Up-203/97

16. 3. 2000

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Z., ki ga zastopata B. B. in C. C.- Č., odvetnika v V. na seji dne 16. marca 2000

o d l o č i l o :

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 217/96 z dne 25. 4. 1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 130/96 z dne 29. 5. 1996 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. K 396/95 z dne 6. 11. 1995 se glede odločbe o kazni v delu, v katerem je bila izrečena kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije, razveljavi.

2.V preostalem delu se ustavna pritožba A. A. zoper sodbe, navedene v 1. točki izreka, zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je bil z izpodbijano prvostopno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije (prvi in drugi odstavek 217. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: KZ). Izrečena mu je bila kazen sedem let zapora in izgon tujca iz države za pet let. Pritožba in zahteva za varstvo zakonitosti sta bili zavrnjeni kot neutemeljeni. Z izpodbijanimi sodbami naj bi bili kršeni pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca (tretja alinea 29. člena Ustave), načelo zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave) in načelo pravne države (2. člen Ustave). Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču.

2.Kršitev pravice do izvajanja dokazov naj bi bila podana: a) ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, ki bi potrdile, da nekatere izmed oseb, navedene v sodbi, niso oškodovanci, b) ker sodišče ni vpogledalo začasne odredbe preiskovalnega sodnika, zaradi katere pritožnikovo podjetje ni moglo izpolniti leasing dogovorov, in zaradi katere ne bi smel biti v sodbi kot oškodovanec naveden nihče, ki bi izpolnitev pogodbe lahko zahteval po izdaji začasne odredbe, c) ker je sodišče zavrnilo predlog za postavitev novega izvedenca finančne in ekonomske stroke; mnenje postavljene izvedenke naj bi ne imelo strokovne podlage, nova celovita analiza finančne moči premoženja vseh treh podjetij Trend v posameznih časovnih obdobjih pa bi potrdila, da je vrednost podjetij ves čas večkratno presegala obseg finančnega poslovanja.

3.Kršitev načela zakonitosti naj bi bila v dvojem. Po mnenju pritožnika so izpodbijane sodbe v nasprotju s prvim odstavkom 28. člena, ker sodišča niso upoštevala dejstev, pomembnih za odločitev o obstoju goljufivega namena, o obstoju lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin in o obstoju vzročne zveze med pritožnikovim ravnanjem in prepovedano posledico. Izrek stranske kazni izgona tujca iz države pa naj bi bil v nasprotju z drugim odstavkom 28. člena Ustave. Kazniva dejanja so bila storjena tedaj, ko je obstajala enotna država SFR Jugoslavija, pritožnik jugoslovanski državljan pa tedaj ni bil tujec. Sodišče naj bi tudi ne utemeljilo, zakaj je pri izreku omenjene kazenske sankcije uporabilo zakon, ki je veljal v času izdaje sodbe, in ne zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Poleg tega je pritožnik še navedel, da si je med dolgoletnim bivanjem v Sloveniji tu ustvaril družino in da bi ga izvršitev kazni izgona povsem odrezala od domačega okolja. Pritožnik je navedel, da teh očitkov ni uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti, in je zato predlagal, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo obravnava na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Šlo naj bi za očitno kršitev človekovih pravic v kazenski zadevi, posledice to je ločitev od družine in poslabšanje zdravstvenega stanja pa naj bi bile nepopravljive.

4.Načela pravne države naj bi bila kršena zaradi nepravilnosti v ekstradicijskem postopku. Pritožnik trdi, da je bila kršena določba Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 25/96 - odl. US, 5/98 - odl. US, 72/98 in 6/99 v nadaljevanju: ZKP), po kateri se sme izročena oseba preganjati le zaradi kaznivega dejanja, zaradi katerega je bila izročena (539. člen Zakona o kazenskem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 26/86, 57/89 in 3/90 - v nadaljevanju: ZKP-77; 536. člen ZKP).

5.Kaznivo dejanje, zaradi katerega je bila oseba izročena, bi namreč moralo biti navedeno v izreku pravnomočne odločbe, na podlagi katere je bila izročitev izvršena, pa ni. Poleg tega naj bi v kazenskem spisu ne bilo dokumentacije, ki bi omogočala preizkus, ali je podana omenjena predpostavka za kazenski pregon. Pritožnik je priložil odločbo švicarskega Zveznega sodišča, s katero je to zavrnilo ugovor zoper odločitev o izročitvi.

6.Senat je s sklepom z dne 11. 2. 1999 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) sta bila ustavna pritožba in sklep o njenem sprejemu vročena Vrhovnemu sodišču. Vrhovno sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo.

