Jedro

Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranjanje realne vrednosti prisojene odškodnine, zato je treba po drugi strani upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije na enak način, to je z valorizacijo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino za škodo v skupnem znesku 6.152,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.472,00 EUR od 2.12.2005 dalje do plačila, od zneska 680,00 EUR pa od 15.11.2008 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.“ Pritožba tožene stranke zoper sklep se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 105,14 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od prejema te odločbe do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo odškodnine tožeči stranki v skupnem znesku 6.369,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.689,01 EUR od 2.12.2005 dalje do plačila, od zneska 680,00 EUR pa od 15.11.2008 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

S sklepom je sodišče odločilo, da je tožena stranka tožeči dolžna povrniti 3.752,00 EUR njenih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do izpolnitve.

Zoper obe odločbi se pritožuje tožena stranka. V pritožbi zoper sodbo opozarja, da sodišče napačno ni upoštevalo predloga tožene stranke, da se že izplačani znesek nespornega dela odškodnine v višini 500.000,00 SIT (2.086,46 EUR) z dne 27.7.2006 upošteva v valoriziranem znesku. Odločitve o nevalorizaciji sodišče tudi ni obrazložilo. Sodišče nematerialne škode ni odmerjalo glede na vrednostna merila, veljavna v času plačila nespornega dela odškodnine, temveč glede na zdaj veljavna vrednostna merila, tožnici je prisodilo še zakonske zamudne obresti. Splošno znano je, da v Republiki Sloveniji vsak mesec pride do inflacije, zaradi česar je povsem jasno, da je bila odškodnina, izplačana pred leti, veliko več vredna, kot je bila v času sojenja. Vprašanje valorizacije je tako kot vprašanje zakonskih zamudnih obresti vprašanje uporabe materialnega prava, zato bi izračun moralo opraviti sodišče samo. Ker je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko valorizacije ni upoštevalo, je izpodbijana sodba nepravilna, v tem delu pa je ostala tudi neobrazložena.

V pritožbi zoper sklep pa tožena stranka opozarja, da je sodišče napačno uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku glede povračila stroškov. Sodišče je odločitev o stroških utemeljilo na pravilu aritmetične sredine, ugotavljalo je ločeno uspeh glede temelja in ločeno glede višine odškodnine. Ta princip je sprejemljiv le v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek dodatnih pravdnih stroškov. V obravnavani zadevi ugotavljanje temelja ni terjalo nikakršnih stroškov, zato bi sodišče moralo upoštevati zgolj princip uspeha po višini.

Pritožba tožene stranke zoper sodbo je utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni utemeljena.

Tožena stranka je z vlogo z dne 28.10.2008 sodišče obvestila o plačilu nespornega zneska odškodnine v skupni višini 500.000,00 SIT (sedaj 2.086,46 EUR) ter predlagala, da sodišče ta znesek upošteva v valorizirani obliki. Sodišče prve stopnje predlogu tožene stranke ni sledilo, čeprav je odškodnino odmerilo na dan izdaje sodbe. S tem pa je napačno uporabilo materialno pravo. Pri delnem plačilu namreč ni odločilno, kakšen nominalni znesek je bil plačan, temveč v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal, in obsodbo dolžnika zgolj na plačilo ostalega deleža obveznosti, pa je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila. Ob ugotovitvi, da so se cene od dneva plačila do dneva izdaje sodbe za določen odstotek povečale, pomeni valorizacija delnega plačila le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 738/2007). Pritožbeno sodišče je zato že plačani znesek odškodnine v višini 2.086,46 EUR revaloriziralo z indeksom cen življenjskih potrebščin po programu Statističnega urada RS, objavljenem na spletni strani www.stat.si/indikatorji-preracun-reval.asp

, ter ugotovilo, da revalorizirana vrednost zneska 500.000,00 SIT oziroma 2.086,46 EUR na dan 1.3.2010 (dan izdaje sodbe) znaša 2.303,46 EUR. Razlika med s strani sodišča prve stopnje upoštevanim delnim plačilom zavarovalnice in revaloriziranim zneskom plačila je torej 217,00 EUR, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter v tem obsegu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna izplačati odškodnino v skupnem znesku 6.152,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka te odločbe (5. alineja 358. člena ZPP).

Ker je tožena stranka s pritožbo zoper sodbo v celoti uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi njene pritožbene stroške. Te je pritožbeno sodišče odmerilo glede na priglasitev tožene stranke, predstavljajo pa stroške sodne takse za pritožbo v višini 95,14 EUR ter materialne stroške v višini 10,00 EUR.

Kljub uspehu tožene stranke s pritožbo je ta minimalno vplival na končni uspeh strank v postopku. Tožena stranka pa tudi nima prav, ko v pritožbi zoper sklep o stroških graja odločitev sodišča, ki je uporabilo metodo ugotavljanja ločenega uspeha strank po temelju in po višini tožbenega zahtevka. Ne drži namreč, da z ugotavljanjem temelja tožbenega zahtevka stroški niso nastali. Tožena stranka sicer res ni oporekala odgovornosti svoje zavarovanke za nastalo škodo, oporekala pa je, da so posledice, ki jih je utrpela tožnica, v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom oziroma vsaj ne v celoti. V zvezi s tem je bilo postavljenih tudi več izvedencev, katerih naloga je bila razmejiti predhodne poškodbe oškodovanke od posledic, ki jih je utrpela v nezgodi, ki je predmet obravnavanega škodnega dogodka. S postavitvijo izvedencev pa so nastali precejšnji stroški. Zato pritožbeno sodišče nima pomislekov v metodo, ki jo je za ugotavljanje uspeha v pravdi uporabilo sodišče prve stopnje. Ker tožena stranka samemu obsegu priznanih stroškov ne oporeka, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o odmeri pravdnih stroškov na podlagi 2. točke 365. člena ZPP. Uspeh tožene stranke s pritožbo zoper sodbo namreč na končno stroškovno odločitev ni bistveno vplival.