Jedro

Za sporazumno prenehanje življenjske skupnosti zakoncev v smislu 3. točke drugega odstavka 22. člena ZD mora biti pri obeh zakoncih podana volja za prenehanje skupnega življenja in s tem tudi sposobnost, oblikovati tako voljo.

Pravni red za nastanek posledic različnih izjav volje postavlja delno različne zahteve. Voljno sposobnost poročene osebe za odločitev o prenehanju življenjske skupnosti z zakoncem je treba obravnavati predvsem po merilih, ki jih pravni red zahteva za veljavno izjavo volje o sklenitvi zakonske zveze. Potrebna je torej voljna sposobnost, za katero med drugim ni ovire v smislu 19. člena ZZZDR, po katerem zakonske zveze ne more skleniti oseba, ki je težje duševno prizadeta ali nerazsodna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama trpi stroške odgovora ne revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožnice (pet sester zapustnice v zapuščinskem postopku opr. št. D 477/95 Okrajnega sodišča v Celju) zahtevale, naj se ugotovi, da toženi vdovec ni zakoniti dedič zapustnice, in sicer zaradi obeh razlogov iz 3. točke drugega odstavka 22. člena ZD (Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS 15/76 - Ur. l. RS 17/91, besedilo pred novelo Ur. l. RS 83/01). Svojo odločitev je, glede na zatrjevano dvojno podlago zahtevka, utemeljilo z dvojno presojo: 1) Tožencu glede na bolezensko odklanjanje s strani zapustnice, ob nasvetu in priporočilu zdravnikov, ni moči očitati, da je ravnal krivdno in da bi zaradi tega prenehala življenjska skupnost, ki jo je ob izboljšanju ženinega zdravstvenega stanja želel nadaljevati. Njegovih dejanj ni mogoče, v smislu 13. člena ZZZDR, oceniti kot opustitve dolžne pomoči zakoncu in skrbi zanj. 2) Glede na naravo zapustničine bolezni ni moči govoriti, da bi zakonska skupnost prenehala po sporazumu. Zapustnica ni bila sposobna izraziti prave volje, torej tudi volje glede nadaljevanja ali prenehanja zakonske skupnosti.

Zatrjevani sporazumni razlog tako ne more biti podan.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo prve, druge, četrte in pete tožnice ter potrdilo sodbo prve stopnje.

