Jedro

Podlaga za odreditev prestajanja kazni zapora v določenih primerih v odprtem oziroma polodprtem zavodu oziroma oddelku je bila iz Kazenskega zakonika prenesena v Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, ki v 18. členu ureja poziv obsojencu in razporejanje obsojencev na prestajanje zaporne kazni, pri čemer sodišče lahko odredi takšno prestajanje zaporne kazni šele po pravnomočnosti sodbe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Celju X K 20543/2013 z dne 10. 7. 2013 kršena določba petega odstavka 18. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in 86. člena Kazenskega zakonika.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je H. T. spoznalo za krivo kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropske unije po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 229. člena in kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji za prvo dejanje določilo kazen tri leta in šest mesecev zapora za drugo pa dve leti zapora in ji nato z upoštevanjem kazni tri leta zapora s stransko denarno kaznijo v znesku 10.000 EUR, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, izreklo enotno kazen sedem let in šest mesecev zapora in stransko denarno kazen v znesku 10.000 EUR in odredilo na podlagi petega odstavka 18. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) v zvezi z enajstim ter prvim in drugim odstavkom 86. člena KZ-1, da obtoženka prestaja izrečeno kazen zapora v polodprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora.

2. Zoper pravnomočno sodbo glede obsojene H. T. je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga 1. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vložnik v obrazložitvi zahteve navaja, da 86. člen KZ-1 določa načine, na katere je mogoče izvršiti kazen zapora, ni pa mogoče na podlagi navedene določbe odrediti način prestajanja kazni zapora z vidika strožjega ali blažjega režima prestajanja te kazni (zaprt, polodprt in odprt zavod za prestajanje kazni zapora oziroma njegov oddelek). Vrhovni državni tožilec pri tem opozarja tudi na umestitev petega odstavka 18. člena ZIKS-1 iz katere sledi, da se prestajanje izrečene kazni zapora v odprtem ali polodprtem oddelku odredi šele s pozivom obsojencu na prestajanje kazni zapora, zato je odreditev prestajanja izrečene kazni zapora v sodbi napačno oprta na določbo petega odstavka 18. člena ZIKS-1. Posebej vložnik opozarja še na Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o kazenskem postopku (novela ZKP-J), v katerem je bil z določbo 9. člena črtan tretji odstavek 359. člena ZKP, ki je določal, da lahko sodišče v sodbi, s katero je bil obtoženec obsojen na kazen zapora treh oziroma do petih let, odredi v katerem zavodu bo obtoženec prestajal kazen z napotilom na uporabo tretjega odstavka 107. člena KZ, ki je sodišču dovoljeval odreditev prestajanja kazni zapora v odprtem ali polodprtem zavodu z utemeljitvijo „da se sprememba predlaga zaradi uskladitve z določbami KZ-1 in Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij. Podlaga za to, da lahko sodišče odredi prestajanje kazni v določenih primerih v odprtem oziroma v polodprtem zavodu oziroma oddelku je bila namreč iz kazenskega zakonika prenesena v Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, in sicer v 18. člen, ki ureja poziv obsojencu in razporejanje obsojencev na prestajanje zaporne kazni. Sodišče lahko torej odredi takšno prestajanje zaporne kazni šele po pravnomočnosti sodbe“. Vrhovni državni tožilec zaključuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v odločbi o kazni pri odreditvi, da obtoženka prestaja izrečeno kazen zapora v polodprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora z uporabo petega odstavka 18. člena ZIKS-1, v zvezi z enajstim ter prvim in drugim odstavkom 86. člena KZ-1 prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, saj obe določbi ne dovoljujeta takšne odreditve. Predlaga, naj Vrhovno sodišče navedene kršitve ugotovi, saj je zahteva za varstvo zakonitosti, glede na nezakonito odrejeni svobodnejši - milejši način prestajanja kazni, ki je bil odrejen v obsojenkino korist, vložena v njeno škodo.

3. Obsojena H. T. je v odgovoru na zahtevo vrhovnega državnega tožilca navedla, da je ta prepozna. Nadalje, da se je na glavni obravnavi okrožni državni tožilec strinjal, da sodišče odloči, da izrečeno kazen prestaja v polodprtem oddelku zaporov in da je sklenila sporazum o priznanju krivde, v katerem je bil dogovorjen način prestajanja kazni. Opozarja, da je okrožni državni tožilec posebej navedel, da se strinja oziroma ne nasprotuje dogovorjenemu načinu prestajanja kazni. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

4. Pravilno ugotavlja vložnik, da 86. člen KZ-1 določa alternativne načine izvršitve kazni zapora in sicer takoimenovani vikend zapor, hišni zapor in delo v splošno korist. Enajsti odstavek tega člena, na katerega se izrecno opira izpodbijana odreditev režima prestajanja kazni zapora, sodišču ne daje pooblastila za določanje ali bo obsojenec prestajal kazen zapora v zaprtem, polodprtem ali odprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni ampak kdaj in na čigav predlog sodišče odloča o eni od treh alternativnih oblik izvršitve kazni, predvidenih v 86. členu KZ-1. Sodišče prve stopnje je torej odločitev o tem, da bo obsojenka prestajala izrečeno kazen zapora v polodprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni napačno oprlo na določbi prvega in drugega odstavka 86. člena KZ-1, ti določbi namreč takšne odločitve ne predvidevata.

5. Vložniku je treba pritrditi tudi, da je sodišče prve stopnje navedeno odločitev o odreditvi prestajanja izrečene kazni zapora napačno oprlo na določbo petega odstavka 18. člena ZIKS-1. Z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Zakona o kazenskem postopku (novela ZKP-J) je bil z določbo 9. člena črtan tretji odstavek 359. člena ZKP, ki določa, da lahko sodišče v sodbi, s katero je bil obtoženec obsojen na kazen zapora treh oziroma do petih let zapora, odredi v katerem zaporu bo obtoženec prestajal kazen, z napotilom na uporabo tretjega odstavka 107. člena KZ, ki je sodišču dovoljeval odreditev prestane kazni zapora v odprtem ali polodprtem zavodu. Podlaga za to, da lahko sodišče odredi prestajanje kazni zapora v določenih primerih v odprtem oziroma polodprtem zavodu oziroma oddelku, je bila namreč iz Kazenskega zakonika prenesena v Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, in sicer v 18. člen, ki ureja poziv obsojencu in razporejanje obsojencev na prestajanje zaporne kazni, pri čemer sodišče lahko odredi takšno prestajanje zaporne kazni šele po pravnomočnosti sodbe.

6. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v odločbi o kazni pri odreditvi, da obtoženka prestaja izrečeno kazen zapora v polodprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora z uporabo petega odstavka 18. člena ZIKS-1 v zvezi z enajstim ter prvim in drugim odstavkom 86. člena KZ-1 prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, saj navedeni določbi ne dovoljujeta takšne odreditve. Zahteva za varstvo zakonitosti je v tem primeru vložena v obsojenkino škodo, zato je Vrhovno sodišče po tem, ko je spoznalo, da je utemeljena, le ugotovilo, da je bil zakon prekršen in ni poseglo v pravnomočno sodbo (drugi odstavek 426. člena ZKP).