Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožena stranka s tožnico sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo (sicer za različni delovni mesti zastopnik začetnik I in zastopnik začetnik II), katerih neprekinjeni čas trajanja je bil daljši kot dve leti, je tožbeni zahtevek za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1., 2., 3. in 5. odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 18. 6. 2009 sklenjena za nedoločen čas (prvi odstavek izreka) in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 17. 9. 2009 ni prenehalo, temveč ji še vedno traja, z vsemi pravicami, ki iz tega izhajajo (drugi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in jo z 18. 9. 2009 prijavi v zdravstveno ter pokojninsko zavarovanje, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna bruto nadomestila plače, ki bi jih prejemala, če bi delala, odvede prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač ter izplača tako dobljene neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti v plačilo 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (tretji odstavek izreka). Kar zahteva tožnica več (v zvezi z delovno knjižico) ali drugače (plačilo nadomestila plače), je zavrnilo (četrti odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici v roku 8 dni povrne stroške postopka v znesku 825,00 EUR po izteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (peti odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje slepo sledilo navedbam tožnice in pri tem povsem prezrlo navedbe tožene stranke o tem, zakaj je že v sistemizaciji delovnih mest predvidela dve različni delovni mesti, to je delovno mesto zastopnika začetnika I in delovno mesto zastopnika začetnika II – univerzalnega zastopnika. Ne gre le za sklicevanje na formalne razlike, kakor poskuša prikazati sodišče prve stopnje, temveč gre za, na podlagi preteklih izkušenj opravljeno razlikovanje med bodočimi zavarovalnimi zastopniki začetniki, ki prvič v življenju opravljalo delo zavarovalnega zastopnika in zastopniki začetniki, ki so že opravili bazično urjenje. Nekdo, ki se prvič sreča s tem delom, ga ne more opravljati enako kot nekdo, ki ima s tem delom že določene izkušnje. To je razvidno tudi iz tega, da je tožena stranka F.V., ki je že imel izkušnje v zavarovalništvu, zaposlila na delovnem mestu zastopnika začetnika II in ne na delovnem mestu zastopnika začetnika I. Delovno mesto zastopnika začetnika I je pač namenjeno tistim, ki se prvič srečajo z delom zavarovalnega zastopnika in jih je potrebno v delo uvesti, jim pokazati, kako se praktično dela, pri tem pa jih je potrebo naučiti tudi veliko teorije. Tožnica tako ni vseskozi opravljala enakega dela. Povsem nerealna je tožničina navedba, da je od prvega dneva poznala vse zavarovalne produkte. Logično je, da nekdo, ki se nikoli ni srečal z zavarovalništvom, ne more tako poznati produktov, ki jih trži, da bi lahko že od prvega dne samostojno in kompetentno opravljal delo zavarovalnega zastopnika. Iz predloženih dokazov je razvidno, da je tožnica na prvi zavarovalni polici (za avtomobilsko zavarovanje) podpisana šele tri tedne po nastopu dela in da vse do 18. 10. 2007, torej še štiri mesece, ni sklenila nobene druge vrste zavarovanja. Tako je jasno, da je bilo njeno delo sestavljeno deloma že iz praktičnega dela, deloma pa vsekakor še iz učenja in izobraževanja. Sodišče prve stopnje je iz izpovedbe M.H. izluščilo le posamezne stavke, ki so izven konteksta videti, kot da pritrjujejo odločitvi sodišča prve stopnje. Pri tem pa je prezrlo tiste dele izpovedbe priče, ki govorijo o uvajanju tožnice in o tem, da je priča do jesenskega izobraževanja individualno delala s tožnico ter da je uvajalno obdobje tožnice trajalo vse do odhoda priče. Iz teh izjav jasno izhaja, da tožnica ni delala samostojno in predvsem, da njen delavnik ni bil sestavljen le iz praktičnega dela – sklepanja polic, temveč se je v tem obdobju še veliko učila. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da priča V.P. ni jasno povedal, kakšna je razlika med delovnima mestoma zastopnika začetnika I in II. Priča je namreč izpovedala, da je za prehod potrebno opraviti izobraževanja in imeti uspehe in da takrat (delavcu) ne dihaš več za ovratnik in mu zaupaš kakšen posel. Priča je tako na svoj jedrnat in preprost način jasno izpovedala o razliki med delom na obeh delovnih mestih. Bistveno je, da se na prvem delovnem mestu začetnik uči osnov in se ob tem tudi preizkuša v praktičnem delu, na drugem delovnem mestu pa na to nadgrajuje in je že veliko bolj samostojen ter se mu več zaupa. To se odraža tudi v načinu plačila. Na delovnem mestu zastopnika začetnika I tožničina plača ni bila odvisna od „outputa“. Plačo bi prejela tudi, če ne bi sklenila niti enega samega zavarovanja oziroma ne bi pridobila niti ene same stranke. Na delovnem mestu zastopnika začetnika II pa je tožnica že morala prikazovati svoje praktične sposobnosti, saj bi ji sicer plača padala. O tem je izpovedala tudi priča V.P.. Razliko med obema delovnima mestoma je tudi natančno pojasnila priča M.H., ki je izpovedala, da je delovno mesto zastopnika začetnika II nadgradnja, prvih šest mesecev pa je osnova, ko naj bi zastopnik spoznal produkte ter da se po šestih mesecih pričakuje večja aktivnost na terenu in s tem večji promet, v začetku pa promet ni osnovnega pomena. Razlika je tako v količini, obsegu, samostojnosti in kvaliteti praktičnega dela glede na izobraževanje in uvajanje. Tožena stranka nikoli ni trdila, kar ji očita sodišče prve stopnje, da se je tožnica vseskozi le uvajala in izobraževala, vendar pa je bil ta segment zelo pomemben pri njenem delu. Med obema delovnima mestoma je tako podana kvalitativna in kvantitativna razlika. Tožena stranka je sicer res v obeh pogodbah o zaposlitvi povzela zakonsko dikcijo iz 6. alineje 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) o obveznosti izpopolnjevanja in izobraževanja, vendar se tožena stranka sprašuje, kako naj bi sicer naredila ločnico, ali naj bi v prvi pogodbi zapisala, da se bo tožnica bolj izpopolnjevala kot se bo kasneje na delovnem mestu zastopnika začetnika II oziroma ali bi morala pri drugi pogodbi zapisati, da se bo manj izpopolnjevala in izobraževala, kot se je na prejšnjem delovnem mestu zastopnika – začetnika I. Res je sicer, da se je potrebno vseskozi izobraževati in da nikoli vsega ne obvladaš. Pritožba opozarja, da je v veliko pogledih tudi delo sodniškega pripravnika in strokovnega sodelavca enako, vendar to ne pomeni, da gre za isto delo. Da tožena stranka ni zlorabljala sistemizacije, da bi lahko delavce čim dlje zaposlovala na delovnih mestih za določen čas, dokazuje tudi primer F.V., ki je že pred prihodom k toženi stranki delal v zavarovalništvu in ga je tožena stranka zato zaposlila na delovnem mestu zastopnika začetnika II. V kolikor bi tožena stranka res želela zlorabljati sistemizacijo, bi tudi F.V. najprej zaposlila na delovnem mestu zastopnika začetnika I. Priča F.V. je sicer res izpovedala, da sta s tožnico opravljali enako delo, vendar je potrebno upoštevati, da je tožnica takrat, ko je F.V. pričel opravljati delo pri toženi stranki, že bila zastopnica začetnica II. Torej je logično, da sta v resnici opravljala enako delo. Priča V.P. je sicer res izpovedala, da je tožnica vseskozi delala isto, kar je glede na njeno zaznavanje povsem verjetno in verodostojno. V.P. je tožnico začel spremljati tik pred njeno zaposlitvijo na delovnem mestu zastopnika začetnika II, ko sta bila obseg in narava njenega dela (obenem pa tudi znanja) bistveno drugačna kot na začetku. Vsa predstavljena dejstva tako kažejo, da tožnica na delovnem mestu zastopnika začetnika I ni opravljala istega dela kot na delovnem mestu zastopnika začetnika II in da je vsekakor obstajala tako formalna kot vsebinska bistvena razlika med obema delovnima mestoma. V kolikor bi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, bi moralo ugotoviti, da tožena stranka ni kršila 2. odstavka 53. člena ZDR, saj s tožnico za isto delo ni sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki bi trajale več kot dve leti. Delo po prvi pogodbi o zaposlitvi se je namreč bistveno razlikovalo od dela po naslednjih pogodbah o zaposlitvi za določen čas. Glede na dejansko situacijo je tožena stranka povsem zakonito uporabila izjemo iz 6. alineje prvega odstavka 52. člena ZDR. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek zavrne.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da se je v postopku povsem jasno izkazalo, da je tožnica ves čas od zaposlitve dalje opravljala enako delo, to je delo zavarovalnega zastopnika, sistemizacija pri toženi stranki pa na dejansko delo tožnice ni imela nobenega vpliva. Tožena stranka je tožnici sicer pripravljala na opravljanje dela zavarovalnega zastopnika, vendar pa te priprave niso trajale ves čas zaposlitve pri toženi stranki, saj je tožnica kmalu pričela samostojno opravljati svoje delo, seveda pod nadzorom nadrejenih, kakor tudi vsi ostali zavarovalni zastopniki. Kot so izpovedovale priče, je bilo delo in tudi plačilo za tožnico ves čas enako kot za druge zaposlene na enakem delovnem mestu. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da tožnica ni poznala vseh zavarovalnih produktov od prvega dne, saj je tožnica pri zaslišanju izpovedala, da je od začetka sklepala vse vrste zavarovanj in da je v času sklenitve prve police poznala vse zavarovalne produkte. Nikoli pa ni tožnica izpovedala, da je vse zavarovalne produkte poznala že od prvega dne. Tudi tožena stranka sama navaja, da je tožnica svojo prvo zavarovalno polico samostojno sklenila tri tedne po zaposlitvi, kar pomeni, da se je v tem času pripravljala na samostojno delo. Tožena stranka želi z iztrganjem posameznih navedb tožnice in zaslišanih prič prikazati, da tožnica ni kmalu po zaposlitvi pričela delati samostojno, čeprav so vse zaslišane priče potrdile, da je bilo to pri toženi stranki povsem običajno in tudi pričakovano, saj se zavarovalni zastopnik usposablja ves čas zaposlitve. Izjava priča V.P. je iztrgana iz konteksta, saj je priča samo dejala, da je potrebno opraviti izobraževanje, ni pa rekla, da tožnica teh izobraževanj ni opravila. Zaposlitev za določen čas zaradi izobraževanja je izjema od zakonske obveze skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, zato tožena stranka sedaj neuspešno prikazuje, da je pogodbo o zaposlitvi sklepala samo zaradi dolgotrajnega izobraževanja tožnice, saj je glede na vrsto dela in zaželeno stopnjo izobrazbe zavarovalnega zastopnika povsem jasno, da dolgotrajno usposabljanje ni zaželeno, niti predvideno. Primerjave z delom v sodniškem in odvetniškem poklicu kažejo, da tožena stranka nima nobenih predstav glede dela zavarovalnega zastopnika, verjetno pa tudi ne glede dela sodnika ali odvetnika. Priprava na delo v enem in drugem poklicu ni in ne more biti primerljiva, zavarovalni zastopnik se lahko usposobi za opravljanje dela v neprimerno krajšem času, kot je to mogoče diplomiranem pravniku. Tožena stranka med postopkom ni izkazala, da ni zlorabila instituta sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj ni uspela dokazati, da se je delo tožnice, ki ga je opravljala po prvi pogodbi o zaposlitvi, bistveno razlikovalo od dela, ki ga je opravljala po poznejših pogodbah in tudi ne, da je obstajala kakršnakoli pomembna razlika med delovnim mestom zastopnik začetnik I in zastopnik začetnik II. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki ta navedena v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - tožnica je bila v času od 18. 6. 2007 od 17. 9. 2009, to je dve leti in tri mesece, pri toženi stranki zaposlena za določen čas, pri čemer je bila na podlagi prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas šestih mesecev zaposlena na delovnem mestu zastopnice začetnice I, za preostali čas pa je bila na podlagi treh pogodb o zaposlitvi za določen čas zaposlena na delovnem mestu zastopnika začetnika II – univerzalnega zastopnika, - tožnica je ves čas opravljala isto delo, čeprav na dveh različnih delovnih mestih, v pogodbah o zaposlitvi za določen čas je bil kot razlog za sklenitev takšnih pogodb navedeno usposabljanje in (ali) izobraževanje.