano, saj v listini o podržavljenju (odločbi z dne 15. 4. 1946) odvzeto premoženje ni opredeljeno z navedbo odvzetih premičnih in nepremičnih stvari, v komisijskem popisu odvzetih stvari pa kip ni naveden in kot odvzet tudi ni naveden v nobeni listini zaplembenega spisa. Sodišče se z drugostopnim organom tudi strinja, da podržavljenje predmetnega kipa ni dokazano niti z zasebno listino, popisom odškodninskega zahtevka, podanega s strani prejšnjega lastnika, saj niti v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi po presoji sodišča ni gotov ali prepričljiv zaključek, da tam navedena "kopija stare skulpture slavnega italijanskega kiparja, ki je v muzeju E. v ..." predstavlja prav predmetni kip, saj kot kip B.B. ni naveden, tožnika pa z navedbami konkretnih dejstev in okoliščin tudi nista utemeljila svoje trditve, da se odškodninski zahtevek nanaša prav na kip B.B.; poleg tega sam zapis zatrjevanega prejšnjega lastnika, da mu je bila stvar podržavljena, podržavljenja še ne dokazuje. Dejstva podržavljenja po presoji sodišča ne dokazujejo niti fotografije (za katere, glede na spisno dokumentacijo, ni dokazano, kdaj so nastale, saj je le na eni letnica 1942), kajti izkazujejo lahko le, da se je kip B.B. nahajal na vrtu U., niti dokumentirane navedbe o tem, da se kip B.B. nahaja v D., kamor naj bi bil, glede na spisno dokumentacijo, umeščen pri preurejanju D. s strani arhitekta H.H. v obdobju 1952 - 1956. O samem podržavljenju (prisilnem odvzemu) predmetnega kipa prejšnjemu lastniku pa ni izpovedala niti priča (saj je izpovedala le, da po pripovedovanju ve, da se je kip B.B., ki je v D., nahajal pred tem na vrtu U. ter je bil njihov), niti dejstev in okoliščin v zvezi z odvzemom ne vsebuje izjava prvotožnika kot stranke (saj je povedal le, da mu je po pripovedovanju znano, da je kip B.B., ki se nahaja v D., nekoč stal na njihovem vrtu). Kvečjemu bi navedeni izjava in izpovedba mogli dajati podlago za zaključek o posedovanju U. predmetnega kipa, čeprav sicer nista podani na podlagi lastnih zaznav, ampak po pripovedovanju, vendar pa to v povezavi s predloženimi fotografijami, medtem ko o lastništvu lahko že ne (saj je o tem izpovedala le priča, in še ta v sorodstvenem razmerju do tožnikov kot vlagateljev zahteve za denacionalizacijo, ki je glede na to okoliščino manj zanesljiv dokaz z manjšo dokazno vrednostjo, ob upoštevanju, da ni bil dopolnjen z nobenim drugim dokazom, s katerim bi bil izključen dvom o resničnosti zatrjevanega dejstva), zlasti pa noben predložen oziroma predlagan in izveden dokaz ne daje podlage za zaključek, da bi bil predmetni kip last C. v času podržavljenja (ob upoštevanju pri tem tudi nesporne okoliščine, da se je A.A. ukvarjal s kamnoseštvom, in torej izdelovanjem kamnoseških in drugih izdelkov za trg). Tudi kolikor je prvostopni organ, kot izhaja iz spisne dokumentacije, zaslišal tudi izvedenca E.E., ki je izdelal cenitev predmetnega kipa, bi njegova izpovedba bila lahko relevantna le v pogledu ugotavljanja časa nastanka kipa (ne pa dejstev lastništva ali podržavljenja) - izpovedal je, da je to bilo najkasneje leta 1945 - čeprav je sicer pri tem izhajal iz v spisu nedokumentiranega dejstva, ki ga je povzel iz pripovedovanja tožnikov kot naročnikov cenitve, in ga tudi ni pojasnil, da je namreč kip izdelal kipar F.F., ki naj bi po navedenem letu zapustil ... . Da bi bil A.A. mecen temu kiparju, kolikor je to sploh lahko relevantno, pa tudi ne izhaja, kot tožeča stranka zatrjuje, iz spisu priložene kopije strani leksikona. Sodišče pa tudi ne more sprejeti kot utemeljenih tožbenih navedb, podanih v smeri, naj bi dejstva podržavljenja predmetnega kipa ne bilo potrebno niti posebej dokazovati, ker iz zaplembene odločbe izhaja, da je bilo A.A. odvzeto vse premično in nepremično premoženje, torej tudi nepopisano; zaplemba se je namreč na podlagi zaplembene odločbe po zakonu izvrševala s komisijskim popisom in označitvijo zaplenjenih stvari ter njihovo ocenitvijo (18. člen Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe, Uradni list FLRJ, 61/46, 74/46 popr.), kar pomeni, da je komisijski zapisnik o popisu zaplenjenih stvari po zakonu javna listina, ki skupaj z zaplembeno odločbo dokazuje podržavljenje teh stvari; če stvar v komisijskem zapisniku ni popisana, je zato zatrjevano podržavljenje treba dokazati z drugimi dokazi, ne glede na obstoj zaplembene odločbe. Glede na to so neutemeljene tudi tožbene navedbe, in na drugačno presojo sodišča ne morejo vplivati, da okoliščina, da predmetni kip ni bil komisijsko in v skladu z zakonom popisan, ni pravno relevantna, ker naj bi se v postopku izkazalo, da je bil popis nepopoln ter da je vseboval napake; po povedanem se prisilni odvzem stvari z zaplembo izkaže s popisom stvari kot zaplenjene po pristojnem organu, če pa stvar ni tako popisana, je zatrjevani prisilni odvzem stvari treba dokazati z drugimi dokazi.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da bi drugostopni organ zaključka o nedokazanosti dejstva podržavljenja predmetnega kipa ne mogel opreti na ugotovitev, da tožnika nista predložila, ob tem ko podržavljenje ni izkazano z javnimi listinami, kot dokaza (drugih) verodostojnih listin, sodišče dodaja, da se je ta organ sicer skliceval na odsotnost verodostojnih listin (s čemer je smiselno, saj ZUP/86 listin namreč tako ne klasificira, mogoče razumeti listine, ki neposredno dokazujejo sporno dejstvo in katerim je mogoče pripisati tako dokazno vrednost, da lahko ustvarijo gotovost ali prepričanje o resničnosti dokazovanega spornega dejstva), vendar zaključka o nedokazanosti dejstva podržavljenja ta organ ni temeljil zgolj na tej ugotovitvi, saj je, kot izhaja iz obrazložitve njegove odločbe, dokazno ocenil vse predložene in predlagane ter izvedene dokaze (vsakega posebej in vse skupaj, kot terja temeljno načelo ZUP/86 o prosti presoji dokazov, 9. člen) ter jih ni izključil kot neprimernih, in je nato na tej podlagi zaključil, da dejstvo podržavljenja predmetnega kipa kot pravno relevantno dejstvo za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo tega kipa ni dokazano. Na tožnikih kot vlagateljih zahteve za denacionalizacijo pa je bilo trditveno in dokazno breme (62. člen ZDen, 137. člen ZUP/86), in na podlagi njunih trditev ter predloženih in predlaganih (izvedenih) dokazov o dejstvu podržavljenja predmetnega kipa je organ moral v skladu z načelom materialne resnice ugotoviti dejansko stanje, relevantno za sklep o (ne)upravičenosti do denacionalizacije (vsaj tako, da je glede obstoja relevantnega dejstva izključen dvom, torej na ravni vsaj prepričanja). Organu pa tudi ni mogoče očitati napak materialno procesnega vodstva; tožnika kot vlagatelja sta namreč bila pisno z dopisom z dne 20. 5. 2008 seznanjena, da morata predložiti ali predlagati dokaze za zatrjevano dejstvo podržavljenja kipa, na ustni obravnavi dne 19. 6. 2008 pa, kot izhaja iz zapisnika, je bil prvotožnik izrecno vprašan, naj pove, kar ve o podržavljenju, pa je izjavil, da o tem ne ve ničesar (razen povedanega, da je predmetni kip, ki je v D., nekoč stal na vrtu od U.), prav tako priča ni izpovedala o nobenih konkretnih dejstvih in okoliščinah v zvezi s strani vlagateljev zatrjevanim podržavljenjem kipa, saj je v izpovedbi navedla, da razen o tem, da je bil kip včasih od U. in je stal na njihovem vrtu, kar ve iz pripovedovanja, o drugem ne ve izpovedati. Kolikor pa se tožnika sklicujeta na nepravilne zapise v zapisniku o ustni obravnavi, na katerih temelji ugotovitev drugostopnega organa o neskladnih izjavah priče, izvedenca oziroma stranke, sodišče odgovarja, da ne glede na navedeno dokazna ocena drugostopnega organa, na katero je ta oprl odločitev, in jo je sodišče v celoti preizkusilo, kot je tudi obrazložilo, vzdrži presojo sodišča. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Stroškovni zahtevek stranke z interesom I.I. pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.