Jedro

Organ za brezplačno pravno pomoč pri odločanju o priznanju nagrade za nudenje brezplačne pravne pomoči ni vezan na odločitev o stroških v zadevi, za katero je bila odobrena brezplačna pravna pomoč.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Organ za brezplačno pravno pomoč Delovnega sodišča v Mariboru zavrnil tožničino zahtevo za priznanje nagrade za nudenje brezplačne pravne pomoči v višini 850,45 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da je bila prosilki z odločbami št. Bpp 309/2009 z dne 17. 9. 2009, Bpp 135/2011 z dne 1. 4. 2011 in Bpp 30/2012 z dne 12. 7. 2012 odobrena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in nadaljnje zastopanje pred Delovnim sodiščem prve stopnje v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 1/2012 zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se je pred razveljavitvama sodb Delovnega sodišča v Mariboru s strani Višjega delovnega in socialnega sodišča vodil pod opr. št. Pd 57/2009 in Pd 43/2011. Brezplačno pravno pomoč je izvajala odvetnica A.A. iz Raven na Koroškem. Odvetnica je dne 14. 1. 2013 organu za brezplačno pravno pomoč izročila izpolnjeno napotnico. Organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da sta odvetnici za storitve, ki jih je ta opravila v sporu Pd 57/2009 oziroma Pd 43/2011, že bili priznani nagradi za nudenje brezplačne pravne pomoči s sklepom št. Bpp 309/2009 z dne 13. 7. 2010 v višini 476,95 EUR in s sklepom št. Bpp 135/2011 z dne 19. 9. 2011 v višini 445,02 EUR. Za storitve v ponovljenem postopku bi bila odvetnica upravičena do nagrade za nudenje brezplačne pravne pomoči v višini 446,28 EUR in sicer do nagrade za postopek v višini 175,50 EUR, do nagrade za narok v višini 162,00 EUR, do povrnitve izdatkov za pot na narok za glavno obravnavo v višini 14,40 EUR in za poštne storitve v višini 20,00 EUR ter 20 % DDV v višini 74,38 EUR. Organ za brezplačno pravno pomoč pa je upošteval točko 4 opombe 3. 3 dela Zakona o odvetniški tarifi, ki določa, da če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Organ za brezplačno pravno pomoč je ugotovil, da je bila odvetnici že priznana nagrada za nudenje brezplačne pravne pomoči v višini 921,97 EUR, zaradi česar ni upravičena do ponovnega priznanja stroškov v višini 446,28 EUR. Glede na to je zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov v višini 850,45 EUR zavrnil. Tožnica se v vloženi tožbi s takšno odločitvijo ne strinja. Zatrjuje, da ji tožena stranka odreka plačilo za opravljeno delo, razen tega pa je tožena stranka v posledici takšne odločitve neupravičeno obogatena. Navaja, da je šlo v predmetni zadevi za dalj časa trajajoč sodni spor, ki se je začel s tožbo v letu 2009 pred Delovnim sodiščem v Mariboru, oddelkom v Slovenj Gradcu in se zaključil z izdajo zavrnilne sodbe. Tožnica je vložila pritožbo, na osnovi česar je bila prvostopna odločitev razveljavljena. V ponovljenem postopku je bila izdana za tožnico ugodna sodba, nanjo pa se je pritožil delodajalec upravičenke. Tudi ta odločitev je bila po pritožbi na višje sodišče razveljavljena, v ponovljenem postopku, ki je tekel pod št. Pd 1/2012 pred Delovnim sodiščem v Mariboru, oddelkom v Slovenj Gradcu, pa je bila nato sprejeta dokončna rešitev, ki je bila potrjena tudi z odločitvijo višjega sodišča. Tožeča stranka se ne strinja s sklicevanjem na določilo 4. točke opombe 3. 3. dela Zakona o odvetniški tarifi. Meni, da to v končni posledici pomeni, da tožnica za opravljeno delo ne dobi plačila. Razen tega tožeča stranka opozarja še na to, da so bili tožnici priznani stroški s sodbo v zadevi Pd 1/2012 v višini 2.329,98 EUR, katere je bilo v skladu s sodbo treba nakazati organu za brezplačno pravno pomoč. Za presežek v višini 850,45 EUR je tako tožena stranka obogatena. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in tožeči stranki prizna stroške v priglašeni višini 850,45 EUR. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Navaja, da organ za brezplačno pravno pomoč ni vezan na odločitev o odmeri stroškov v individualnem delovnem sporu pod št. Pd 1/2012. Pri odločitvi je upošteval obseg odobrene brezplačne pravne pomoči, izpolnjeno napotnico s strani tožeče stranke in veljavne predpise. Tožeča stranka je bila dolžna na svoji napotnici priglašene stroške specificirati, ne pa zgolj navesti znesek, za katerega meni, da je upravičena. Kljub temu pa je organ za brezplačno pravno pomoč izračunal stroške, do katerih bi bila tožeča stranka upravičena, vendar pa je moral pri odločitvi upoštevati tudi 4. točko opombe 3. 3 dela Zakona o odvetniški tarifi in glede na to, da so bili tožnici že priznani stroški v skupni višini 921,97 EUR, ni mogel priznati nadaljnjih stroškov v višini 446,28 EUR, saj so se ti všteli v že priznane stroške.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je sklep organa za brezplačno pravno pomoč, izdan v skladu s šestim odstavkom 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem organ za brezplačno pravno pomoč odloči o stroških nudenja brezplačne pravne pomoči v roku 15 dni od prejema popolne napotnice. Prvi odstavek 40. člena ZBPP namreč določa, da mora izvajalec brezplačne pravne pomoči po končani opravi storitve pomoči predložiti strokovni službi za brezplačno pravno pomoč napotnico. K napotnici morajo biti priloženi stroškovniki za opravljena dejanja pravne pomoči (drugi odstavek 40. člena ZBPP). V predmetni zadevi je tožeča stranka sicer pravočasno predložila predmetno napotnico, le-tej pa ni predložila stroškovnikov, kot ji to nalaga drugi odstavek 40. člena ZBPP, ampak se je v napotnici le sklicevala na odmero stroškov v sodbi izdani v postopku Pd 1/2012, od česar je odštela zneske priznane po sklepih z dne 5. 4. 2012 in 30. 9. 2009 in stroške izvedenca ter na ta način uveljavljala znesek 850,45 EUR. Sodišče se strinja s tem, da tako predložena napotnica ni v skladu z drugim odstavkom 40. člena ZBPP.