Sprejelo je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne in popolne. Na to dejansko podlago je oprlo svojo pravno presojo, ki jo je prav tako obrazložilo po obeh podlagah zahtevka: 1) Življenjska skupnost toženca in zapustnice niti leta 1988, ko je bila zapustnica odpuščena iz bolnišnice, niti leta 1993, ko je toženec prenehal iskati stike z njo, ni prenehala po krivdi toženca oziroma zaradi njegove krivdne opustitve dolžne skrbi zakonca v bolezni - ampak zaradi objektivnega dejstva, bolezni zapustnice, zaradi katere razvoja zapustnica ni želela nadaljevati življenjske skupnosti s tožencem. 2) Zaključek, da do leta 1993 ni bilo sporazumne odločitve zakoncev o trajnem prenehanju življenjske skupnosti, sledi že iz ugotovitev, da si je toženec do leta 1993 prizadeval vzdrževati stike z zapustnico, medtem ko se zapustnica vse od leta 1988 ni več želela vrniti v skupni dom. Pravilnost teh ugotovitev samo še potrjuje nadaljnja, da zapustnica zaradi psihoznega stanja ni bila sposobna izraziti prave volje glede nadaljevanja ali prenehanja zakonske skupnosti.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje so prva, druga, četrta in peta tožnica vložile pravočasno revizijo. V njej navajajo, da uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi z uveljavljano toženčevo krivdo za prenehanje življenjske skupnosti z zapustnico tožeča stranka opozarja na neverodostojnosti toženca, ki se sicer tičejo dejanskega stanja, vendar pa je zaradi teh razlogov sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. V zvezi s sporazumnim prenehanjem življenjske skupnosti pa navaja, da sta sodišči povsem napačno odločili o toženčevi volji za vztrajanje v skupnosti z zapustnico, medtem ko sta na kratko in napačno opravili z voljo zapustnice. Volje za skupnost s tožencem zapustnica očitno ni imela. O tem, da ni bila zmožna oblikovanja volje, pa je izvedenec dr. P. na glavni obravnavi 24.1.2001 izpovedal šele za čas po šestem odpustu iz psihiatrične bolnice. O tem dejstvu, odločilnem za presojo sporazumnega prenehanja zakonske skupnosti, pa pritožbeno sodišče sploh ni zavzelo stališča. Podrobnejši revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno. Tožeča stranka predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V prvostopenjskem postopku z revizijo, ki je bil opravljen po 375. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS 26/99), se Državno tožilstvo Republike Slovenije o reviziji ni izjavilo. Toženec je nanjo odgovoril in zavrača njeno utemeljenost. Revizijske navedbe so iztrgane iz konteksta. Njegova krivda se utemeljuje s primerjavo ravnanja v normalnih okoliščinah, ki pa jih zaradi težke bolezni zapustnice ni bilo. Sporazuma o prenehanju zakonske zveze tožnice niso uspele dokazati. Zahteva povračilo stroškov odgovora.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče se po 371. členu ZPP z vprašanjem, ali so bile z izpodbijano sodbo bistveno kršene določbe pravdnega postopka, lahko ukvarja samo v mejah revizijskih razlogov - torej samo, če so z revizijo izrecno uveljavljene. Kakor že rečeno, tožeča stranka formalno opredeljeno očita izpodbijani sodbi le zmotno uporabo materialnega prava. Vendar je po presoji revizijskega senata treba obravnavati kot očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz 2. točke prvega odstavka 370. člena, v zvezi s prvim odstavkom 339. člena in drugim odstavkom 350. člena ZPP), revizijsko grajo, da pritožbeno sodišče sploh ni zavzelo stališča o pritožbeni trditvi, da zapustnica, po izpovedi izvedenca dr. P. na glavni obravnavi 24.1.2001, ni bila zmožna oblikovanja volje šele po šestem odpustu iz psihiatrične bolnice - kar je odločilno za presojo sporazumnega prenehanja zakonske skupnosti. Pred šestim odpustom iz hospitalizacije je zapustnica imela še kako jasno izraženo voljo. Sodišče druge stopnje se je do pritožbenega očitka, na katerega se revizija sklicuje, opredelilo s tem, ko je ugotovilo, da do leta 1993 sporazuma o prenehanju življenjske skupnosti ni bilo že zato, ker si je toženec do tedaj prizadeval vzdrževati stike z zapustnico (in je torej manjkala vsaj toženčeva volja). Taka ugotovitev pa ni bila v nasprotju s pritožbeno trditvijo, da je bila zapustnica nesposobna izraziti voljo šele po šestem odpustu iz Vojnika, ampak je bila z njo skladna: zapustnica je bila po izvidu dr. P. - na katerega se je pritožba sklicevala v tej zvezi -, namreč šestič hospitalizirana v Vojniku od 6.1.1993 do 30.3.1993. Revizija neutemeljeno graja uporabo materialnega prava v izpodbijani sodbi. Vsak revizijski preskus uporabe materialnega prava je konkreten in ne abstrakten. Njegova podlaga je konkretno ugotovljeno dejansko stanje, na katero je bila oprta pravna presoja v izpodbijani sodbi. Dejanskega stanja z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Kljub drugačnim trditvam se revizija ukvarja z dejanskimi vprašanji, predvsem z dokazno oceno, komu bi moralo sodišče verjeti - tožnicam ali tožencu). To tožeča stranka pri razlogih v zvezi z uveljavljano toženčevo krivdo za prenehanje življenjske skupnosti z zapustnico posredno tudi prizna, ko opozorila na toženčevo neverodostojnost sklene s trditvijo, da se sicer tičejo dejanskega stanja, vendar pa je zaradi teh razlogov sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Ocena dokazov je po 8. členu ZPP prosta in jo opravi sodišče prve stopnje; sodišče druge stopnje jo preskusi, če to terjajo razlogi pritožbe. Nedovoljeno grajo ocene izvedenih dokazov, s tem pa (po tretjem odstavku 370. člena ZPP) v revizijskem postopku nedovoljeno izpodbijanje dejanske podlage pravnomočne sodbe, pomenijo predvsem naslednje revizijske utemeljitve: Napačno ugotovljeno dejstvo je stališče sodišč, da je toženec verodostojen. Toženec bi zapustnici leta 1988 na kliniki v A., kjer se je že prej petkrat zdravila, lahko zagotovil neprimerljivo boljše zdravljenje kot v 1000 km od njunega tamkajšnjega doma oddaljeni Sloveniji. V istem času je že imel pripravljeno cenitev stanovanjske hiše, ki jo je po lastni izpovedi v zadevi D 477/95 pribavil zato, ker je vedel, da ne bosta več živela skupaj. Sodišči sta spregledali v Nemčiji podane vloge zapustnice zvezi z zakonsko zvezo. Neverodostojen je toženec tudi, ko govori o razlogih za vložitev njegove razvezne tožbe: etično nemogoče je, da bi zdravniki svetovali razvezo zakonske zveze; enako velja tudi za izpoved, da bi si toženčev odvetnik izmislil takratno zdravstveno stanje zapustnice, ki naj bi po tožbenem zapisu bila zdrava. Vse te revizijske trditve in polemika z dokazno oceno nedovoljeno poskušajo izpodbiti dejansko podlago pravnomočne sodbe, zato se revizijsko sodišče z njimi ne more ukvarjati.