B. - I.

7.V delu, v katerem izpodbija kazen izgona tujca iz države, pritožnik ni izčrpal vseh pravnih sredstev. Kršitve načela zakonitosti namreč v postopku pred sodišči ni uveljavljal. Kljub temu je Ustavno sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 51. člena in tretjega odstavka 52. člena ZUstS odločilo, da so tudi za odločanje o tem delu ustavne pritožbe procesne predpostavke podane. Ti dve določbi v posebno utemeljenih primerih in ob očitnih kršitvah človekovih pravic omogočata odločanje o ustavni pritožbi, četudi katera izmed procesnih predpostavk (rok, izčrpanost pravnih sredstev) ni podana. Kazen izgona tujca ima lahko hude in daljnosežne posledice in je bila, kot bo utemeljeno v nadaljevanju te odločbe, izrečena v nasprotju z ustavnimi jamstvi. Poleg tega gre za kazensko zadevo, kjer poseganje v pravnomočne obsodilne kazenske sodbe v mnogo manjši meri kot v civilnih in upravnih zadevah ogroža dobrine, ki jih varuje institut pravnomočnosti (prim. tudi odločbo št. Up-13/94 z dne 8. 6. 1995, OdlUS IV,128).

8.Pritožnikovega predloga za razpis javne obravnave Ustavno sodišče ni sprejelo, ker je dejansko stanje dovolj pojasnjeno in dodatno pojasnjevanje udeležencev ni potrebno.

B. - II.

9.Ustavna pritožba v velikem delu, predvsem pa v dopolnitvi z dne 14. 1. 1999, utemeljuje, zakaj naj bi dejansko stanje v kazenskem postopku ne bilo pravilno ter popolno ugotovljeno in zakaj naj bi materialno pravo ne bilo pravilno uporabljeno. Ti očitki ne morejo biti predmet odločanja o ustavni pritožbi (in zato v odločbi tudi niso povzeti). Ustavno sodišče ni inštanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja ter uporabe materialnega in procesnega prava ni pristojno presojati. V skladu s 50. členom ZUstS se Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118).

Z zatrjevanjem, da niso bili podani pogoji za kazenski pregon, pritožnik utemeljuje napačno uporabo materialnega prava in posledično kršitev načel pravne države (2. člen Ustave).

Kršitve načel pravne države same po sebi ne pomenijo kršitev ustavnih pravic, ki jih je mogoče uveljavljati z ustavno pritožbo. Domnevne kršitve zakonskih določb o izročitvi lahko utemeljujejo kršitev ustavne pravice le, če je razlaga zakona tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno. Stališče instančnih sodišč, da je za dopustnost kazenskega postopka pomemben obseg dovoljenja za izročitev in da ta jasno izhaja iz sodbe Zveznega švicarskega sodišča z dne 21. 8. 1991, ki je v spisu, je skladno s temi zahtevami. S fotokopijo overjene kopije izvirnika sodbe, iz katere je razviden obseg dovoljenja za izročitev, so sodišča, ki so odločala v kazenskem postopku, dejansko razpolagala. Za odločitev o ustavni pritožbi zato ni pomembno, ali je kopijo sodbe, ki je v spisu, treba šteti za verodostojno listino ali ne. Prav tako ni pomembno, da obseg izročitve ni razviden iz izreka. V obrazložitvi omenjene sodbe je izrecno navedeno, kakšna je bila vsebina zahteve za izročitev in da je bilo tem zahtevam ugodeno, pritožnik pa ne zatrjuje, da bi t. i. načelo specialnosti z izpodbijanimi sodbami ne bilo spoštovano.

Neutemeljen je tudi očitek, da je bila z izpodbijanimi sodbami kršena pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca (tretja alinea 29. člena Ustave). V odločbi št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 129), na katero se sklicuje pritožnik, je Ustavno sodišče navedlo, da (1) glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; da (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (3) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten in (4) da mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

Te zahteve so bile v postopku, v katerem so bile izdane izpodbijane sodbe, spoštovane. Sodišča so predlog za zaslišanje predlaganih prič zavrnila, češ da njihovo zaslišanje ne bi dodatno razjasnilo dejanskega stanja oziroma da predlagani dokazi niso taki, da bi lahko vzbudili upošteven dvom v ugotovitve sodišča prve stopnje glede števila oškodovancev.

Svoje stališče so tudi utemeljila (str. 147 prvostopne sodbe, str. 12 drugostopne sodbe in str. 4 tretjestopne sodbe).