Ne glede na to pa je tudi po presoji sodišča organ za brezplačno pravno pomoč pri svojem odločanju pravilno uporabil Zakon o odvetniški tarifi oziroma 4. točko opombe 3 v tretjem delu tarife, ki pravi, da se, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Glede na jasno določilo Zakona o odvetniški tarifi se v primeru ponovljenega postopka nagrada všteje in nove nagrade ni več mogoče odmeriti.

K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da na odločitev ne vpliva okoliščina, da so bili upravičenki do brezplačne pravne pomoči s sodbo, izdano v zadevi opr. št. Pd 1/2012, priznani stroški v višini 2.329,98 EUR. Organ za brezplačno pravno pomoč odloči o stroških nudenja brezplačne pravne pomoči po prejemu napotnice v skladu s 40. členom ZBPP in pri tem na odločitev o stroških v zadevi, za katero je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, ni vezan. Stroški, prisojeni prosilki v tej zadevi, pa pripadajo prosilki in ne organu za brezplačno pravno pomoč, ne glede na to, kako je v tej sodbi določen način plačila. Vendar pa je vprašanje neupravičene obogatitve, če je plačilo dejansko bilo realizirano, treba rešiti samostojno, neodvisno od predmetne zadeve oziroma v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe, če ne pride do dogovora, tudi v pravdnem postopku.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.