Jedro

Naravo skupnega sporazuma je imela torej le tarifna priloga Pravilnika 98, ne pa njegov normativni del, ki vključuje 11. člen. Tožeča stranka bi zato spremembo takšnega sporazuma zato lahko dosegla le po postopku, ki ga je predpisal zakon. V izpodbijani sodbi ni ugotovitev (tega pa tožnik tudi sicer ni zatrjeval), da bi bil Pravilnik 06 sprejet po takšnem postopku. Zato ne more imeti učinka sporazuma, ki je bil takrat veljavni zakonski ureditvi lahko podlaga za zaračunavanje nadomestila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (zavrnilni del točke I in točka II) potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 62682/2008 z dne 5. 9. 2008 razveljavi v 1. in 3. točki izreka, in za znesek 39,58 EUR zaradi umika tožbe postopek ustavi, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrne. Posledično je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 112,37 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se je (razen za znesek delnega umika tožbe v višini 39,58 EUR) pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vztraja pri tem, da bi prvostopenjsko sodišče moralo sodbo opreti na tarifni del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, Ur. l. RS, št. 138/2006 (v nadaljevanju Pravilnik 06), in ne na tarifni del Pravilnika o priobčitvi glasbenih del Ur. l. RS, št. 29/1998 (v nadaljevanju Pravilnik 98). Pravilnik 98 je bil veljavno sprejet, objavljen in odobren s strani Urada za intelektualno lastnino (UIL). Tožeča stranka v letu 2006 ni sprejela novih tarif, niti ni enostransko spreminjala skupnega sporazuma, ampak je veljavno odobreno tarifo le valorizirala. Prvo sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je restriktivno interpretiralo določbo četrtega odstavka 26. člena ZASP-B in s tem utemeljijo veljavnost zgolj tarifnega dela Pravilnika 98, ne pa pravilnika kot celote. Pravilnik je v dosedanji sodni praksi dosledno veljal kot celota (tako npr. v odločbi U-I-149/98, podobno v odločbi U-I-165/03) Ob razlagi ni mogoče uporabiti zgolj jezikovne metode, pač pa tudi zgodovinsko in namensko metodo. Ob interpretaciji ni bilo upoštevano načelo in dubio pro auctore, niti to, da se je tožena stranka lahko sama odločila, ali bo avtorska dela uporabljala ali ne.Ob pravilni uporabi materialnega prava je potrebno ugotoviti, da velja tudi 11. člen Pravilnika 98, ta pa izrecno določa valorizacijo. Gre za zakonsko, pa tudi pogodbeno valorizacijo. Tožeča stranka je pri valorizaciji uporabila indeksno klavzulo, to je stopnjo rasti cen na drobno v obdobju od 1998 do 2006, kar pomeni, da je bilo zadoščeno tudi načelu zaupanja v pravo. Pritožba nadalje opozarja, da je pravilo o valorizaciji skladno z eno izmed bistvenih prvin avtorske pravice, ki je ustavna pravica in sicer, da avtorji odločajo o tem, ali in pod kakšnimi pogoji dovoljujejo uporabo svojega avtorskega dela. To pomeni, da gre pri valorizaciji zgolj za ohranjanje realne vrednosti avtorskih honorarjev oziroma nadomestil in ju je zato potrebno videti predvsem v luči uresničevanja temeljne pravice avtorja, da se sam odloča pod kakšnimi pogoji bo dovolil uporabo svojih del. Valorizacija je upravičena tudi z institutom spremenjenih okoliščin, saj 58,7% inflacija nedvomno predstavlja spremenjene okoliščine. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo tudi glede uporabe instituta exceptio illegalis, saj določbe 125. člena Ustave ne gre razumeti tako, kot da se pri sojenju sploh ni potrebno ozirati na podzakonske predpise, če jim tožena stranka ugovarja. Uporaba tega instituta je mogoča samo takrat, ko sodišče oceni, da predpis ni skladen z Ustavo ali zakonom. Opozarja, da je položaj avtorja varovan tudi z mednarodnimi konvencijami. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na tarifo iz Pravilnika 98. 6. ZASP je bil v delu, v katerem je urejal način določanja nadomestila za uporabo avtorskih del večkrat spremenjen. Po prvotni ureditvi, po kateri je bil sprejet Pravilnik 98, je tarifo sprejela kolektivna organizacija avtorjev, kontrola njene ustreznosti oziroma primernosti pa je bila v pristojnosti UIL. Tarifa je morala biti objavljena (153. člen ZASP). ZASP-B (UL RS 43/2004), ki je veljal ob sprejetju Pravilnika 06,pa je predvideval, da se tarife določajo s skupnim sporazumom, ki ga sklenejo kolektivne organizacije (v tem primeru tožnik) z reprezentativnimi združenji uporabnikov. V prehodnih določbah ZASP-B (4. odst. 26. člena) je zakonodajalec za čas do sprejema skupnega sporazuma, določil, da se tarife organizacije, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. S takšno določbo je ZASP-B ohranil v veljavi dotedanjo tarifo, to je tarifo iz Pravilnika 98 in ji dal naravo skupnega sporazuma. To med pravdnima strankama niti ni bilo sporno. Sporno je bilo, in je sporno tudi v pritožbenem postopku, kaj je treba razumeti s pojmom „tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona“ iz 4. odst. 26. člena ZASP-B, saj je od odgovora na to vprašanje odvisno ali ima naravo skupnega sporazuma le tarifni del Pravilnika 98 ali tudi njegov normativni del, vključno z 11. členom, ki je omogočal valorizacijo.

