Jedro

Dolžnica je dobila pravico predložiti Agenciji za plačilni promet sporne akceptne naloge na podlagi naročila (naloga) po 749. členu ZOR. Naročilo pa se mora izvršiti tako, kot se glasi (glej 1. odst. 751. člena ZOR), drugače pa le s soglasjem naročitelja (primerjaj 752. člen ZOR

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. Dolžnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor dolžnice zoper izdani sklep o začasni odredbi. Ugotovilo je, da je terjatev upnika na vrnitev spornih (treh) akceptnih nalogov, v zavarovanje katere je predlagal začasno odredbo s prepovedjo dolžnici, da vnovči akceptne naloge upnika št. 9199378 za znesek 1.216.692,00 SIT, št. 9199377 za znesek 1.216.700,00 SIT in št. 9199376 za znesek 1.216.700,00 SIT, ter Agenciji za plačilni promet, da na podlagi navedenih akceptnih nalogov opravi izplačilo, verjetno izkazana. Prav tako je ugotovilo, da je upnik izkazal tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po 272. členu ZIZ, tj. nevarnost, da bo uveljavitev terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena. Zoper takšen sklep se je pravočasno pritožila dolžnica po svojih pooblaščencih. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki 1. odst. 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in izdano začasno odredbo razveljavi, oziroma da razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožnica meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, saj naj bi ji upnik izročil sporne (tri) akceptne naloge v zavarovanje svoje pogodbene obveznosti tako po VI. kot tudi po VII. aneksu, ki sta oba neločljiva dela druge faze investicije. Prvostopno sodišče bi zato moralo sporna sredstva zavarovanja šteti kot dodatno oziroma sekundarno zavarovanje za upnikove obveznosti po VII. aneksu. Ker pa upnik še ni izpolnil obveznosti po VII. aneksu, tudi ni izkazal verjetnosti svoje terjatve na vrnitev spornih akceptnih nalogov. Pritožba ni utemeljena. Dolžnica je dobila pravico predložiti Agenciji za plačilni promet sporne akceptne naloge na podlagi naročila (naloga) po 749. členu ZOR. Naročilo pa se mora izvršiti tako, kot se glasi (glej 1. odst. 751. člena ZOR), drugače pa le s soglasjem naročitelja (primerjaj 752. člen ZOR - glej sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 34/92 z dne 24.6.1992). Naročilo v smislu 749. člena ZOR je glede spornih akceptnih nalogov vsebovano v upnikovem dopisu z dne 1.7.1997 (priloga A 4) v zvezi z 11. členom VI. aneksa št. 72/96 z dne 21.10.1996 (priloga A2). Iz teh listin je razvidno, da je upnik izročil dolžnici tri (sporne) akceptne naloge v zavarovanje svoje kvalitetne izvedbe del po citiranem aneksu. Iz 6. člena VII. aneksa št. 76/96 z dne 12.6.1998 (priloga A10) pa je razvidno, da se je upnik, kot izvajalec, za kvaliteto svojih del (po tem aneksu) zavezal dolžnici izročiti nepreklicno bančno garancijo v višini 10% pogodbene vrednosti. Pravno nepomembno je zato sklicevanje pritožnice na dejstvo, da sta bila oba aneksa sklenjena za gradnjo druge faze po osnovni pogodbi, saj sta vsak zase popolnoma samostojna podpisana dogovora, pri čemer je upnik sporne akceptne naloge izročil dolžnici izrecno v zavarovanje svoje pogodbene obveznosti po prvem (ne pa po drugem) od navedenih aneksov. Glede na uvodoma zapisana materialnopravna izhodišča je sodišče prve stopnje odločilna dejstva (glej 272. člen ZIZ) povsem pravilno ugotovilo na podlagi dokazne ocene navedenih listin, iz katerih nedvomno in jasno izhajajo prav dejstva, ki jih je upnik zatrjeval. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (glej 1. odst. 165. člena in 1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).