Jedro

Dokler ni znano, v kakšni višini bo upnik poplačan z uresničitvijo ločitvene pravice, ni možno natančno vedeti, koliko znaša neplačani del terjatve za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava po prvem odstavku 214. člena ZFPPIPP, zaradi česar je upnik preuranjeno vložil predlog za nadaljevanje izvršbe (z dodatnim izvršilnim sredstvom).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Upnik in dolžnik nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugodilo dolžnikovemu ugovoru in sklep z dne 27. 12. 2012 razveljavilo, predlog za nadaljevanje izvršbe z zaznambo sklepa o izvršbi v sodnem registru pri poslovnem deležu dolžnika v družbi J. v., D. z. n. d.o.o., L., z ugotovitvijo vrednosti in s prodajo osnovnega deleža pa zavrnilo in pod 2. točko izreka upniku naložilo, da mora dolžniku povrniti 1.052,88 EUR izvršilnih stroškov v 8 dneh od vročitve izpodbijanega sklepa upnika.

Zoper takšen sklep se pritožuje upnik po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ZIZ, ZPP in ZFPPIPP (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). V pritožbi navaja, da se ne strinja z dolžnikovim ugovorom in z razlogovanjem sklepa višjega sodišča II Ip 115/2012 z dne 19. 4. 2012 v točki 6 obrazložitve. Upnik ima zavarovano terjatev z maksimalno hipoteko, kar pomeni, da se lahko poplača z ločitveno pravico izključno do višine vrednosti maksimalne hipoteke in ne več, kar je ves čas tudi zatrjeval. Zato je zmotna trditev dolžnice in razlogovanje Višjega sodišča v Celju, da višina terjatve v tej fazi še ni znana. Višina terjatve je v tej fazi znana v celoti, saj gre za vrednost nad določeno maksimalno hipoteko. V kolikor bi s prodajo nepremičnin bilo iztrženo več, kot znaša maksimalna hipoteka, bi presežek nad vrednostjo maksimalne hipoteke šel v sredstva za poplačilo vseh upnikov z enakim učinkovanjem oziroma bi bila to sredstva, ki bi z njimi razpolagal dolžnik. Upnik bi lahko bil poplačan v nadaljevanju še do morebitne razlike med vrednostjo, pridobljeno s prodajo nepremičnin, kot ločitveno pravico na maksimalni hipoteki, če bi bila prodaja nepremičnin vrednostno ocenjena nižje kot maksimalna hipoteka. Samo ta razlika je tista, za katero se ne ve, kakšen bi bil iztržek iz maksimalne hipoteke, ne pa tisto, kar predstavlja vrednost nad maksimalno hipoteko.

V pravočasnem odgovoru na pritožbo, vloženem po pooblaščenki, dolžnik smiselno ponavlja svoje ugovorne navedbe, s katerimi pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša pritožbene stroške, ki naj jih pritožbeno sodišče naloži v plačilo upniku.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni izvršilni zadevi je sodišče prve stopnje na upnikov predlog za izvršbo izdalo sklep o izvršbi z dne 18. 5. 2011, s katerim je dovolilo izvršbo na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Celju St 29/2003 z dne 17. 3. 2004, ki je postal pravnomočen 31. 3. 2004 za izterjavo glavnice v višini 288.282,61 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zneska 302.470,55 EUR od 1. 4. 2004 do 8. 3. 2005 in od zneska 288.282,61 EUR od 9. 3. 2005 dalje do plačila ter za stroške izvršilnega postopka v višini 538,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku 8 dnevnega paricijskega roka za plačilo. Izvršbo je dovolilo na nepremičnine, na katerih je upniku s sklepom o potrditvi prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Celju St 29/2003 z dne 17. 3. 2004 bila priznana ločitvena pravica, ter denarna sredstva dolžnika pri organizacijah za plačilni promet. Po dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 6. 6. 2011 (listna št. 13 do 16) je sodišče prve stopnje s sklepom In 35/2011 z dne 30. 11. 2011 (listna št. 31 do 33) ugovoru ugodilo in sklep o izvršbi z dne 18. 5. 2011 delno razveljavilo v delu, v katerem je dovolilo izvršbo z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo. Po dolžnikovi pritožbi z dne 20. 12. 2011 (listna št. 34 do 35) je Višje sodišče v Celju s sklepom II Ip 115/2012 z dne 19. 4. 2012 odločitev sodišča prve stopnje potrdilo, upnikovo pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo. Nato je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 27. 12. 2012 (listna št. 103 do 104) ugodilo upnikovemu predlogu z dne 21. 9. 2011 (listna št. 26) za nadaljevanje izvršbe z dodatnim izvršilnim sredstvom – zaznambo sklepa o izvršbi v sodnem registru pri poslovnem deležu dolžnika v družbi J. v., d. z. n. d.o.o. L., s prodajo deleža in poplačilom upnika iz zneska dobljenega s prodajo na upnikov transakcijski račun, zoper ta sklep pa je dolžnik po pooblaščenki vložil pravočasen ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom.