7. Pravilno je v zvezi s tem stališče sodišča prve stopnje, da je s pojmom „tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona“ mogoče razumeti zgolj tarifni del Pravilnika 98, poimenovan Tarifa za javno priobčitev glasbenih del, ne pa tudi njegovega normativnega dela in s tem 11. člena, ki je urejal usklajevanje tarifnih postavk ob upoštevanju indeksa rasti cen na drobno. To vprašanje je bilo v sodni praksi sicer dolgo sporno, vendar pa je Vrhovno sodišče RS, ko je odločalo o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti v zadevi II Ips 160/2011, sedaj zavzelo o tem jasno stališče. Iz razlogov te sodbe izhaja, da je s pojmom „tarife“ iz četrtega odstavka 26. člena ZASP-B mogoče razumeti zgolj to, kar je dotedanji zakon štel za veljavno tarifo, to pa je zgolj tarifna priloga. Drugi argumenti za razlago pojma tarife, za katero se tudi v tej zadevi pritožba zavzema, bi bili upoštevni šele v primeru dvoma o tem, kaj je do uveljavitve ZASP-B predstavljalo veljavno tarifo. Tega dvoma pa, kot je mogoče razbrati iz razlogov citirane odločbe, ni. Tako je bila v ZASP za veljavnost tarife določena odobritev UIL, UIL pa je, kot izhaja (tudi) iz razlogov sklepa Ustavnega sodišča U-I-149/98 (točka 37), ki ga omenja pritožba, preizkusil le tarifni del. Da se je Pravilnik 98 uporabljal kot celota, glede na povedano, na vprašanje kaj pomeni izraz „tarifa“ iz 4. odst. 26. člena ZASP-B, ne more vplivati.

8. Naravo skupnega sporazuma je imela torej le tarifna priloga Pravilnika 98, ne pa njegov normativni del, ki vključuje 11. člen. Tožeča stranka bi spremembo takšnega sporazuma zato lahko dosegla le po postopku, ki ga je predpisal zakon. V izpodbijani sodbi ni ugotovitev (tega pa tožnik tudi sicer ni zatrjeval), da bi bil Pravilnik 06 sprejet po takšnem postopku. Zato ne more imeti učinka sporazuma, ki je bil po takrat veljavni zakonski ureditvi lahko podlaga za zaračunavanje nadomestila.

