Jedro

Podlaga nadomestila po 39. členu ZVKD-1 je dejstvo, da se je položaj lastnika poslabšal zaradi razglasitve stvari, na kateri ima lastninsko pravico, za kulturni spomenik. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak zahtevek in ga tožeča stranka ne utemeljuje na razlogih iz 39. člena ZVKD-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano (zavrnilno) zamudno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 213.298,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroškov postopka.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi neodpravljive nesklepčnosti, čeprav ga je tožeča stranka utemeljevala na določilih o neupravičeni pridobitvi, saj pride v poštev Zakon o varstvu kulturne dediščine - ZVKD-1, ki v 39. členu določa, pod katerimi pogoji in na kakšen način lahko lastnik spomenika pridobi pravico do nadomestila, ki ga je treba terjati od občine - Mestne občine Ljubljana, ne pa od tožene stranke; tako po zaključku sodišča prve stopnje tožba, vložena zoper toženo stranko, po materialnem pravu ni utemeljena zaradi napačne pasivne legitimacije.

6. Tožeča stranka se s takim stališčem ne strinja. Kot v bistvenem navaja, je sodišče pri izdaji zamudne sodbe v skladu s 318. členom ZPP vezano na dejansko podlago, ki se šteje za priznano, pri čemer so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi pogoji iz navedenega določila ZPP; sodišče pa je samostojno ugotavljalo resničnost navedb, celo samo je ustvarilo podlago za svojo pravno zmotno odločitev. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je nepremičnine, za katere tožeča stranka uveljavlja plačilo uporabnine, podredilo režimu ZVKD-1, kaj takega pa ne izhaja niti iz neprerekane dejanske podlage, moralo bi tudi ugotoviti in navesti konkreten pravni predpis, ki določa, da tožena stranka nepremičnini uporablja na veljavni pravni podlagi. Pri zamudni sodbi je sodišču prihranjeno le ugotavljanje dejanskega stanja, sicer pa je treba zamudno sodbo obrazložiti kot vsako drugo sodbo. Sklicuje se tudi na Odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za območje Tobačne tovarne Ur. l. RS št. 97/09. 7. Tožena stranka se s pritožbo ne strinja, sodišče pa je vezano na Odlok o razglasitvi Tobačne tovarne v Ljubljani za kulturni spomenik lokalnega pomena (Ur. l. RS št. 29/17; v nadaljevanju tudi: Odlok o razglasitvi).

8. Pritožbeno stališče, da sodišče ne more izdati zavrnilne zamudne sodbe, če so tožbene trditve v nasprotju s predloženimi dokazi, ni pravilno, saj 4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP določa drugače. 9. Ima pa tožeča stranka prav, ko navaja, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, kako je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da nepremičnini, za kateri tožeča stranka uveljavlja plačilo uporabnine, predstavljata kulturni spomenik. Vendar pa je bil Odlok o razglasitvi Tobačne tovarne v Ljubljani za kulturni spomenik lokalnega pomena objavljen v uradnem listu in predstavlja veljaven pravni predpis, na katerega je sodišče vezano in ga tako kot možno pravno podlago mora upoštevati. Iz njega pa jasno izhaja, da sta v območje kulturnega spomenika uvrščeni tudi parceli št. 1 in št. 2 k. o. X, uporabnina za kateri je predmet tožbenega zahtevka.

10. Za navedeni nepremičnini tako nedvomno velja režim po ZVKD-1. Vendar pa po oceni višjega sodišča tožbenega zahtevka ni mogoče obravnavati po 39. členu ZVKD-1. Ta določa, da je lastnik spomenika upravičen do nadomestila, če se mu zaradi varstvenega režima poslabšajo pogoji za gospodarsko izkoriščanje spomenika in tega v okviru varstvenega režima ni mogoče nadomestiti z drugo dejavnostjo (prvi odstavek tega člena). Pogoj za pridobitev pravice do nadomestila je, da varstveni režim omejuje obseg in način gospodarskega izkoriščanja v okviru dejavnosti ali rabe, ki jo je stvar zagotavljala oziroma imela pred razglasitvijo, ali da določa drugačno gospodarsko dejavnost ali rabo od tiste pred razglasitvijo (drugi odstavek). Po avtentični razlagi prvega in drugega odstavka 39. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (ORZVKD39 - Ur. l. RS, št. 8/11) so pogoji za upravičenost do nadomestila iz prvega in drugega odstavka 39. člena ZKVD-1 izpolnjeni v tistih primerih, ko se je stvar že pred razglasitvijo za kulturni spomenik uporabljala za gospodarsko dejavnost in se gospodarsko izkoriščala tako, da je lastnik pred omejitvami iz varstvenega režima z izkoriščanjem stvari pridobival dohodek ali imel zagotovljen dohodek na podlagi predpisov, ki urejajo dejavnost ali rabo take stvari, ali kadar varstveni režim določa drugačno gospodarsko dejavnost ali rabo od tiste pred razglasitvijo.