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z ostalimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki le dodatno potrjujejo pravilnost zgornjih bistvenih ugotovitev. Tako na primer na ugotovitev, da je tožnica dejansko ves čas opravljala isto delo, ne vpliva okoliščina, da se je tožnica pod prvo zavarovalno polico podpisala šele tri tedne po nastopu dela. Okoliščina, da je tožnica rabila določen čas uvajanja in usposabljanja, preden je lahko sklenila prvo zavarovanje, pač ne pomeni, da je v tistem času opravljala neko drugo delo. Zaradi navedenega tudi ni bistveno, da sodišče prve stopnje ni povzelo celotne izpovedbe priče M.H.. Sicer pa je protispisna pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo tisti del izpovedbe te priče, ki se nanaša na uvajanje tožnice. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da je priča sicer opisala, da je tožnico uvedla v delo, da pa iz njene izpovedbe ne izhaja, da bi šlo za posebno uvajanje, ki bi se bistveno razlikovalo od uvajanja, ki je običajno, ko delavec nastopi delo na novem delovnem mestu.

Za odločitev v tem sporu prav tako ni bistveno, da je F.V. imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto zastopnika začetnika II, kar je bilo tudi delovno mesto, ki ga je tožnica v tistem času že zasedala. Bistvena je ugotovitev, da se je na obeh delovnih mestih opravljalo isto delo. Ne nazadnje je iz izpovedbe kot priče zaslišanega F.V. razvidno, da je bil prepričan, da je ves čas opravljal delo zastopnika začetnika I. Na izrecno vprašanje predsednice je namreč povedal, da je bil ves čas zastopnik začetnik I in da nikoli ni imel cilja, da bi postal zastopnik začetnik II. Šele na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka na podlagi odredbe sodišča dostavila po zaključeni glavni obravnavi, je bilo razvidno, da je imel F.V. sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zastopnika začetnika II.

Razlike med delovnima mestoma zastopnik začetnik I in zastopnik začetnik II, o katerih sta izpovedali priči M.H. in V.P., ne dokazujejo, da bi šlo za različno delo, temveč kažejo na to, da je imela tožena stranka predviden sistem hierarhičnega napredovanja zavarovalnih zastopnikov, ki pa v osnovi vendarle opravljajo isto delo.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka kršila prepoved iz drugega odstavka 53. člena ZDR. Ta namreč določa, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakona, ter v primerih iz 2., 4., 5. in 12. alineje prvega odstavka 52. člena ZDR. Zakon govori o istem delu in ne o istem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je presojalo, kakšna je bila dejanska vsebina dela. Pritožbeno sodišče sicer nima nobenega razloga, da ne bi verjelo, da je s stališča organizacije dela, napredovanja delavcev in podobno utemeljeno razlikovanje med zastopniki začetniki I in zastopniki začetniki II, pri čemer se zastopniki začetniki II delijo še na univerzalne zastopnike, specialiste za ŽZ in univerzalne zastopnike s prevzetim portfeljem. Tudi ne more biti nobenega pomisleka, da ima tožena stranka pravico, da kot pogoj za razporeditev na delovno mesto zastopnika začetnika II določi predhodno šestmesečno zaposlitev pri toženi stranki na delovnem mestu zastopnika pripravnika ali zastopnika začetnika I ob nadaljnjem pogoju, da je v tem času delavec dosegel plan produkcije oziroma da je tako uvrstitev predlagal direktor poslovne enote. Vendar pa vse to ne pomeni, da ne gre pri vseh teh delovnih mestih za isto delo. V postopku je bilo ugotovljeno, da gre pri delovnih mestih zastopnika začetnika in zastopnika začetnika II - univerzalnega zastopnika za isto delo. Ne nazadnje so tudi naloge v opisih obeh delovnih mest (priloga B/10) povsem identične, identična pa je tudi zahtevana izobrazba ter delovne izkušnje. Ob ugotovitvi, da je tožnica več kot dve leti na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas opravljala isto delo, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku moralo ugoditi že na tej podlagi.

