Jedro

Začasni skrbnik zapuščine je zakoniti zastopnik vseh dedičev, upravitelj zapuščine pa ima do zaključka zapuščinske obravnave položaj in pravice izvršitelja oporoke, po njenem zaključku pa je pooblaščenec dedičev.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom imenovalo za upraviteljico in skrbnico dela zapuščine po pokojnem A. A., konkretno za: upravljanje in sklepanje pogodb v zvezi z avtorskimi pravicami po pokojnem A. A., urejanje razmerij z založbami, podpisovanje avtorskih in drugih pogodb, vezanih na avtorske pravice, dajanje avtorizacij za objavo, uprizarjanje, uglasbitev, prevajanje, razstavljanje del pokojnega A. A., odprtje ločenega računa za potrebe nakazovanja sredstev iz zgoraj navedenih naslovov ter zastopanje sodedičev v sodnih postopkih, B. B. (hči pokojnega A. A.).

2. Zoper sklep se pritožujeta dr. J. A. in C. C. 3. Dedič dr. J. A. očita, da je izpodbijani sklep po vsebini prisilni odvzem njegove poslovne sposobnosti v zadevi po pokojnem očetu A. A. Kršene so njegove z Ustavo zagotovljene človekove pravice, da odloča v svojem imenu v vseh pravnih zadevah in ne prenaša pooblastila za odločanje na drugo osebo. Izpodbijani sklep posega v njegovo pravico, da v zadevi po pokojnem očetu odloča, upravlja in posluje v svojem imenu. V obsežni pritožbi prikazuje osebnostno neprimernost B. B. za kakršnokoli upravljanje, poslovanje in odločanje v zapustnikovem in njegovem imenu, zaradi njenih nemoralnih in nezakonitih dejanj. Ponavlja navedbe, ki jih je podal že pred sodiščem prve stopnje, ki jih izpodbijani sklep ne upošteva. Precejšen del pritožbe nameni opisu ravnanju B. B. v času, ko je bila postavljena za skrbnico sedaj pokojnemu A. A., ki mu je bila (po oceni pritožnika) neutemeljeno vzeta poslovna sposobnost. Zapustnikovi vdovi N. A. in zapustnikovi hčerki B. B. odreka položaj dedinj po zapustniku zaradi njunega neprimernega ravnanja po očetovi kapi (v letu 2008). Nasprotuje, da bi B. B. upravljala z očetovo dediščino, avtorskimi pravicami ter vodila morebitne tožbe proti tretjim osebam v njegovem imenu. B. B. ne more legitimno in legalno upravljati z očetovimi avtorskimi pravicami, saj jih ne spoštuje. Po očetovi smrti je izgubila kredibilnost pri založbah, s katerimi je vse pogodbe v zvezi očetovimi avtorskimi pravicami podpisoval sam. V vseh pogodbah je zapisano, da bodo honorarji iz očetovih avtorskih pravic izplačani po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, tako da odpiranje posebnega računa za te honorarje, za katerega se prizadeva B. B., ni potrebno in je odveč. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, zavrže oziroma zavrne in mu vrne njegovo z Ustavo zagotovljeno pravico do odločanja o vseh zadevah.