Revizijsko sodišče opravi preskus pravilnosti uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi v mejah revizijskih razlogov, po uradni dolžnosti pa tudi širše (371. člen ZPP). Ta preskus ima za dejansko podlago tista odločilna dejstva, ki so ugotovljena v izpodbijani sodbi. V obravnavanem primeru so to naslednja dejstva: - Do prenehanja življenjske skupnosti zapustnice in toženca je prišlo sredi leta 1993 in sicer zaradi narave zapustničine bolezni, ki je bila diagnosticirana že leta 1981 in zaradi katere se je zapustnica moža bala, ga odklanjala.

- Zakonca K. sta živela skupaj do sredine leta 1988, in sicer v Nemčiji (A.). Maja tega leta sta bila na dopustu v Sloveniji, takrat pa je bila zapustnica hospitalizirana v Vojniku. Toženec se je vrnil v Nemčijo, kar je bilo nujno zaradi službenih obveznosti.

- Toženec se je po ženinem odpustu iz bolnice junija 1988 vrnil ponjo (takrat je živela pri bratu), vendar je odklonila vrnitev v skupni dom v Nemčiji. Pozneje si je še prizadeval ponovno vzpostaviti življenjsko skupnost. Vse do sredine leta 1993 je iskal stik z ženo, jo obiskoval, se o njej pogovarjal z zdravniki, ji pošiljal denar, dokler ni pridobila pokojnine (leta 1989). Sodeloval je pri urejanju njenega pokojninskega statusa. Pozneje toženec stikov ni iskal, po nasvetu zdravnikov žene ni obiskoval. - Zapustnica se je po splavu in smrti matere v letu 1980 oziroma 1981 začela rapidno spreminjati v smeri spremembe čustvovanja in socialnega funkcioniranja. V obdobju 1982-1988 je bila petkrat hospitalizirana na psihiatrični kliniki v A. pod shizofreno-katatono sliko bolezni.

- V letih 1988-1995 je bila zapustnica osemkrat hospitalizirana v Psihiatrični bolnišnici v Vojniku in zdravljena pod sliko paranoidno-katatone shizofrenije. Zadnja hospitalizacija je bila od 30.9.1994 do 14.4.1995; umrla je 29.5.1995. Hospitalizacije so bile dolge, nekaj tudi iz socialnih razlogov. Zapustnica je bila praktično več časa v bolnišnici kot doma, ves čas pa je bila prisotna paranoidna nanašalnost do okolja, predvsem poudarjena do moža, do katerega je čutila tudi močan strah. V poteku zdravljenja v bolnišnici v Vojniku so v sliki bolezni dominirali zlasti naslednji simptomi: globoka osebnostna regresija z motnjami volje v smislu katatonskega sindroma, huda vedenjska motenost, paranoidnost do okolja s formalnimi motnjami mišljenja, čustvovanja in avtizmom.

