Jedro

Spremenjeni pogoji prodaje na mednarodnem trgu predstavljajo določen riziko, ki ga je prevzela stranka, ko se je ob uvozu zavezala, da bo v enem letu izvozila blago, katerega vrednost bo najmanj za določen odstotek večja od vrednosti uvoženih surovin. Tega roka ni mogoče podaljšati. Kolikor uvoženo blago ni izvoženo v predpisanem roku in vrednosti, se obračunajo uvozne davščine po predpisih, ki veljajo na dan izteka roka oz. na dan vložitve zahteve za obračun (2. odstavek 50. člena CZ).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Carinarnica je izdala odločbo z dne 16.7.1993, s katero je delno ugodila zahtevku tožeče stranke tako, da ji je obračunala uvozne davščine zaradi neizpolnjene obveznosti izvoza, prevzete ob uvozu, ni pa ji ugodila v delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala uporabo 7. člena uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga (Uradni list RS, št. 15/93 in 40/93), na podlagi priloženega potrdila Gospodarske zbornice Slovenije, da se blago, ki je bilo predmet uvoza, ne proizvaja v Sloveniji, torej 50 % znižano carinsko stopnjo.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti navedeni prvostopni odločbi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka kot nesporno ugotavlja, da izvoz ni bil realiziran. Zato se za obračun po njenem mnenju uporabijo predpisi, veljavni na dan 30.6.1993, ko je bil vložen zahtevek (2. odstavek 50. člena carinskega zakona v zvezi s 5. členom citirane uredbe o merilih). Prvostopni organ je tožeči stranki pravilno obračunal carinske dajatve v polnem znesku, ne da bi upošteval ugodnosti iz 7. člena uredbe, kot jo je uveljavljala tožeča stranka, ker po mnenju tožene stranke za to niso izpolnjeni pogoji. Že iz besedila navedene uredbe izhaja, da se nanaša na čas uvoznega carinjenja. Tožeča stranka je ob uvoznem carinjenju uveljavljala 5. člen odloka o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje prosto pri uvozu blaga v letu 1992 (Uradni list RS, št. 27/92), sedaj uredbe. Pri obračunu uvoznih davščin na podlagi prošnje tožeče stranke z dne 30.6.1993 pa po mnenju tožene stranke ni mogoče uveljavljati druge ugodnosti, različne od ugodnosti, uveljavljene pri uvozu, saj gre za obračun po istem temelju, ne pa po spremenjenem, seveda ob ugotovljenem dejstvu, da prevzeta obveznost izvoza ni bila izpolnjena. Po mnenju tožene stranke pri naknadnem obračunu stranka nima pravic, ki jih ima ob carinjenju blaga. Spremenjeni pogoji prodaje na mednarodnem trgu po mnenju tožene stranke predstavljajo določen riziko, ki ga je prevzela tožeča stranka, ko se je ob uvozu zavezala, da bo v enem letu izvozila blago, katerega vrednost bo za določen odstotek višja od uvoženih surovin. Tožena stranka teh spremenjenih pogojev ne more upoštevati, ker za to nima pravne podlage. Zato je zavrnila pritožbo proti prvostopni odločbi na podlagi 1. odstavka 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je uvozila blago z uveljavitvijo ugodnosti iz 5. člena veljavnega odloka o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje, to je brez plačila carine, če se blago v enem letu od dneva, ko je šlo čez carinsko črto izvozi v tujino. Ker do uresničitve prevzete obveznosti, to je do izvoza ni prišlo, je 30.6.1993 vložila zahtevek za obračun uvoznih davščin, ko je poprej brezuspešno prosila za podaljšanje roka. Predložila je potrdilo Gospodarske zbornice Slovenije, da se blago, ki je bilo predmet uvoza, ne proizvaja v Sloveniji. S tem je uveljavila pravico iz 6. člena v času uvoza veljavnega odloka o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitve carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1992 (Uradni list RS, št. 26/92), katerega veljavnost je bila podaljšana z objavo v Uradnem listu RS, št.15/93 in 40/93, taka olajšava pa je navedena tudi v 7. členu nove uredbe. Glede na to, da je celotna količina še vedno namenjena izvozu, meni, da je upravičena do podaljšanja roka, to je do 30.6.1994 in s tem do oprostitve dajatve, če v tem roku opravi izvoz. Nesporno je upravičena na 50 % znižanje dajatev glede na predloženo potrdilo Gospodarske zbornice Slovenije, da se blago ne proizvaja v Republiki Sloveniji, za kar razpolaga s potrdili, ki jih je predložila v upravnem postopku. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 50. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 - 34/90 - prečiščeno besedilo - CZ), ki se v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporablja kot republiški predpis, se za uvoz surovin in reprodukcijskega materiala (v nadaljnjem besedilu: blago) ne plača carina pod naslednjimi pogoji: 1) da se uvoženo blago v celoti uporabi v proizvodnji blaga za izvoz in da se najpozneje v 1. letu od dneva, ko je šlo čez carinsko črto, izvozi v tujino; 2) da je vrednost izvoženega blaga najmanj za določen odstotek večja od vrednosti uvoženega blaga; 3) da se izvoženo blago plačuje v konvertibilni valuti.

Glede na citirano določbo CZ sta pravilni odločitvi prvostopnega organa in tožene stranke.

Tožeča stranka je blago uvozila v letu 1992 in pri tem uveljavila 5. člen citiranega odloka, to je brez plačila carine, toda z obveznostjo izvoza blaga v roku 1. leta od prehoda čez carinsko črto za določen odstotek večji vrednosti od vrednosti uvoženega blaga. Če uvoženo blago ni izvoženo v predpisanem enoletnem roku in vrednosti, se obračunajo uvozne davščine po predpisih, ki veljajo na dan izteka roka oziroma na dan vložitve zahteve za obračun (2. odstavek 50. člena CZ).

V danem primeru je tožeča stranka pred iztekom roka vložila zahtevo za obračun uvoznih davščin, ker po njenih navedbah ni mogla izpolniti obveznosti izvoza, pri čemer razlogi (nizke cene finalnih izdelkov, čakanje na zvišanje cen), ki jih je navedla v tožbi, po presoji sodišča za nastanek obveznosti plačila carine in drugih uvoznih davščin ter za njihov obračun niso pomembni, saj naknadno ni mogoče uveljavljati drugih ugodnosti, različnih od tistih, uveljavljenih pri uvozu. Gre namreč za obračun po istem temelju, ne pa po spremenjenem, seveda ob ugotovitvi, da tožeča stranka prevzete obveznosti izvoza v 1. letu ni izpolnila. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno navaja, da pri naknadnem obračunu stranka nima pravic, ki jih ima ob carinjenju blaga. Pravilno je tudi sklepanje tožene stranke, da spremenjeni pogoji prodaje na mednarodnem trgu predstavljajo določen riziko, ki ga je prevzela tožeča stranka, ko se je ob uvozu zavezala, da bo v 1. letu izvozila blago, katerega vrednost bo najmanj za določen odstotek večja od vrednosti uvoženih surovin.

Na odločitev v tem upravnem sporu tudi ne more vplivati tožbeni ugovor o upravičenosti do podaljšanja roka do 30.6.1994, češ da je navedena količina še vedno namenjena izvozu, saj je tožeča stranka sama zahtevala obračun carine, pa tudi sicer v zakonu za kako podaljšanje roka ni podlage.

Glede na navedeno so tožbene navedbe tožeče stranke neupoštevne.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona.