Jedro

Prva alineja prvega odstavka 117. člena ZIUPOPDVE določa, da najemnik „ne glede na Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih najemno pogodbo odpove s pisno izjavo z odpovednim rokom osem dni“. Zakon torej govori splošno o najemni pogodbi in ne ločuje med najemno pogodbo za nedoločen čas in najemno pogodbo za določen čas. Taka zakonska določba je gramatikalno popolnoma jasna in ne dopušča s strani upnika zastopane razlage, da se nanaša le na najemne pogodbe za nedoločen čas, saj iz zakonskega besedila to ne izhaja. Dikcijo „ne glede na ZPSPP“ je že ob uporabi osnove jezikovne metode razlage razumeti skladno z njenim dobesednim pomenom, torej „mimo pravil, ki jih za odpoved najemne pogodbe sicer določa ta zakon, in s tem tudi mimo pravila, ki načeloma odpovedi najemne pogodbe za določen čas ne dopušča“. Pritrditi je tako sodišču prve stopnje, da 117. člen ZIUPOPDVE omogoča tako odpoved najemnih pogodb, sklenjenih za nedoločen čas, kot tudi odpoved najemnih pogodb, sklenjenih za določen čas.

Določba je sistemsko umeščena v zakon, katerega glavni namen je omilitev škodljivih posledic izrednih okoliščin, do kateri je prišlo zaradi epidemije COVID-19. Z zakonom je posebej urejen tudi položaj najemnikov poslovnih nepremičnin, ki jim je bilo zaradi epidemije s predpisi opravljanje gospodarske dejavnosti onemogočeno ali bistveno omejeno in zaradi tega poslovne nepremičnine niso mogli v celoti ali v pretežnem delu uporabljati za dogovorjen namen. Vpliv epidemije na najemnike poslovnih prostorov je nastopil ne glede na vrsto najemnega razmerja, saj so enake posledice prepovedi oziroma omejitve opravljanja dejavnosti trpeli tako najemniki s pogodbami za nedoločen čas kot najemniki s pogodbami za določen čas. V nasprotju z namenom zakona bi zato bila razlaga, po kateri bi bili do pravice prenehanja najemnega razmerja (katerega namena zaradi izrednih epidemioloških razmer ni bilo mogoče izpolnjevati) upravičeni le najemniki s pogodbami za nedoločen čas, posebej ob že pojasnjenem dejstvu, da zakonska določba med obema položajema ne ločuje oziroma te pravice ne omejuje le na najeme za nedoločen čas.

Zatrjevana neustavnost ureditve iz prve alineje prvega odstavka 117. člena ZIUPOPDVE po oceni višjega sodišča ni podana, zato postopka ni prekinilo in ni sprožilo s strani upnika zahtevanega postopka ustavne presoje te določbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu I. točke izreka, kolikor je sodišče ugovoru dolžnika delno ugodilo, v izpodbijani II. točki izreka in v izpodbijanem delu III. točke izreka, koliko sodišče upniku ni priznalo stroškov nad 209,06 EUR, potrdi.

II. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

III. Upnik je dolžan dolžniku v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 597,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 15. 6. 2022 v zvezi s popravnim sklepom z dne 16. 6. 2022 je sodišče prve stopnje sklenilo: „I. Ugovoru dolžnika se delno ugodi in se sklep o izvršbi opr.št. I 959/2021 z dne 8. 6. 2021 razveljavi v delu, ki presega:

1. glavnico v znesku 1.649,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2020 do plačila,

2. glavnico v znesku 4.677,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2021 do plačila,

3. glavnico v znesku 3.386,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2021 do plačila,

5. glavnico v znesku 6.594,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2021 do plačila,

6. glavnico v znesku 929,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2021 do plačila,

11. izvršilne stroške tega predloga, odmerjene na 193,33 EUR, ki jih je dolžnik upniku dolžan plačati v roku 8 dni od prejema sklepa o njihovi odmeri, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, ter se predlog za izvršbo v presežnem obsegu zavrne in razveljavijo opravljena izvršilna dejanja.

V preostalem delu se ugovor zavrne.