- Zapustnica je v času, ko ni bila v bolnišnici, (po mnenju izvedenca psihiatra) lahko počela vse osnovne stvari, si tudi kupila stanovanje, vendar pa je bila v vsem tem času pri njej prisotna psihoza in volje ni bila sposobna izraziti.

- Po nasvetu zdravnikov je toženec leta 1988 vložil razvezno tožbo in jo nato 14.11.1990 umaknil. - Sodba prve stopnje povzema tudi izpoved sestre M. (5. tožnice): Zapustnica je tudi sama vložila razvezno tožbo v Nemčiji.

Materialno pravo, ki ga je treba uporabiti na ugotovljena odločilna dejstva, je (v času zapustničine smrti in še ob zaključku glavne obravnave veljavna) 3. točka drugega odstavka 22. člena ZD (besedilo pred novelo Ur. l. RS 83/01), ki je določala: Zakonec nima dedne pravice, če je njegova življenjska skupnost z zapustnikom po njegovi krivdi ali v sporazumu z zapustnikom trajno prenehala. Tožeča stranka je uveljavljala oba razloga: toženčevo krivdno zapustitev zapustnice v bolezni (kot opustitev dolžnosti medsebojne pomoči zakoncev, predpisane v 13. členu ZZZDR - Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS 14/89, prečiščeno besedilo, in Ur. l. RS 13-512/94) in torej prenehanje življenjske skupnosti z zapustnico po njegovi krivdi; in na drugem mestu sporazumno prenehanje življenjske skupnosti teh zakoncev.

Revizijsko sodišče sprejema kot pravilno stališče sodišča druge stopnje, da zapustitve življenjske skupnosti zaradi objektivnega razloga ni mogoče obravnavati kot krivdno zapustitev. Pravilna je tudi opredelitev zapustničine bolezni v kontekstu drugih ugotovljenih okoliščin kot objektivnega razloga, zaradi katerega toženec po letu 1988 ni več živel v življenjski skupnosti z ženo (je ni uspel obnoviti, potem ko je bila sredi leta 1988 zapustnica prvič hospitalizirana v Psihiatrični bolnišnici v Vojniku).

Kar zadeva drugo podlago tožbenega zahtevka, to je sporazumno prenehanje življenjske skupnosti, pa revizijsko sodišče ocenjuje kot ključni dve vprašanji: najprej vprašanje, ali je obstajala obojestranska volja zakoncev za prenehanje življenjske skupnosti, in na drugem mestu vprašanje, ali je bila volja obeh zakoncev tudi pravno upoštevna. Glede na dejstva, ugotovljena v izpodbijani sodbi, gre v obravnavani zadevi predvsem za vprašanje obstoja ali pomanjkanja pravno upoštevne volje zapustnice v času od začetka leta 1993 do njene smrti. Sodišče druge stopnje je namreč za čas pred tem dejanske ugotovitve, ki so bile maloprej povzete, strnilo v zaključni dejanski sklep, da do leta 1993 ni bilo sporazumne odločitve zakoncev o trajnem prenehanju življenjske skupnosti, ker si je toženec do leta 1993 prizadeval vzdrževati stike z zapustnico, medtem ko se zapustnica vse od leta 1988 ni več želela vrniti v skupni dom. Te dejanske ugotovitve - in nanjo oprte pravne presoje, da do leta 1993 o prenehanju življenjske skupnosti zapustnice in toženca ni bilo sporazuma, kakršnega terja 3. točka drugega odstavka 22. člena ZD -, revizija ne more izpodbiti, čeprav to poskuša. Namreč s trditvami in stališči: da ne more držati izpovedba toženca, po kateri se je še do leta 1993 trudil za življenjsko skupnost z zapustnico (kar je nedovoljena graja dokazne ocene); kako večletno ločeno življenje in obiski kažejo, da je toženec popolnoma opustil misel na skupnost; kako je odločanje sodišč o toženčevi volji za vztrajanje v skupnosti z zapustnico napačno ob vloženi njegovi razvezni tožbi in njeni očitno tudi njeni v Nemčiji.

Za čas po začetku leta 1993 - to časovno mejo narekuje upoštevanje ugotovitve sodišča druge stopnje, da je odtlej toženec (po priporočilu zdravnikov) opustil stike z zapustnico -, je odločilno, kot rečeno, vprašanje sposobnosti zapustnice, oblikovati pravno upoštevno voljo glede nadaljevanja ali prenehanja življenjske skupnosti s tožencem. Po presoji revizijskega sodišča je bilo to vprašanje, ki se izkaže kot ključno pravno vprašanje, v izpodbijani pravilno rešeno.

Za sporazumno prenehanje življenjske skupnosti zakoncev v smislu 3. točke drugega odstavka 22. člena ZD mora biti pri obeh zakoncih podana volja za prenehanje skupnega življenja in s tem tudi sposobnost, oblikovati tako voljo. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da zapustnica take volje ni bila sposobna oblikovati. Tu je treba še s stališča pravilne uporabe materialnega prava tehtati revizijski očitek, na katerega je bila prej odgovorjeno s stališča očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Namreč očitek, da sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbeni zahtevi, naj se upošteva, da je izvedenec dr. P. nezmožnost oblikovanja volje pri zapustnici ugotovil šele za čas po šestem odpustu iz Psihiatrične bolnišnice v Vojniku. Kakor je bilo že v zvezi s procesnim vidikom tega revizijskega očitka zapisano, upoštevanje izvedenskega mnenja o zapustničinini nezmožnosti oblikovanja volje za čas od (začetka) leta 1993 naprej (kar je storilo sodišče druge stopnje), ni v nasprotju z vsebino izvedenskega mnenja dr. P., ki vsebuje v reviziji (in prej v pritožbi) poudarjeno njegovo mnenje (podano oziroma dopolnjeno na glavni obravnavi 24.1.2001), da "po šestem odpustu, kot je razvidno /../ je bila prisotna pri njej psihoza in volje ni bila sposobna izraziti" (l. št. 137 spisa) - pri čemer citirani "kot je razvidno" v zvezi z začetkom njegovega ustnega izvida in mnenja: "v celoti vztrajam pri podanem pisnem mnenju z dne 12.6.1999", pač navezuje tudi na časovno opredelitev šeste hospitalizacije v pisnem mnenju na čas od 6.1. do 30.3.1993 (l. št. 79).