Argumentirano so zavrnila tudi predlog za postavitev novega izvedenca finančne stroke, ki ga je podal pritožnik z utemeljitvijo, da izdelano izvedensko mnenje nima strokovne podlage. Drugostopno sodišče je navedlo, da je prvostopno sodišče natančno ocenilo izvedensko mnenje in da ga je zato utemeljeno sprejelo kot verodostojno in pravilno. Posamič in z argumenti je odgovorilo na pritožnikove očitke izvedenskemu mnenju (četrti odstavek na str. 8). Podobno je tudi Vrhovno sodišče opozorilo na možnost obrambe, da je s številnimi vprašanji preverila mnenje postavljene izvedenke (str. 5).

Ustavna pritožba izpodbijanim sodbam še očita, da sodišča niso vpogledala sporne začasne odredbe, ki jo je izdal preiskovalni sodnik. Trditev ne drži. Sklep o izdaji začasne odredbe so sodišča pri presoji upoštevala, vendar pa so ji z utemeljitvijo odrekla materialnopravno relevantnost (str. 15 drugostopne sodbe, str. 5 sodbe Vrhovnega sodišča).

Izpodbijane odločbe so torej na vse tri pritožnikove očitke, nanašajoče se na izvedbo dokazov, argumentirano odgovorile. Ker sklepanju sodišč ni mogoče odrekati razumne presoje, za kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca (tretja alinea 29. člena Ustave) ne gre.

Prav tako ne gre za kršitev načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave. Pritožnik utemeljuje kršitev s trditvijo, da niso podani oziroma da niso dokazani trije elementi kaznivega dejanja goljufije, tj. goljufivi namen, lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin ter vzročna zveza med pritožnikovim ravnanjem in prepovedano posledico. Pritožnik torej izpodbija pravilnost ugotovitev sodišča o obstoju vseh znakov očitanega mu kaznivega dejanja. Vendar pa to ni predmet varstva po prvem odstavku 28. člena Ustave. Določba zagotavlja, da morajo biti v opisu dejanja, ki je očitano obdolžencu, vsebovani vsi znaki kaznivega dejanja goljufije, ki jih za to kaznivo dejanje določa kazenski zakon. To, kar zatrjuje pritožnik, pa je stvar dokazne presoje in zato ne more utemeljevati kršitve načela zakonitosti.

Utemeljen pa je pritožnikov očitek, da je izrek stranske kazni izgona tujca iz države v nasprotju z načelom zakonitosti iz drugega odstavka 28. člena Ustave. Po tej določbi se kazniva dejanja ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. Ravnanje, ki ga zakon opredeljuje kot kaznivo, in zanj določa kazen, mora biti vnaprej določeno. Prepoved retroaktivnosti kazenskega zakona temelji na gledanju, da bi bilo nesprejemljivo, če bi bilo ravnanje, ki je v času izvršitve zakonito, kasneje opredeljeno za kaznivo, in če bi bilo ravnanje, za katero je v času izvršitve predpisana določena sankcija, kasneje kaznovano strožje. Da gre za eno izmed najsplošneje sprejetih načel v kazenskem pravu, potrjuje tudi dejstvo, da je izrecno določeno v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, 13. člen). Prepoved retroaktivnosti pa je določena tudi v prvem odstavku 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - EKČP.

Kaznivo dejanje, za katero je bil pritožnik obsojen, je bilo storjeno v obdobju od aprila do oktobra 1990, kazen pa mu je bila izrečena na podlagi KZ, ki je začel veljati 1. 1. 1995. V času storitve kaznivega dejanja je veljal Kazenski zakon RS (Uradni list SRS, št. 12/77 in naslednji - KZS), ki je predvideval varstveni ukrep izgona tujca iz države. V KZ je ukrep s podobno vsebino opredeljen kot stranska kazen (izgon tujca iz države, 40. člen). Vprašanje, ali je novi zakon milejši, v obravnavani zadevi ni pomembno. Odločilno je, da v času storitve kaznivega dejanja pritožniku ni bilo mogoče izreči niti varnostnega ukrepa niti kazni izgona tujca iz države. V času storitve kaznivega dejanja namreč pritožnik ni bil tujec, ampak državljan tedanje države SFRJ. Z izrekom stranske kazni izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije je bilo torej kršeno načelo zakonitosti iz drugega odstavka 28. člena Ustave.

16.Po ugotovitvi, da je bila z odločitvijo o izreku kazni izgona tujca iz države kršena ustavna pravica, je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe v tem delu razveljavilo (prvi odstavek 59. člena ZUstS). Ker razveljavljene kazenske sankcije ni mogoče nadomestiti z drugo, zadeve ni bilo treba in tudi ni mogoče vrniti v novo odločanje. Odločitev o delni razveljavitvi izpodbijanih sodb je torej hkrati odločitev o sporni pravici (prvi odstavek 60. člena ZUstS). V preostalem delu je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 59. člena ZUstS).

C.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 60. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Lojze Ude, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k Franc Testen