II. Upnik je dolžan dolžniku v roku 8 dni povrniti 456,22 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila

III. Dolžnik je dolžan upniku v roku 8 dni povrniti 209,06 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.“

2. Zoper del I. točke izreka, kolikor je sodišče ugovoru dolžnika delno ugodilo, zoper II. točko izreka in zoper del III. točke izreka, koliko sodišče upniku ni priznalo stroškov nad 209,06 EUR, se pravočasno po pooblaščencih pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sklepa tako, da se dolžnikov ugovor še v preostalem delu zavrne, da se zavrne tudi dolžnikova zahteva za povrnitev stroškov ugovornega postopka in da se dolžniku v plačilo naložijo upnikovi stroški ugovornega postopka, podredno pa predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je na upnikov predlog zoper dolžnika 8. 6. 2021 izdalo sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, neposredno izvršljivega notarskega zapisa najemne pogodbe SV 198/17 z dne 31. 1. 2017, zaradi izterjave: 1) glavnice v znesku 1.649,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2020 dalje do plačila, 2) glavnice v znesku 4.677,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2021 dalje do plačila, 3) glavnice v znesku 3.386,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2021 dalje do plačila, 4) glavnice v znesku 11.496,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2021 dalje do plačila, 5) glavnice v znesku 6.594,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2021 dalje do plačila, 6) glavnice v znesku 929,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2021 dalje do plačila, 7) glavnice v znesku 6.388,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2021 dalje do plačila, 8) glavnice v znesku 6.388,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2021 dalje do plačila, 9) glavnice v znesku 6.388,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2021 dalje do plačila, 10) glavnice v znesku 13.049,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2021 dalje do plačila, 11) izvršilnih stroškov tega predloga, odmerjenih na 193,33 EUR, ter vseh nadaljnjih izvršilnih stroškov, ki jih je dolžan dolžnik upniku plačati v roku 8 dni od prejema sklepa o njihovi odmeri, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

7. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

8. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžnikov ugovor zavrnilo v delu, ki se nanaša na navedbe o neobrazloženosti sklepa o izvršbi, ter v delu, ki se nanaša na zatrjevano prenehanje obveznosti po 1., 2., 3., 5., 6. in 11. točki izreka sklepa o izvršbi (sklep v tem delu pritožbeno ni izpodbijan, zato višje sodišče ugovornih navedb in razlogov sodišča prve stopnje v tem obsegu podrobneje ne povzema). S pritožbeno izpodbijanim delom I. točke izreka sklepa pa je sodišče ugovoru ugodilo v delu, ki presega prej navedeno terjatev iz 1., 2., 3., 5., 6. in 11. točke izreka sklepa o izvršbi, torej v delu, ki se nanaša na terjatev iz 4., 7., 8., 9. in 10. točke izreka sklepa o izvršbi. Ugodilni del odločitve o ugovoru se nanaša na terjatve iz naslova zapadlih obveznosti za marec, april in maj 2021 ter na terjatve iz naslova pogodbene kazni zaradi neobratovanja v skupnem znesku 43.711,56 EUR s pripadki.

9. V zvezi s terjatvami, glede katerih je sodišče ugovoru ugodilo, je dolžnik navajal, da je 6. 1. 2021 v skladu z določili 117. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPOPDVE odpovedal najemno pogodbo z odpovednim rokom 8 dni, to je z dnem 14. 1. 2021, in poslovni prostor tega dne izpraznil, zato od 14. 1. 2021 ni bil več dolžan plačevati obveznosti po najemni pogodbi in tudi ne pogodbene kazni zaradi neobratovanja.

10. Upnik je v odgovoru na ugovor uveljavljal, da je bila odpoved najemne pogodbe s strani dolžnika neveljavna, saj prvi odstavek 117. člena ZIUPOPDVE glede na predlog zakona in pojasnila Ministrstva za pravosodje velja le za pogodbe, sklenjene za nedoločen čas. V primeru drugačne razlage določbe bi bil ZIUPOPDVE protiustaven in upnik v takem primeru sodišču predlaga, da sproži postopek za oceno ustavnosti te zakonske določbe po prvem odstavku 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Upnik zato ni priznal odpovedi dolžnika, ni prevzel poslovnih prostorov ter je vztrajal pri obratovanju najetih poslovnih prostorov in je šele naknadno zaradi kršitve najemne pogodbe s strani dolžnika od te odstopil z dopisom z dne 24. 6. 2021. Upnik je posledično upravičeno zahteval plačilo obveznosti za marec, april in maj 2021 ter tudi pogodbene kazni zaradi neobratovanja, saj je najemno razmerje v tem obdobju trajalo, dolžnik pa ne navaja, da je v spornem obdobju obratoval. 11. Dolžnik je v odgovoru na upnikove navedbe vztrajal, da za obveznosti za obdobje od januarja 2021 do maja 2021 ter za pogodbene kazni ni podlage v izvršilnem naslovu, ker je bil ta z dnem 14. 1. 2021 razveljavljen. Navedel je tudi, da je 117. člen ZIUPOPDVE jasen in ne ločuje med najemnimi pogodbami za določen čas in najemnimi pogodbami za nedoločen čas, tudi iz predloga zakona ne izhaja, da bi se možnost odpovedi najemnih pogodb nanašala le na pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, stališče ministrstva pa ni zavezujoče. Obrazložil je, zakaj meni, da se ZIUPOPDVE nanaša na vse vrste najemnih pogodb, ter navedel, da se je v kriznih razmerah poslužil pravice po 117. členu in odpovedal najemno pogodbo.

12. Kot že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje sledilo navedbam dolžnika in ugovoru glede obveznosti po najemni pogodbi za marec, april in maj 2021 ter glede terjatve iz naslova pogodbene kazni zaradi neobratovanja ugodilo. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da je dolžnik od najemne pogodbe z dnem 14. 1. 2021 veljavno odstopil, višje sodišče pa odločitev in razloge zanjo sprejema kot materialnopravno pravilne.

13. Navedbe o odpovedi najemne pogodbe dolžnik temelji na prvi alineji prvega odstavka 117. člena ZIUPOPDVE, po kateri lahko najemnik poslovnih stavb ali poslovnih prostorov, ki mu je zaradi epidemije COVID-19 s predpisi opravljanje gospodarske dejavnosti onemogočeno ali bistveno omejeno in zaradi tega poslovne nepremičnine ne more v celoti ali v pretežnem delu uporabljati za dogovorjen namen, ne glede na Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP) najemno pogodbo odpove s pisno izjavo z odpovednim rokom osem dni. Med strankama ni sporno, da je bilo dolžniku kot najemniku poslovnih prostorov zaradi epidemije s predpisi opravljanje gospodarske dejavnosti onemogočeno ali bistveno omejeno in zaradi tega poslovne nepremičnine ni mogel v celoti ali v pretežnem delu uporabljati za dogovorjen namen. Sporno pa je, ali je ZIUPOPDVE možnost odpovedi najemne pogodbe v takem primeru predvidel le za najemna razmerja, sklenjena za nedoločen čas, ali pa tudi za najemna razmerja, sklenjena za določen čas (najemno razmerje, iz katerega izvira izterjevana terjatev, je bilo namreč sklenjeno za določen čas od 1. 2. 2017 do 31. 3. 2025).

14. Najemna pogodba, sklenjena za nedoločen čas, po 24. in 26. členu ZPSPP preneha s sodno odpovedjo z iztekom odpovednega roka, ki ne sme biti krajši od enega leta, medtem ko najemna pogodba, sklenjena za določen čas, po prvem odstavku 27. člena ZPSPP preneha s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Na tej podlagi se je v sodni praksi s sklicevanjem na splošna pravila obligacijskega prava izoblikovalo stališče, da najemnih pogodb, sklenjenih za določen čas, praviloma ni mogoče enostransko odpovedati1, vendar pa sodna praksa dopušča tudi možnost, da najemna pogodba za določen čas preneha predčasno, če sta se stranki za to možnost dogovorili v najemni pogodbi.2

