Jedro

V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva, ki ureja stvarno in krajevno pristojnost, Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom na Ptuju, pred Delovnim sodiščem v Mariboru, pa zastopa subjekte Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Ker je po pravilniku za zastopanje krajevno pristojen oddelek v Mariboru, stroški prihoda pooblaščenke toženke iz drugega zunanjega oddelka ne predstavljajo potrebnih stroškov, ki bi jih moral kriti tožnik.

Na podlagi pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožniku v februarju 2019, marcu 2019 in 2021, maju 2019 in 2021, juniju 2019, 2020 in 2021, septembru 2021 in februarju 2022 pripravljenost odrejena zaradi udeležbe na operativnih urjenjih, kjer se je sam tudi usposabljal, je bila podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES. To pomeni, da se ta čas skladno z drugim odstavkom 97.e člena ZObr ne všteva v delovni čas. Tožniku za navedeno obdobje zato pripada le dodatek za pripravljenost, katerega je že prejel, nasprotne pritožbene navedbe tožnika, da navedeni čas predstavlja delovni čas glede na določbe Zakona o delovnih razmerjih, pa so neutemeljene.

Ker se tožnik na vajah oktobra 2019 in 2020 ni usposabljal, sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da bi bila izvedba rotacij ali načrtovanje delovnega časa mogoča in ne bi škodovala dobri izvedbi vaje, saj bi tožnikove naloge lahko opravil tudi drug pripadnik VZE, za navedena dva meseca toženka ni dokazala obstoja izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES.

Sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo stroškov za pregled prepisa zvočnega posnetka, saj odvetniška tarifa (OT) ne predvideva posebnega plačila za to storitev, pri čemer tožnik ni vložil ugovora zoper prepis zvočnega posnetka.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se toženi stranki prisojeni stroški postopka znižajo na znesek 104,05 EUR.

II.V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača prikrajšanja pri plači od po višini opredeljenih bruto zneskov, ki so za vsak posamezni mesec razvidni iz izreka sodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka); v presežku je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v višini 199,61 EUR (III. točka izreka).

2.Zoper zavrnilni del in in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da odločitev odstopa od odločitve v zadevi VIII Ips 196/2018, kjer je Vrhovno sodišče RS odločalo o pripravljenosti in ne le o pripravljenosti na straži. Tudi toženka je vse dejavnosti pripravljenosti vodila pod enotno šifro C 131. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in napačno ugotovilo dejansko stanje, ker je celoten sklop terenski vaj in usposabljanj določilo kot izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES. Ni upoštevalo, da je moral biti tožnik usposobljen za zdravstveno podporo in je na vajah in usposabljanjih opravljal svoje redno delo, to je zagotavljanje zdravstvene zagotovitve. Iz izpovedi tožnika izhaja, da je bila zdravstvena zagotovitev primarna naloga, usposabljanje je bilo temu podrejeno. Če bi se kdo poškodoval, bi prekinil usposabljanje in nudil zdravstveno podporo. Rotacije bi bile mogoče, če bi bilo dovolj kadra, kot tudi primerne, saj bi tožnika lahko nadomestil nekdo drug z enakimi kvalifikacijami. Vaje in usposabljanja so potekala v običajnih pogojih, zato je bilo to dejavnost možno organizirati skladno z določbami Direktive 2003/88/ES. SEU v zadevi C-742/19 izrecno omenja dejavnost zdravstvene službe kot dejavnost, ki je ni mogoče v celoti izključiti s področja uporabe direktive. Nasprotuje ugotovitvam sodišča glede posameznih vaj in usposabljanj, za katere je ugotovilo, da se direktiva ne uporabi. Sodišče je v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Izjema od uporabe direktive je vezana na začetno usposabljanje konkretne osebe in ne tožnikove enote, kot izhaja iz zadeve C-742/19. Iz te individualno določene izjeme je mogoče izpeljati, da so tudi druge izjeme lahko določene le individualno, poleg tega se mora izjeme tolmačiti ozko. Tožnik je na vajah in usposabljanjih opravljal svoje redno delo, toženka pa ni dokazala obstoja izjem. Ni šlo za posebno dejavnost oboroženih sil. Za tako posebno dejavnost gre v primeru, ko oborožene sile opravljajo dejavnost v okviru vojaških operacij, npr. napotitev v tretjo državo v okviru operacije kriznega upravljanja. Podane niso posebne lastnosti, zaradi katerih ne bi bila mogoča rotacija, saj se le-te nanašajo le na vojaške osebe, ki opravljajo visoke strokovne funkcije ali za katere se zahtevajo pooblastila za visoko stopnjo tajnosti, toženka pa kaj takega ni niti trdila. Tudi če se uporaba Direktive 2003/88/ES izključi, to ne pomeni, da tožniku ne bi pripadalo plačilo v višini 100 % urne postavke (Pdp 445/2023). Čas pripravljenosti predstavlja efektivni delovni čas, zato mu v vsakem primeru pripada polno plačilo. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Pregled prepisa zvočnega posnetka je posebna storitev, ki ni vključena v strošek zastopanja. Tožniku pripada tudi kilometrina za prihod pooblaščenke, saj je zaradi posebnosti in specifičnosti zadeve izbral odvetniško družbo, ki zastopa večjo število tožnikov v istovrstnih zadevah. Toženki ne pripadajo stroški prihoda na obravnavo s Ptuja. Priglaša stroške pritožbe in predlaga spremembo sodbe tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev in vrnitve zadeve v nov postopek.