4. Dedinja C. C. se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne predlog B. B. za postavitev za upraviteljico in skrbnico zapuščine, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma pojasnjuje, da ima v obravnavani zapuščinski zadevi položaj zakonite dedinje po zapustniku kot njegova izvenzakonska partnerica. Sodišče prve stopnje ne sme in ne more v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na imenovanje skrbnika in upravitelja zapuščine, odločati o tem, katera oseba ima položaj zakonitega dediča po zapustniku. Sodišče prve stopnje prezre, da je med dediči po zapustniku spor o dejstvih, ali je bila dedinja zapustnikova izvenzakonska partnerica in spada med dediče prvega dednega reda ali pa med zakonite dediče spada N. A., ki je bila v trenutku zapustnikove smrti sicer v (formalni) zakonski zvezi z zapustnikom. Obstoj zakonske zveze, ki je samo formalna ne predstavlja in ne more predstavljati zadržka, ki bi preprečil pridobitev dedne pravice izvenzakonskemu partnerju, ki je živel v dalj časa trajajoči medsebojni izključni življenjski skupnosti z zapustnikom. Neutemeljeni so zato razlogi izpodbijanega sklepa, da dedinja C. C. ne spada v krog dedičev in nima pravne podlage za upravljanje z zapuščino. Argumentirano in dokazno podprto je nasprotovala postavitvi B. B. za začasno skrbnico in upraviteljico dela zapuščine po zapustniku, njeni postavitvi je nasprotoval tudi zapustnikov sin dr. J. A. Sodišče prve stopnje relevantnih okoliščin neutemeljeno in iz neznanih razlogov ni upoštevalo. Izpodbijani sklep ugotavlja, da odnosi med dediči niso dobri, da je med njimi otežena komunikacija in ni soglasja ne o načinu upravljanja dediščine ne glede osnovnih dednopravnih vprašanj. B. B. (niti kdo od preostalih dedičev) ni primerna oseba za opravljanje funkcije skrbnika in upravitelja zapuščine, ne glede na to, da je bila v preteklosti zapustnikova skrbnica. Začasni skrbnik zapuščine mora skrbeti za zapuščino v interesu vseh dedičev kot celote, pri tem deluje kot zakoniti zastopnik vseh dedičev, ki bodo kasneje v sklepu o dedovanju ugotovljeni kot dediči po zapustniku. Zgolj to, da je B. B., ki je sama predlagala, da se jo postavi za začasno skrbnico zapuščine, izkazala potrebo in vizijo upravljanja z zapustnikovim premoženjem, ne zadostuje za ugoditev njenemu predlogu. V smislu 131. člena ZD mora biti oseba, ki se jo postavi za začasno skrbnico zapuščine objektivna, neodvisna in zmožna sodelovati in skrbeti za interese vseh dedičev, kar B. B. ni. Funkcija začasnega skrbnika med drugim preneha, če postavi sodišče na predlog dedičev upravitelja zapuščine. V obravnavani zadevi izpodbijani sklep imenuje isto osebo za začasnega skrbnika in za upravitelja. Oba inštituta, ki sta urejena v ZD, se razlikujeta in ju ni mogoče enačiti. Postavitev začasnega skrbnika in upravitelja zapuščine tudi ni vezana na založitev predujma za njegove stroške oziroma stroške, ki utegnejo nastati v zvezi z njegovim delom.

5. Dedinja N. A. in B. B. sta na pritožbi odgovorili. Predlagali sta, da pritožbeno sodišče pritožbo (dedinje) C. C., ker nima statusa stranke v zapuščinskem postopku, zavrže, pritožbo dediča J. A. pa zavrže, ker je prepozna, podredno zavrne.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je predmet pritožbenega preizkusa le pravilnost (v izreku izpodbijanega sklepa) sprejete odločitve, da se za upraviteljico in skrbnico dela zapuščine po pokojnem A. A. imenuje B. B. Odločitve, da dedinji C. C. ne pripada dedna pravica po zapustniku, ni v izreku (pravnomočen postane le izrek), temveč se sodišče prve stopnje o tem izreče le v razlogih (drugi odstavek 2. strani obrazložitve(1)). Pritožba, ki jo je dedič J. A. (priporočeno) vložil 3. 12. 2015 (izpodbijani sklep mu je bil vročen 19. 11. 2015), je pravočasna.