15. Ker v konkretnem primeru stranki možnosti predčasnega prenehanja najemnega razmerja za določen čas v najemni pogodbi nista predvideli, bi bilo mogoče iz tega sklepati, da odpoved pogodbe s strani najemnika (dolžnika) res ni bila veljavna, kot meni upnik. Vendar pa je ob tem treba nadalje upoštevati izredne razmere, do katerih je prišlo zaradi epidemije COVID-19 in ki so nedvomno vplivale tudi na obstoječa najemna razmerja. Za omilitev in odpravo posledic in vpliva nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) na področje gospodarstva, dela in delovnih razmerij, socialnega varstva ter zdravstvenega varstva je bil sprejet že prej omenjeni ZIUPOPDVE, ki je med začasnimi ukrepi na področju najemnih razmerij poslovnih stavb in poslovnih prostorov predvidel tudi možnost odstopa od najemne pogodbe pod prej navedenim pogojem, da najemniku poslovnih prostorov zaradi epidemije s predpisi opravljanje gospodarske dejavnosti onemogočeno ali bistveno omejeno in zaradi tega poslovne nepremičnine ni mogel v celoti ali v pretežnem delu uporabljati za dogovorjen namen. Prenehanje najemne pogodbe je omogočil po poenostavljenem postopku, le s pisno izjavo najemnika in odpovednim rokom 8 dni. S tem je zakonodajalec sledil doktrini o spremenjenih okoliščinah (rebus sic stantibus), na katero se je ob začetku epidemije in z njo povezanih posledic že pred sprejetjem ZIUPOPDVE opozarjalo tako v praksi kot v pravni teoriji.3

16. Kot je bilo že navedeno, prva alineja prvega odstavka 117. člena ZIUPOPDVE določa, da najemnik „ne glede na Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih najemno pogodbo odpove s pisno izjavo z odpovednim rokom osem dni“. Zakon torej govori splošno o najemni pogodbi in ne ločuje med najemno pogodbo za nedoločen čas in najemno pogodbo za določen čas. Taka zakonska določba je tudi po mnenju višjega sodišča gramatikalno popolnoma jasna in ne dopušča s strani upnika zastopane razlage, da se nanaša le na najemne pogodbe za nedoločen čas, saj iz zakonskega besedila to ne izhaja. Dikcijo „ne glede na ZPSPP“ je po stališču višjega sodišča že ob uporabi osnove jezikovne metode razlage razumeti skladno z njenim dobesednim pomenom, torej „mimo pravil, ki jih za odpoved najemne pogodbe sicer določa ta zakon, in s tem tudi mimo pravila, ki načeloma odpovedi najemne pogodbe za določen čas ne dopušča“. Pritrditi je tako sodišču prve stopnje, da 117. člen ZIUPOPDVE omogoča tako odpoved najemnih pogodb, sklenjenih za nedoločen čas, kot tudi odpoved najemnih pogodb, sklenjenih za določen čas.

17. Kljub jezikovni jasnosti norme, ki načeloma dodatne razlage niti ne potrebuje (in claris non fit interpretatio4), je v pravni teoriji in sodni praksi zaslediti stališča, da sodobno pojmovanje glede narave jezika ne dopušča strogega ločevanja med jezikovno metodo in drugimi metodami razlage. Jezikovni pomen, ki sicer določa zunanjo mejo mogočih razlag, namreč ni več tako ločen od pomenov, ki jih odstirajo drugi vidiki razlage, kajti šele kontekst jezika ali sobesedilo kot besedilo, v katero spada obravnavani del, določa njegov pomen. Zato jezikovna metoda razlage ne more biti več samostojna metoda, ampak je povezana tudi z drugimi metodami razlage, ki vsaj deloma njen absolutni pomen relativizirajo in ga povezujejo tudi z drugimi vidiki razumevanja.5 Višje sodišče je zato določbo prve alineje prvega odstavka 117. člena ZIUPOPDVE, tako kot že sodišče prve stopnje, presojalo še s pomočjo namenske in sistemske razlage in ugotovilo, da je tudi na ta način mogoče priti le do enakega zaključka, torej da ta določba omogoča tudi odstop od najemne pogodbe, ki je bila sklenjena za določen čas.