Vprašanje volje in voljne sposobnosti v pravu ni povsem enoznačno. Pravni red namreč za nastanek posledic različnih izjav volje postavlja delno različne zahteve. Voljna sposobnost za sklenitev pravnega posla (56. člen ZOR, Zakona o obligacijskih razmerjih) ni enaka voljni sposobnosti, ki je potrebna za izjavo veljavne oporoke (oporočni sposobnosti, 59. člen ZD), in tudi ne voljni sposobnosti, ki je potrebna za sklenitev veljavne zakonske zveze (17., 18. v zvezi s 23. členom in 19. člen ZZZDR). Sodišče druge stopnje je sicer sprejelo mnenje izvedenca nevropsihiatra, da zapustnica od leta 1993 ni bila več sposobna oblikovati (pravno upoštevno) voljo, ne da bi navedlo, po katerih pravnih merilih je treba presojati voljno sposobnost za odločitev o prenehanju življenjske skupnosti z zakoncem. Vendar to še ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava niti ovire za presojo revizijskega sodišča. Po presoji revizijskega sodišča je voljno sposobnost poročene osebe za odločitev o prenehanju življenjske skupnosti z zakoncem treba obravnavati predvsem po merilih, ki jih pravni red zahteva za veljavno izjavo volje o sklenitvi zakonske zveze. Potrebna je torej voljna sposobnost, za katero med drugim ni ovire v smislu 19. člena ZZZDR, po katerem zakonske zveze ne more skleniti oseba, ki je težje duševno prizadeta ali nerazsodna. Pravno gledano je v obeh primerih vprašanje enako, le da v zrcalnem smislu. Zakonske zveze ne more skleniti oseba s takimi bolezenskimi znaki, kot so ugotovljeni za zapustnico v celotnem času (večkrat prekinjenega) zdravljenja v Vojniku v letih 1988-1995 - ves čas je bila zdravljena pod sliko paranoidno-katatone shizofrenije, v sliki bolezni so dominirali zlasti naslednji simptomi: globoka osebnostna regresija z motnjami volje v smislu katatonskega sindroma, huda vedenjska motenost, paranoidnost do okolja s formalnimi motnjami mišljenja, čustvovanja in avtizmom. Celo v tako imenovanih svetlih trenutkih (lucida intervala) taka oseba ne more izjaviti veljavne volje za sklenitev zakonske zveze. Ob pristopu, da je, pravno gledano, vprašanje volje bistveno enako tudi v primeru iz 3. točke drugega odstavka 22. člena ZD, taka oseba, če je poročena, tudi ne more izjaviti pravno upoštevne volje za prenehanje življenjske skupnosti z zakoncem. Tako pa se (delno dejanska in delno pravna) ocena sodišča druge stopnje, da zapustnica od (začetka) leta 1993 ni bila (več) sposobna izjaviti voljo za sporazumno prenehanje življenjske skupnosti s svojim možem tožencem, izkaže kot oprta na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče se povsem zaveda, da je obrazloženo rezoniranje lahko videti neprepričljivo, nelogično za neposredno prizadete v obravnavanem primeru, torej predvsem za tožnice, ki so doživele celotne družinske razmere v zadnjih letih življenja zapustnice. Glede na osebne in materialne okoliščine, kakršne so navzoče v zapuščinskem postopku, iz katerega izvira ta pravdna zadeva, ni težko razumeti morebitnega pomisleka, češ zakaj naj bi po taki, z duševno boleznijo prizadeti osebi dedoval njen zakonec, ki ga je ta oseba dalj časa (v obravnavani zadevi sedem let) povsem odklanjala kot življenjskega partnerja, se ga celo (bolestno) bala. Morda zato ni odveč opozoriti na nujnost širšega, bolj nevtralnega pristopa k pravnemu problemu, ki ga je bilo treba razrešiti v tej revizijski zadevi oziroma v tem sporu. Ta širši, bolj nevtralni pristop terja upoštevanje različnih razpletov življenjskih situacij, v katerih sta zakonca pred smrtjo enega živela ločeno. Za dedovanje odločilne različne dejanske situacije narekujejo razmislek, da v sporu o izgubi dedne pravice vdovca oziroma vdove zaradi sporazumnega prenehanja življenjske skupnosti s pokojnim zakoncem, odgovor na vprašanje upoštevnosti volje enega izmed zakoncev ne more biti različen, kadar je sporna upoštevnost volje pri preminulem zakoncu, kot je tedaj, ko se to isto vprašanje pojavlja pri preživelem zakoncu. Volja je bila ali pa je ni bilo, in zato sporazum za prenehanje življenjske skupnosti je bil ali pa ga ni bilo - ne glede na to, kateri izmed zakoncev je umrl prej! Nepotrebna je, kot argumentacija odločitve revizijskega sodišča, konkretizirana aplikacija tega razmisleka na primer zakoncev K., ki sta se v tem sporu obravnavala kot zapustnica in toženec oziroma kot zapustnica in vdovec v zapuščinskem postopku, iz katerega spor izvira.

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi 378. člena ZPP zato treba zavrniti.

Odločitev o stroških toženčevega revizijskega odgovora ima podlago v prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP ter presoji, da glede na vsebino revizijskega odgovora stroškov tega odgovora ni mogoče šteti kot potrebne stroške pravde.