8. Vprašanje dovoljenosti pritožbe C. C. je odvisno od vprašanja, ali ima položaj stranke v zapuščinskem postopku. Po določbi 175. člena ZD se za stranke štejejo dediči in volilojemniki ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine. Materialno merilo za udeležbo določene osebe v zapuščinskem postopku je, da se sodna odločba neposredno nanaša nanjo ali če utegne biti s sodbo odločbo prizadet njen pravni interes, zato ker je subjekt materialnopravnega razmerja, o katerem se odloča v zapuščinskem postopku. To so vse osebe (fizične ali pravne), ki jim na katerikoli dednopravni podlagi pripada dedna pravica. Formalni udeleženec postane tudi tisti materialni udeleženec, ki sam od sebe nastopi v postopku s trditvijo, da se bo sodna odločba nanašala na njegove pravice in obveznosti.(2) Kot pravilno ugotavlja izpodbijani sklep, je na podlagi 175. člena ZD, C. C., ki se je priglasila k dedovanju, iz naslova obstoja izvenzakonske skupnosti z zapustnikom, pridobila status stranke v zapuščinskem postopku. Ker (zaenkrat) še ni bilo (pravnomočno) odločeno, da po zapustniku nima dedne pravice, ji pritožbeno sodišče ne more odvzeti statusa stranke v zapuščinskem postopku. Povedano drugače, njena pritožba ni nedovoljena, kot prikazuje dedinja N. A. v odgovoru na pritožbo.

9. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo upraviteljico zapuščine in (začasno) skrbnico (dela) zapuščine. Gre za dva različna inštituta. Upravitelja zapuščine (drugi odstavek 145. člena ZD) sodišče postavi, kadar je upravljanje z zapuščino onemogočeno zaradi nesporazumov med dediči, ki morajo sicer po določbah ZD glede vseh poslov upravljanja z zapuščino doseči soglasje (prvi odstavek 145. člena ZD). Upravljanje obsega poslovanje (poslovodenje) in zastopanje. Upravitelj sme brez odobritve dedičev opravljati posle redne uprave, za razpolaganje pa potrebuje odobritev sodišča, razen če so mu jo dali vsi dediči. Do zaključka zapuščinske obravnave ima upravitelj položaj in pravice, primerljive položaju in pravicam izvršitelja oporoke, po zaključku zapuščinske obravnave pa je pooblaščenec dedičev(3). Začasni skrbnik zapuščine pa je zakoniti zastopnik vseh dedičev, ki v njihovem imenu skrbi za zapuščino. Po določbi 131. člena ZD se, če so dediči neznani ali če je neznano njihovo bivališče, kakor tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno, postavi začasnega skrbnika zapuščine, ki je upravičen, da v imenu dedičev toži ali je tožen, da izterjuje terjatve in izplačuje dolgove in sploh, da zastopa dediče. 10. Nosilna razlika med začasnim skrbnikom zapuščine in upraviteljem zapuščine je v tem, da ima upravitelj zapuščine (do zaključka zapuščinske obravnave) pravico izvršitelja oporoke, (po zaključku zapuščinske obravnave) pa je pooblaščenec dedičev, medtem ko je začasni skrbnik zapuščine njihov zakoniti zastopnik.

11. Izpodbijani sklep ne loči, da gre za dva različna instituta. V obrazložitvi sklep navaja, da določa „osebo skrbnika“, pri čemer temelji odločitev o potrebnosti njene postavitve na tem, da dogovor dedičev o upravljanju in razpolaganju z dediščino (zaenkrat) ni mogoč. Potrebnost postavitve (skrbnika) sklep utemeljuje s tem, da je treba zagotoviti možnost izkoriščanja avtorskih del (sedaj pokojnega A. A.) in urediti „finančni vidik“. Kot odločilno za presojo „o osebi skrbnika“ sklep upošteva, „da je B. B. objektivno, konkretizirano in z ustreznimi dokazili opredelila potrebo po upravljanju, zlasti avtorskega dela zapuščine, pri čemer ima s tem tudi že neposredne izkušnje“, medtem ko J. A., po oceni sodišča, ni „izkazal konkretni namen, pripravljenost ali vizijo nadaljnjega upravljanja s premoženjem“.