18. Določba je sistemsko umeščena v zakon, katerega glavni namen je omilitev škodljivih posledic izrednih okoliščin, do kateri je prišlo zaradi epidemije COVID-19. Z zakonom je posebej urejen tudi položaj najemnikov poslovnih nepremičnin, ki jim je bilo zaradi epidemije s predpisi opravljanje gospodarske dejavnosti onemogočeno ali bistveno omejeno in zaradi tega poslovne nepremičnine niso mogli v celoti ali v pretežnem delu uporabljati za dogovorjen namen. Vpliv epidemije na najemnike poslovnih prostorov je nastopil ne glede na vrsto najemnega razmerja, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, saj so enake posledice prepovedi oziroma omejitve opravljanja dejavnosti trpeli tako najemniki s pogodbami za nedoločen čas kot najemniki s pogodbami za določen čas. V nasprotju z namenom zakona bi zato bila razlaga, po kateri bi bili do pravice prenehanja najemnega razmerja (katerega namena zaradi izrednih epidemioloških razmer ni bilo mogoče izpolnjevati) upravičeni le najemniki s pogodbami za nedoločen čas, posebej ob že pojasnjenem dejstvu, da zakonska določba med obema položajema ne ločuje oziroma te pravice ne omejuje le na najeme za nedoločen čas.

19. Do drugačnega stališča ni mogoče priti niti s sklicevanjem na obrazložitev predloga zakona6 in na dopis Ministrstva za pravosodje, Direktorata za civilno pravo z dne 6. 1. 2021, naslovljen na Trgovinsko zbornico Slovenije. Kljub temu, da iz teh dokumentov sicer smiselno izhaja, da se določba nanaša na olajšanje podaje odpovedi najemne pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, višje sodišče zaključuje, da taka razlaga ni skladna z jezikovnim pomenom norme in njenim namenom, ravno tako pa v dokumentih ni zaslediti argumentacije, zakaj bi bilo utemeljeno razlikovanje med obema vrstama najemnih pogodb in zakaj bi bilo mogoče enake posledice na poslovanje najemnikov presojati različno. Pritrditi pa je tudi razlogovanju sodišča prve stopnje, da ne predlog zakona ne pojasnilo ministrstva za sodno presojo ne moreta biti zavezujoča, saj so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni in vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije in 3. člen Zakona o sodiščih).

20. Upnik je za primer, če bi sodišče sledilo razlagi, da 117. člen ZIUPOPDVE omogoča odstop tudi od najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, predlagal sprožitev postopka za oceno njene ustavnosti. Sodišče prve stopnje zahtevi ni sledilo, ob tem pa je za svojo odločitev navedlo zadostne razloge, iz katerih izhaja, zakaj šteje, da je določba skladna z Ustavo RS, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da se s tem sodišče sploh ni resno ukvarjalo.

21. Glede na upnikovo pritožbeno vztrajanje pri sprožitvi postopka za oceno ustavnosti prve alineje prvega odstavka 117. člena ZIUPOPDVE višje sodišče pojasnjuje, da je presoja ustavnosti v pristojnosti Ustavnega sodišča RS (prva alineja prvega odstavka 21. člena ZUstS). Skladno z določbo prvega odstavka 23. člena ZUstS sicer sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti, vendar pa na tovrstne predloge strank sodišče ni vezano, če meni, da je zakon ustavno skladen. V obravnavanem primeru višje sodišče očitkom o neustavnosti določbe, ki omogoča tudi odstop od najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, ne sledi.