Pri odločanju o dolžnikovem ugovoru zoper sklep z dne 27. 12. 2012 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je upnik izvršilni naslov pridobil v postopku prisilne poravnave in da je po prisilni poravnavi upniku bil priznan status ločitvenega upnika, na katere prisilna poravnava ne vpliva. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje ob upoštevanju 19., 213. in 214. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) zaključilo, da se ima upnik pravico poplačati do višine zastavljenega premoženja 100 %, vendar le z uresničitvijo ločitvene pravice iz posebne mase. Če upnik ne bi bil poplačan 100 % iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, se lahko poplača iz kateregakoli, dolžniku preostalega vira, vendar zgolj z upoštevanjem učinkov potrjene prisilne poravnave po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP. Dokler ni znano, v kakšni višini bo upnik poplačan z uresničitvijo ločitvene pravice, pa ni možno natančno vedeti, koliko znaša neplačani del terjatve za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava po prvem odstavku 214. člena ZFPPIPP, zaradi česar je upnik preuranjeno vložil predlog za nadaljevanje izvršbe (z dodatnim izvršilnim sredstvom). S tem je sodišče prve stopnje pritrdilo vsebinsko enakim navedbam dolžnika v ugovoru zoper sklep z dne 27. 12. 2012 in posredno zavrnilo navedbe upnika v odgovoru na ugovor z dne 25. 3. 2013 (listna št. 113).

Z zgoraj povzetimi pritožbenimi navedbami, ki jih je podal že v odgovoru na ugovor, upnik napada (zgolj) slednji zaključek sodišča prve stopnje tj. da ni znano, v kakšni višini bo upnik poplačan z uresničitvijo ločitvene pravice in da zato ni možno natančno vedeti, koliko znaša neplačani del terjatve za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava. Pri tem upnik zatrjuje, da ima svojo terjatev zavarovano z maksimalno hipoteko, ki je zneskovno določena in da se lahko poplača z ločitveno pravico izključno le do višine maksimalne hipoteke, ne glede na cenitev in ne glede na razmere na trgu ob prodaji nepremičnine ali deleža ter da je zato višina terjatve (za katero učinkuje prisilna poravnava) v tej fazi znana v celoti, saj gre za vrednost nad določeno maksimalno hipoteko. Vendar hkrati zatrjuje, da bi lahko bil poplačan v nadaljevanju do morebitne razlike med vrednostjo pridobljeno s prodajo nepremičnin, če bi bila prodaja nepremičnin vrednostno ocenjena nižje kot maksimalna hipoteka in da je ta razlika tista, za katero se ne ve, kakšen bi bil iztržek iz maksimalne hipoteke, s tem pa tudi sam pritrjuje posredno stališču sodišča prve stopnje, kakršnemu je pritrdilo že Višje sodišče v Celju v sklepu II Ip 115/2012 z dne 12. 12. 2012, da višina neplačanega dela terjatve, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava, ne more biti znana, dokler ni znano, v kakšni višini bo upnik poplačan z uresničitvijo ločitvene pravice.

Izračunati je možno zgolj razliko med zneskom, za katerega je bila vknjižena hipoteka v zemljiški knjigi (za katero upnik trdi, da je maksimalna hipoteka), ter vrednostjo terjatve, ki jo upnik izterjuje v predmetni izvršilni zadevi, vendar ta razlika ni nujno tudi tista, za katero bo učinkovala potrjena prisilna poravnava, saj je lahko nepremičnina v izvršilnem postopku prodana tudi za nižjo vrednost od zneska, vpisanega v zemljiški knjigi kot vrednostih do katere jamči zastavljena nepremičnina. Poudariti pa je potrebno tudi, da bi upnik v takšnem primeru moral že v predlogu za izvršbo opredeliti, za kakšen del terjatve naj se dovoli izvršba z drugimi sredstvi in pri tem upoštevati tudi dejstvo, da za to razliko učinkujejo pogoji potrjene prisilne poravnave, ki veljajo za navadne upnike. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do situacije, ko bi na podlagi sklepa o dovolitvi izvršbe na druga sredstva učinki opravljenih izvršilnih dejanj učinkovali za celotno vrednost izterjavane terjatve in bi npr. organizacije za plačilni promet blokirale dolžnikov transakcijski račun in zadrževale sredstva do višine celotne terjatve, ne pa zgolj do tiste višine, do katere je upnik upravičen v skladu s pogoji prisilne poravnave za navadne upnike. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožnikovemu ugovoru zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z dodatnim izvršilnim sredstvom z dne 27. 12. 2012 in slednjega razveljavilo, upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe z dodatnim izvršilnim sredstvom pa zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče upnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj tudi v okviru uradnega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ ni zasledilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve materialnega prava.

V zvezi s pritožbenimi stroški, ki sta jih priglasila tako upnik v pritožbi, kot dolžnik v odgovoru na pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi petega in šestega odstavka 38. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da upnik in dolžnik nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka, saj upnik s pritožbo ni uspel in njegovih pritožbenih stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih za izvršbo, prav tako pa so bili nepotrebni dolžnikovi stroški odgovora na pritožbo, saj navedbe v odgovoru na pritožbo niso v ničemer prispevale k lažji in hitrejši rešitvi pritožbe.