Jedro

Dejansko stanje, da obstoji nevarnost za javni red, se ugotavlja po pravilih ZUP; obstoj navedenega razloga se ugotavlja zlasti glede na pretekla ravnanja osebe, ki želi dobiti slovensko državljanstvo, v razmerju do celotnega pravnega reda RS, ne pa samo po ravnanjih, ki pomenijo ogrožanje javnega reda v ožjem smislu.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 4.6.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, toda ker je bila zoper tožnika vložena ovadba zaradi kaznivega dejanja po členu 104/I KZ Republike Slovenije, ki jo je temeljno javno tožilstvo obravnavalo kot ovadbo zaradi kaznivega dejanja po členu 100/I in III KZ Republike Slovenije in je to že osma ovadba po letu 1980, iz dokumentacije pa izhaja, da tožnik predvsem zaradi nedosegljivosti prič doslej še ni bil obsojen, tožena stranka ocenjuje, ne glede na izid kazenskega postopka, da so podani razlogi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po katerem se zavrne vloga za državljanstvo, če bi sprejem prosilca predstavljal nevarnost za javni red.

V tožbi tožnik navaja, da je kazenska zadeva, na katero se nanaša obrazložitev izpodbijane odločbe v fazi končane preiskave, ki jo je vodilo temeljno sodišče. Ker so bile izpovedbe domnevnih oškodovank glede očitanega kaznivega dejanja posilstva tako splošne in pomanjkljive, da očitno niso zadoščale za vložitev obtožnice, dopolnitev preiskave pa je bila s sklepom senata istega sodišča z dne 10.6.1992 pravnomočno zavrnjena, do obtožbe ni prišlo. Tudi sicer meni, da je razlog izpodbijane odločbe, da bi pridobitev državljanstva predstavljala nevarnost za javni red, popolnoma neutemeljen in deplasiran, saj kaznivo dejanje posilstva po členu 100/I in III KZ RS ni iz poglavja kaznivih dejanj zoper javni red in mir, kake druge okoliščine, ki bi kazale na to, da se je kakorkoli pregrešil zoper javni red, pa niso bile ugotovljene. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožena stranka tožnikovo vlogo, vloženo na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, obravnavala po 3. odstavku 40. člena navedenega zakona (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I - ZDS), po katerem ima tožena stranka pravico, da po prostem preudarku zavrne vlogo za pridobitev državljanstva, čeprav vlagatelj izpolnjuje vse pogoje po 1. odstavku navedenega člena, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

Kaj pomeni pojem "nevarnost za javni red", ki ga v tem primeru kot razlog za sporno odločitev tožena stranka vsebinsko navaja, v zakonu ni določneje opredeljeno. Po logični razlagi pa je po presoji sodišča jasno, da na obstoj navedenega razloga ne kaže le ogrožanje javnega reda v ožjem smislu, kot ga razume tožnik, ampak se navedeni razlog ugotavlja zlasti glede na pretekla ravnanja osebe, ki želi dobiti slovensko državljanstvo, v razmerju do celotnega pravnega reda Republike Slovenije. Zato v tem primeru ni pomembno, v katero poglavje kazenskega zakona se uvršča kaznivo dejanje, zaradi katerega teče zoper tožnika kazenski postopek, pomembno pa je, če kazenski postopek še ni končan, na kar tožnik utemeljeno opozarja. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer še ugotavlja, da je ne glede na izid kazenskega postopka dejansko stanje za uporabo 3. odstavka 40. člena navedenega zakona podano, vendar dejanskega stanja glede tega niti ne navaja; navaja le, da je po letu 1980 to že osma ovadba in da tožnik predvsem zaradi nedosegljivosti prič doslej še ni bil obsojen, kar za ugotavljanje "nevarnosti za javni red" seveda ni dovolj.

Ker zakon o državljanstvu Republike Slovenije za postopke po 40. členu nima posebnih določb o ugotovitvenem postopku in dokazovanju, o sodelovanju strank v postopku in o vsebini obrazložitve odločbe, se uporabljajo v teh postopkih pač določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kar med drugim pomeni, da bi morala tožena stranka, preden je odločila po prostem preudarku, pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje ter v obrazložitvi odločbe določno navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine ter dokaze, na podlagi katerih ugotavlja obstoj nevarnosti za javni red, če bi tožnik pridobil državljanstvo Republike Slovenije. V odločbi je treba navesti tudi razloge, zakaj je po prostem preudarku tako odločeno (2. in 3. odstavek 209. člena ZUP). V tem primeru izpodbijana odločba take vsebine nima.

Ker torej v upravnem postopku dejanske okoliščine v bistvenih točkah niso bile popolno ugotovljene in niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).