22. V zvezi s pritožbenimi očitki o retroaktivnosti je najprej treba ločiti med pravo in nepravo retroaktivnostjo. Prava retroaktivnost je podana, kadar zakon naknadno in spreminjajoče posega v dejanska stanja, ki so že nastala v preteklosti, to je pred objavo zakona. Gre za dejanska stanja, ki se niso v preteklosti samo začela, temveč so se že začela razvijati in pravno učinkovati. Neprava ali dejanska retroaktivnost pa je podana takrat, kadar se pravna norma nanaša na sedanji, toda še ne zaključeni konkretni dejanski stan, ter tako učinkuje v prihodnje in s tem naknadno razvrednoti zadevne pravne položaje. Pri nepravi povratni moči gre torej za zakon, ki ureja konkretni dejanski stan, ki je sicer nastal že pred objavo tega zakona, ni pa še bil v celoti zaključen in torej še traja.7 Retroaktivnost sama po sebi ni absolutno prepovedana, saj je v izjemnih primerih lahko celo sredstvo za vzpostavitev pravičnosti in je včasih celo nujna, da se z njo korigirajo nenormalne situacije, ki nastanejo zaradi razkoraka med pravom in dejanskim življenjem. Zato Ustava RS v 155. členu kot izjemo od prave retroaktivnosti določa, da imajo posamezne zakonske določbe lahko učinek za nazaj, če to določi zakon, če to zahteva javna korist in če ob tem ne pride do posega v že pridobljene pravice. Varstvo pred nepravo retroaktivnostjo pa je zajeto v 2. členu Ustave RS, v okviru načela zaupanja v pravo z vidika varovanja posameznikovega pridobljenega položaja, pri čemer je omejitev posameznikove pravice dovoljena zgolj s testom legitimnosti in testom sorazmernosti.8

23. V konkretni zadevi ni mogoče govoriti o pravi retroaktivnosti, saj ne gre za povratno veljavo predpisa za že zaključena razmerja, kvečjemu bi lahko šlo za nepravo retroaktivnost, saj predpis vpliva na obstoječe, odprto razmerje, ki je bilo začeto pred njegovo uveljavitvijo, vendar pa ni mogoče pritrditi pritožbenemu razlogovanju upnika, da je že s samo sklenitvijo najemne pogodbe za določen čas pridobil pravico do najemnin do konca trajanja najemnega razmerja in da je bilo z omogočenjem enostavnejšega odstopa od najemne pogodbe poseženo v njegove že pridobljene pravice. Njegova pravica do izvršitve najemnega razmerja do poteka dogovorjenega časa trajanja, vključno s pravico do najemnine, ima le naravo pričakovalne pravice, pa še ta ni absolutna v smislu, da bi upnik lahko utemeljeno pričakoval, da bo najemno razmerje tudi dejansko teklo ves dogovorjeni čas, da bo nespremenljivo in da na noben način ne bo moglo priti do njegovega prenehanja. Prenehanje najemnega razmerja je bilo namreč že pred uveljavitvijo ZIUPOPDVE mogoče v primeru spremenjenih okoliščin po 112. členu Obligacijskega zakonika ter v primeru kršitve pogodbenih obveznosti po 28. členu ZPSPP.

24. Ob tem je treba tudi upoštevati, da načelo zaupanja v pravo nima absolutne veljave, saj se pravo spreminja in prilagaja družbenim razmeram in družbenemu razvoju.9 Načelo zaupanja v pravo je zato v nasprotju z drugimi posameznimi človekovimi pravicami podvrženo možnim omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med tem in drugimi ustavnimi načeli oziroma dobrinami treba v tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno varovanih dobrin je v posameznem spornem primeru treba dati prednost.10 Tudi če je z uveljavitvijo pravice do enostavnejše odpovedi najemne pogodbe prišlo do posega v upnikove (pričakovane) pravice, je treba upoštevati, da je bil poseg storjen z namenom varstva položaja najemnikov, ki so se kot praviloma šibkejše stranke najemnega razmerja zaradi epidemije in posledičnih ukrepov glede omejitve poslovanja znašli v položaju, ko niso mogli opravljati dejavnosti, za katero so imeli najete poslovne prostore, niso mogli plačevati svojih obveznosti iz najemnih pogodb in so bili torej „ujeti“ v najemnem razmerju, katerega namena zaradi ukrepov države niso mogli več izpolnjevati, s tem pa so tvegali svojo likvidnost in gospodarski obstoj. Primere, ko je bil odstop od pogodbe mogoč, je zakonodajalec omejil, saj je bila odpoved mogoča le v kratkem časovnem obdobju in le tistim najemnikom, ki jim je bilo zaradi epidemije s predpisi opravljanje gospodarske dejavnosti onemogočeno ali bistveno omejeno in zaradi tega poslovne nepremičnine niso mogli v celoti ali v pretežnem delu uporabljati za dogovorjen namen. Po drugi strani je vpliv na položaj najemodajalcev le začasen, saj so po prenehanju omejitvenih ukrepov lahko prostore ponovno oddali v najem, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je zakonodajalec posledice epidemije v celoti prevalil na najemodajalce.