12. Izpodbijani sklep nima razlogov, ki bi omogočali preizkus odločitve o postavitvi začasnega skrbnika zapuščine (131. člen ZD). Ne navaja okoliščin, zakaj bi bilo treba, poleg upravitelja zapuščine, postaviti še skrbnika zapuščine. Odločitev je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Ugotovitev, da je glede upravljanja s premoženjem nesoglasje med dediči, da dogovor o upravljanju in razpolaganju z zapuščino med dediči zaenkrat ni mogoč, kaže na potrebnost postavitve upravitelja zapuščine (145. člen ZD), vendar ima pritožbeno sodišče pomisleke o tem, ali je dedinja, ki jo določi sklep, za to primerna oseba. Že pred izdajo izpodbijanega sklepa je bilo namreč sodišče prve stopnje seznanjeno s številnimi (konkretiziranimi) pomisleki dediča J. A., ki jih slednji v pritožbi ponavlja (in dedinje C. C.), o njeni (ne)primernosti, o katerih se v razlogih ni izreklo. Navaja sicer, da dedinjo B. B. šteje kot primerno osebo, ker je opravljala vlogo skrbnice za časa zapustnika po odvzemu njegove sposobnosti, ne opredeli pa se do navedb sodediča J. A. o očitanih nepravilnosti v času, ko je bila skrbnica sedaj pokojnega A. A. Ne odgovori na očitke, ki jih pritožnik ponavlja, da je B. B. po očetovi smrti izgubila kredibilnost pri založbah, da ni potrebe po odpiranju posebnega računa za avtorske honorarje. Po navedenem pritožbene trditve vzbujajo upravičen dvom o pravilnosti postavitve dedinje B. B. za upraviteljico zapuščine. V nobenem primeru pa navedena ne more biti postavljena za začasno skrbnico zapuščine (tudi če bi bili podani pogoji za postavitev začasnega skrbnika zapuščine). Po utrjeni sodni praksi(4) je začasni skrbnik zapuščine lahko tudi eden od dedičev, ki pa mora biti nepristranski in vreden zaupanja vseh dedičev. Glede na to, da so dediči med seboj v sporu, za (morebitnega) začasnega skrbnika zapuščine ne more biti postavljen nihče izmed njih. Sicer pa je dejstvo, da se dediči ne morejo sporazumeti o upravljanju zapuščine, razlog kvečjemu za določitev upravitelja zapuščine in ne začasnega skrbnika. Sklep v izreku sicer določa upravitelja in skrbnika zapuščine za potrebe zastopanja sodedičev v sodnih postopkih, v razlogih pa ne pojasni, zakaj je to potrebno.

13. Po navedenem ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, ki je glede na njeno naravo ne more odpraviti pritožbeno sodišče samo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbama ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Sodišče prve stopnje naj ob ponovnem odločanju odpravi ugotovljene kršitve, sicer pa posebni napotki, glede na obrazloženo, niso potrebni.

Op. št. (1): Ugotavlja, da se je k dedovanju priglasila tudi C. C. iz naslova obstoja izvenzakonske skupnosti z zapustnikom in na podlagi 175. člena ZD pridobila status stranke v zapuščinskem postopku, da pa nima dedne pravice po zapustniku, ker je bil zapustnik v času smrti poročen, kar predstavlja pravno oviro za veljavnost izvenzakonske skupnosti.

Op. št. (2): Dr. Vesna Rijavec: v Dedovanje - procesna ureditev, stran 84 do 87. Op. št. (3): Primerjaj VS RS sodbo II Ips 554/2007 z dne 7. 10. 2010. Op. št. (4): Odločbe VSL II Cp 769/2009 z dne 19. 5. 2009, VSL I Cp 3046/2012 z dne 7. 11. 2012, VSL I Cp 366/2012 z dne 11. 7. 2012 in številne druge.