11. Ob tem višje sodišče sicer poudarja, da je bila ureditev avtentične razlage zakona v Poslovniku Državnega zbora neustavna (primerjaj odločbo USRS U-I-462/18-45 z dne 3. 6. 2021), zaradi česar bi se lahko odprlo tudi vprašanje ustavne skladnosti te avtentične razlage 39. člena ZVKD-1 (na katero so bila sodišča vezana glede na navedeno odločbo ustavnega sodišča, odpraviti pa je bilo neskladnost mogoče le z ustavno presojo avtentične razlage), vendar pa so enako stališče oziroma razlago sprejela tudi sodišča - npr. v sodbi VSM I Cp 1568/2011 z dne 21. 2. 2012, sklepu VSL II Cp 2023/2015 z dne 7. 10. 2015 in sodbi UPRS I U 1748/2011 z dne 8. 1. 2013. 12. Iz navedenih določil in usklajene sodne prakse tako izhaja, da je podlaga nadomestila po 39. členu ZVKD-1 dejstvo, da se je položaj lastnika poslabšal zaradi razglasitve stvari, na kateri ima lastninsko pravico, za kulturni spomenik. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak zahtevek in ga tožeča stranka ne utemeljuje na razlogih iz 39. člena ZVKD-1. Prav tako iz njenih navedb nikjer ne izhaja, da bi se ji zaradi rabe tožene stranke poslabšal njen položaj zaradi razglasitve navedenih parcel za kulturni spomenik in da bi iz tega razloga zahtevala nadomestilo. Ob tem sporni nepremičnini predstavljata kulturni spomenik že od uveljavitve Odloka, torej od 10. 6. 2017 dalje, tožeča stranka pa uveljavlja uporabnino za čas od takrat dalje, ko je postala lastnica spornih nepremičnin, torej v ničemer ne uveljavlja, da bi se zaradi razglasitve spornih nepremičnin za kulturni spomenik poslabšal njen položaj (ali morda položaj pravnega prednika) gospodarske rabe nepremičnin. Tožeča stranka zahtevek utemeljuje na 190. in 198. členu Obligacijskega zakonika - OZ. Trdi namreč, da tožena stranka nepremičnini uporablja brez plačila uporabnine lastniku, torej tožeči stranki, ne da bi imela do česa takega pravico (torej da bi imela podlago za brezplačno rabo nepremičnin).

13. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka na podlagi 39. člena ZVKD-1 in je tako napačno uporabilo materialno pravo. Vendar pa višje sodišče te pomanjkljivosti ne more samo odpraviti. Sodišče prve stopnje se namreč v ničemer ni ukvarjalo z utemeljenostjo zahtevka v zvezi z uveljavljeno pravno podlago, torej se ni ukvarjalo s celim sklopom zatrjevane in neprerekane dejanske podlage. Če bi o tem prvič odločalo višje sodišče, bi strankam postopka odvzelo možnost pritožbe, pri čemer pa tudi ne bo prišlo do upoštevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja; v obravnavani zadevi, ko gre predvsem za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo ugodilne ali zavrnilne zamudne sodbe, pa višje sodišče kot močnejšo ocenjuje pravico do pritožbe (355. člen ZPP). Zato je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo zatrjevana in neprerekana dejstva presodilo še glede tega, ali je med pravdnima strankama prišlo do neupravičene pridobitve iz 190. oziroma 198. člena OZ. Pri tem naj upošteva tudi 5. člen ZVKD-1, ki določa varstvo pravic lastnika spomenika.

14. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je višje sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.