25. Načelo varstva zaupanja v pravo posamezniku zagotavlja, da mu država pravnega položaja ne bo arbitrarno poslabšala, to je poslabšala brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu11, ravno s prej pojasnjenim varstvom najemnikov z olajšano možnostjo odstopa od najemne pogodbe v situaciji, ko jih je država s svojimi prisilnimi predpisi spravila v položaj, ko niso mogli oziroma celo smeli opravljati svoje dejavnosti v prostorih, ki so jih najeli prav z namenom opravljanja te dejavnosti, pa je mogoče utemeljiti tudi javni interes. Posledično ni mogoče pritrditi pritožbi, da 117. člen ZIUPOPDVE ni zasledoval stvarno upravičenega in legitimnega cilja, temveč da je predstavljal favoriziranje najemnika v razmerju proti najemodajalcu.

26. Z zgoraj pojasnjenim je bilo v bistvenem odgovorjeno tudi že na navedbe o presoji sorazmernosti sprejete zakonske norme, ki zajema tri vidike – 1. nujnost (potrebnost) posega v smislu, da cilja brez posega ni mogoče doseči oziroma da ga ni mogoče doseči brez konkretnega posega s kakšnim drugim, po naravi blažjim posegom; 2. primernost posega za dosego zasledovanega cilja in 3. proporcionalnost posega v smislu, ali je teža njegovih posledic proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale.12 Na tem mestu višje sodišče le še dodaja, da sicer drži, da bi bilo mogoče zasledovani cilj vsaj na prvi pogled doseči tudi z milejšimi ukrepi znižanja najemnine ali odpusta plačevanja najemnine za čas izrednih epidemioloških razmer, ko dejavnosti ni bilo mogoče opravljati, vendar pa ukrepa enostavnejše odpovedi najemne pogodbe ob dejstvu, da v trenutku sprejemanja zakona ni bilo mogoče niti približno predvideti, koliko časa bodo izjemne, spremenjene okoliščine trajale, in zato tudi ni bilo še mogoče oceniti morebitnih posledic na poslovanje posameznih najemnikov, ni mogoče okvalificirati kot nesorazmernega.

27. Zatrjevana neustavnost ureditve iz prve alineje prvega odstavka 117. člena ZIUPOPDVE po oceni višjega sodišča torej ni podana, zato postopka ni prekinilo in ni sprožilo s strani upnika zahtevanega postopka ustavne presoje te določbe.

28. Zaključiti je torej, da prva alineja prvega odstavka 117. člena ZIUPOPDVE, ki je po oceni višjega sodišča ustavno skladna, omogoča tudi odstop od najemne pogodbe za določen čas. Zatrjevani odstop od najemne pogodbe je dolžnik v ugovoru izkazal z listinami, katerih prejema upnik ni prerekal. Posledično je sodišče prve stopnje dolžnikovemu ugovoru glede obveznosti po najemni pogodbi za marec, april in maj 2021 ter glede terjatve iz naslova pogodbene kazni zaradi neobratovanja pravilno ugodilo, saj najemno razmerje in podlaga za zaračunavanje teh obveznosti več niso obstajali.