9. Prvo sodišče je posledično ravnalo pravilno, ko tega akta ni uporabilo, sklicujoč se na institut exceptio illegalis. Sodniki so namreč pri opravljanju sodniške funkcije vezani le na Ustavo in zakon (125. člen URS in prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). Če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti (exceptio illegalis). Nevezanost sodnika na podzakonske predpise pomeni, da sodišče lahko sproži ustrezen postopek pred ustavnim sodiščem, če dvomi v zakonitost ali ustavnost tega predpisa, ni pa tega dolžno storiti, kadar samo ugotovi, da gre za nezakonit podzakonski predpis. Tudi v konkretnem primeru je prvo sodišče zato lahko samo ugotavljalo nezakonitost Pravilnika 06 in jo tudi ugotovilo.

10. Enako kot v primeru, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče v že citirani zadevi, tudi v konkretnem primeru ni izkazano, da bi neupoštevanje enostransko določenih tarifnih postavk, zvišanih ob upoštevanju indeksa rasti cen na drobno in objavljenih v Uradnem listu, pomenilo, da avtorske pravice, s katerimi v skladu z zakonom upravlja tožnik, niso več zagotovljene v ustavno varovanem obsegu.

11. ZASP-B, ki je predvidel sporazumno dogovorjeno tarifo, je pričel veljati aprila 2004, to je šest let po uveljavitvi Pravilnika 98. Tožnik je v tem obdobju imel možnost, da sam spremeni tarifo z odobritvijo UIL in torej njena sprememba v tem obdobju ni bila odvisna od uporabnikov avtorskih del. Tožnik ni zatrjeval, da bi to možnost izkoristil. Po uveljavitvi ZASP-B pa je imel v primeru, če mu spremembe veljavne tarife ni uspelo doseči zaradi nepripravljenosti organizacij uporabnikov, imel možnost sprožiti postopek za presojo ustavnosti zakonske ureditve. Da bi to poskušal, tožnik tudi v tem konkretnem primeru ni zatrjeval. 12. Tožnik tudi ni izkazal, da bi se razmere v obdobju, ko je se je tarifa iz Pravilnika 98 uveljavila kot skupni sporazum, toliko spremenile, da bi to narekovalo prisoditev zahtevane višine nadomestila (upoštevaje določila obligacijskega prava o pravični prilagoditvi pogodbenih pogojev zaradi spremenjenih okoliščin). V obdobju od aprila 2004, ko je prišlo do uveljavitve ZASP-B do januarja 2007 (uveljavitev ZASP-D), je namreč indeks rasti cen življenjskih potrebščin po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije znašal (le) 6,6 %, drugih okoliščin pa pritožnik ni zatrjeval. 13. Na pravilnost odločitve nadalje ne more vplivati sklicevanje pritožnika na to, da je avtor tisti, ki odloča pod kakšnimi pogoji bo dovolil uporabo avtorskih del, uporabnik pa, ali jih bo pod temi pogoji uporabljal. Res je sicer, da pravica do plačila za uporabo avtorskih del ostaja pri avtorju, ki ga zaradi sistema kolektivnega varovanja avtorske pravice predstavlja tožeča stranka, vendar pa to ne more pomeniti, da je pri tem popolnoma prosta. Zaradi preprečitve morebitnih zlorab, ki izvirajo iz monopolnega položaja tožeče stranke, je nujno, da zakonodajalec predvidi ustrezne varovalke. Takšno varovalko predstavlja tudi predpisan postopek za sprejem in spremembo tarif. S tem v bistvo avtorske pravice, katere sestavni del je tudi plačilo za uporabo, ni poseženo. Da bi ureditev v spornem obdobju omogočala blokado varstva avtorskih pravic s strani uporabnikov, pa kot rečeno, pritožnik ni trdil (točka 11 obrazložitve).

14. Po povedanem tako tudi ni razvidno, da bi bile kršena avtorska pravica ne v ustavnem in ne v konvencijskem obsegu.

15. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena istega zakona le-to zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi glede zavrnitve pritožbe. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, je slednje odločilo, da tožena stranka stroške odgovora nosi sama (155. člen ZPP).