Tožnica je med postopkom utemeljeno opozarjala na neustrezno ureditev pri toženi stranki, ki glede zaposlovanja zastopnikov začetnikov I in zastopnikov začetnikov II sploh ne predvideva drugačne možnosti, kot da ti sklenejo pogodbo o zaposlitvi za določen čas in sicer zastopniki začetniki I za čas šestih mesecev, zastopniki začetniki II pa za čas dvanajstih mesecev, enako pa velja tudi za samostojnega zastopnika – univerzalnega zastopnika ali pa samostojnega zastopnika – specialista za ZŽ. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas predstavlja izjemo in je dopustna le v taksativno naštetih primerih iz prvega odstavka 52. člena ZDR. Takšna ureditev dela za določen čas pomeni, da ni mogoče kar vnaprej za določena delovna mesta predpisati, da jih je možno zasesti le na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj je to dopustno le v primeru, če je podan kateri od taksativno naštetih primerov iz prvega odstavka 52. člena ZDR. Tožena stranka je v vseh pogodbah o zaposlitvi, ki jih je sklenila s tožnico kot razlog sicer navedla usposabljanje ali izpopolnjevanje za delo. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožnico sklepala z namenom, da bi se tožnica usposobila in izobrazila za samostojno delo zavarovalne zastopnice, za kar pa je tožnica morala opraviti izpit za opravljanje zavarovalniških poslov. Tožena stranka je navedla, da s tožnico ne bi sklenila pogodb iz leta 2008 in 2009, v kolikor je tožnica ne bi vztrajno prepričevala, da bo ta izpit opravila. Tožnica izpita ni opravila, zato se je po navedbah tožene stranke izjalovil namen, zaradi katerega je s tožnico sploh sklenila prvo in drugo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, z zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas pa je tožnici dala še zadnjo priložnost, da ta izpit vendarle opravi in pridobi dovoljenje AZN za opravljanje zavarovalniških poslov. Iz takšnih navedb izhaja, da je izobraževanje in usposabljanje tožnice ves čas bilo namenjeno pridobitvi licence za neko drugo delovno mesto, za katerega tožnica sploh ni sklenila pogodbe o zaposlitvi. V vsakem primeru pa tudi razlog, zaradi katerega so bile sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas (usposabljanje in izobraževanje) kaže na to, da je v resnici šlo ves čas za opravljanje istega del. V kolikor bi šlo v resnici za različna dela, ne le različna delovna mesta, potem bi tudi usposabljanje in izobraževanje moralo biti povsem drugačno, ali pa bi šlo celo za različne izpite, s katerimi bi se to usposabljanje in izobraževanje zaključilo.

Ob ugotovitvi, da je tožena stranka s tožnico sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjeni čas trajanja je bil daljši kot dve leti, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožničinemu zahtevku za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Prvi odstavek 54. člena ZDR namreč določa, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi je sklenjena v nasprotju z zakonom, če je kršena časovna omejitev iz 53. člena ZDR. Tožnica je tožbo vložila v prekluzivnem 30-dnevnem roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tožnici 18. 9. 2009, ko se je iztekel čas, za katerega je bila sklenjena zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas, delovno razmerje pri tožni stranki ni prenehalo, temveč ji še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz tega izhajajo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tudi reinetgracijskemu zahtevku in zahtevku za obračun bruto nadomestila plače ter za izplačilo neto zneskov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo sicer ni uspela, kljub temu pa tožnica ni upravičena do povrnitve priglašenih pritožbenih stroškov. Stroškov odgovora na pritožbo namreč ni možno šteti za stroške, ki so bili potrebni v zvezi s tem sporom v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.