29. Za neutemeljene se tako izkažejo pritožbene navedbe, da je bil dolžnikov ugovor v celoti neutemeljen, posledično pa je sodišče prve stopnje dolžniku pravilno priznalo tudi sorazmeren del stroškov ugovornega postopka, saj mu jih je upnik neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ). V tem okviru je sodišče dolžniku pravilno priznalo tudi stroške vloge z dne 17. 2. 2022, ki predstavlja odgovor na upnikov odgovor na ugovor. Upnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija potrebnost teh stroškov, saj potrebnost ni kriterij, ki bi bil odločilen za presojo stroškov, ki jih mora upnik povrniti dolžniku, temveč je za to odločilen že omenjeni kriterij neutemeljene povzročitve teh stroškov iz šestega odstavka 38. člena ZIZ (ta kriterij je v konkretnem primeru izpolnjen). Višje sodišče pa še dodaja, da je bil dolžnik k podaji odgovora na upnikov odgovor na ugovor pozvan z dopisom sodišča z dne 9. 2. 2022, v odgovoru pa je med drugim sodišče skušal prepričati v drugačno materialnopravno stališče, kot ga v zastopa upnik. Temu stališču je sodišče (tako prvostopenjsko kot višje) nato tudi sledilo, zato gre za vlogo, ki je pripomogla k odločitvi in je kot taka tudi stroškovno utemeljena (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

30. Glede na izid postopka je sodišče prve stopnje tudi upniku pravilno priznalo le uspehu sorazmeren del stroškov odgovora na ugovor (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).

31. Po pojasnjenem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče upnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu I. točke izreka, kolikor je sodišče ugovoru dolžnika delno ugodilo, v izpodbijani II. točki izreka in v izpodbijanem delu III. točke izreka, koliko sodišče upniku ni priznalo stroškov nad 209,06 EUR, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

32. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ), dolžniku pa mora v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti njegove priglašene stroške odgovora na pritožbo v znesku 597,31 EUR (800 točk za sestavo odgovora, povečano za 2% materialne stroške in 22% DDV), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prim. VSRS Sodba III Ips 1/2011 z dne 20. 3. 2013, VSC Sodba Cpg 333/2013 z dne 20. 11. 2013, VSL sodba in sklep I Cpg 1120/2012 z dne 20. 11. 2013, VSL sodba I Cpg 3/2015 z dne 25. 3. 2015. 2 Prim. VSRS Sodba II Ips 97/2012 z dne 18. 12. 2014, VSL Sodba I Cpg 914/2006 z dne 22. 1. 2008. 3 Prim. dr. Damjan Možina: Plačilo najemnine v času, ko najemnik poslovnih prostorov zaradi epidemije ne more uporabljati, TFL Glasnik 11/2020 z dne 7. 4. 2020; dr. Nataša Samec Berghaus, Klemen Drnovšek: Možnost predčasnega prenehanja najemnih razmerij zaradi ukrepov Covid-19 in predlogi za spremembe zakonodaje v zvezi s spremenjenimi okoliščinami, TFL Glasnik 12/2020 z dne 14. 4. 2020; Ermina Delić Kamenčić, Dajana Janjatović: Praktični vidik vpliva epidemije na poslovna najemna razmerja, TFL Glasnik 12/2020 z dne 14. 4. 2020. 4 Več dr. Marijan Pavčnik: Teorija prava, prispevek k razumevanju prava. 5 Prim. VSL Sodba I Cp 1103/2020 z dne 29. 9. 2020, tako tudi dr. Marko Novak: Pravna argumentacija v praksi, Planet GV, Ljubljana 2010, str. 88. 6 Predlog zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (ZIUPOPDVE), nujni postopek, EPA 1557-VIII (PKP7), Poročevalec DZ št. 2031 z dne 20. 12. 2020. 7 Dr. Lovro Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, 2002, komentar k 155. členu. 8 Alenka Kaštrun: Kršitve načela varstva zaupanja (Načelna prepoved retroaktivnosti) v davčnem pravu, Diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Maribor, 2016. 9 Prim. Odločba U-I- 69/03 z dne 20. 10. 2005, glej tudi Marijan Pavčnik: Narava pravne države in njene prvine, Pravna država, GV Založba, Ljubljana 2009. 10 Prim. Odločba U-I-259/07 z dne 15. 11. 2007, Odločba U-I-80/16-36, U-I-166/16-28, U-I-173/16-33 z dne 15. 3. 2018. 11 Odločba U-I-80/16-36, U-I-166/16-28, U-I-173/16-33 z dne 15. 3. 2018, tako tudi VSRS Sodba II Ips 51/2017 z dne 8. 11. 2018. 12 Dr. Lovro Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, 2011, komentar k 2. členu.