3.Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev o nepopolnosti in nesklepčnosti tožbe ter o trditvenem in dokaznem bremenu. Zaključki v 13. točki nasprotujejo sodbi VIII Ips 196/2018. Odločilno je, katero vrsto vojaške dejavnosti je tožnik izvajal, saj tudi Vrhovno sodišče razlikuje različne vrste dejavnosti. Sodišče le delno povzema 97.e člen ZObr in zmotno zaključi, da ni pomembno, iz katerega razloga je pripravljenost odrejena. Tožnik je bil kot podpora enakopraven del vaje. Tudi za njih je veljalo, da je potrebno simulirati pogoje vojne, spopadov in nepredvidenih situacij. Zdravstvena oskrba je nujna, brez nje vaje ne morejo potekati. Tožnik je bil del vojaške enote, za katero je potrebno in značilno, da lahko doseže potrebno izurjenost samo, če delajo skupaj. Rotacije zato ne bi bile primerne in se ne bi dosegel namen in smisel vaj. Sodišče je napačno ugotovilo, da taktične vaje z bojnim streljanjem ... PEHP v oktobru 2019, sodelovanje pri usposabljanju pripadnikov rezerve sestave oktobra 2020, promocija Slovenske vojske (SV) na taborih in pripravljenost v mobilni bolnišnici A. ne predstavlja izjeme od direktive. Brez prisotnosti zdravstvene oskrbe vaj ne bi mogli izvesti, tožnik pa se je hkrati tudi uril. Glede usposabljanja pripadnikov rezervne sestave je sodišče vzelo iz konteksta izpoved priče B. B., ki se je zgolj opredelil, na katerih vajah je bil tožnik vadbenec in kdaj le podpora. Priča B. B. je povedal, da odhod pripadnika zdravstvene oskrbe med vajami ni mogoč zaradi koncepta realističnega usposabljanja. Priča C. C. je izpovedal, da se ritem usposabljanja ne more prilagajati situaciji menjave ljudi. Tudi D. D. je izpovedala, da rotacije pri zagotavljanju zdravstvene oskrbe niso primerne. Povedala je, da so bili podpora na taboru, kjer so nudili zdravniško oskrbo, glede ostalih okoliščin na taborih pa se ni izrekla. Ni šlo za redno delo tožnika, saj se je moral soočiti, pripraviti in usposobiti, za to pa je potrebno terensko delo, čeprav ni vedno tudi sam vadbenec. Pripravljenost sicer ureja ZObr in ne pozna pripravljenosti za delo znotraj delovnega časa, zato take pripravljenosti ne pozna niti KPJS, ki ureja le plačilo pripravljenosti. Upoštevati je potrebno, da je Sodišče EU v sodbi C-742/19 pojasnilo, da je plačilo za čas dela in razpoložljivosti lahko različno. Vertikalni neposredni učinek direktive pomeni le, da se ne uporabi pravilo, ki nasprotuje direktivi. Posledično se ne uporabi zgolj drugi odstavek 97.e člena ZObr, ni pa izključen 46. člen KPJS. Poleg tega je bistvena razlika med sporom v zadevi VIII Ips 196/2048, kjer je bila pravna podlaga za plačilo pripravljenosti drugačna, saj je takrat veljavni 46. člen KPJS določal dodatek v višini 20 %, sedaj pa je to plačilo bistveno višje. Posledično sodba VIII Ips 196/2018 ni uporabljiva v tej zadevi. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek in priglaša stroške pritožbe.

4.Stranki v odgovorih na pritožbo prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke je neutemeljena.

6.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti pravil postopka, na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, razen v delu stroškovne odločitve.

7.Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku tožnika, ki je bil razporejen na dolžnost nižjega vojaškega uslužbenca sr. med. sestra/tehnik zdravstvene nege v operacijski sobi, za plačilo razlike med prejetim 50 % dodatkom za pripravljenost v času vojaških vaj ter usposabljanj, taborov in v premični bolnišnici A. in 100 % urno postavko. Pri presoji je pravilno ugotavljalo, ali so v okviru posameznih navedenih dejavnosti bile podane izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES), kot jih je oblikovalo Sodišče EU v zadevi C-742/19. Posamezne vojaške dejavnosti se tako lahko izvzamejo iz področja uporabe direktive: - kadar ta dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive; - kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena; - kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede.

8.Stališče, da morajo biti vse vaje in usposabljanja, tabori in pripravljenost v premični bolnišnici A. avtomatično izključeni od uporabe direktive oziroma da za vse avtomatično velja, da ne predstavljajo izjeme, ker je tožnik ves ta čas prejemal plačilo dodatka za pripravljenost po enaki računovodski postavki, je zgrešeno. Šlo je za različne dejavnosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo naravo posamezne dejavnosti in vlogo tožnika ter ali je utemeljen ugovor toženke, da je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES.

9.Neutemeljen je očitek toženke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora o nepopolnosti in nesklepčnosti tožbe (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), katerega utemeljeno ni upoštevalo. Pravilno je uporabilo tudi pravila o dokaznem bremenu. Toženka je trdila, da udeležba na vajah in taborih ter podpora v bolnišnici A. predstavljajo dejavnost, za katero se Direktiva 2003/88/ES ne uporablja, zato je bilo dokazno breme s tem v zvezi na njej.

10.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je tožnik v februarju 2019, marcu 2019 in 2021, maju 2019 in 2021, juniju 2019, 2020 in 2021, septembru 2021 in februarju 2022 udeležil kolektivnih vojaških usposabljanj in mednarodnih vojaških vaj, ki so imela naravo operativnih urjenj. Sodišče prve stopnje je na podlagi Doktrine vojaškega izobraževanja in usposabljanja ter izpovedi prič B. B. in C. C. ugotovilo, da so se pripadniki na navedenih vajah in usposabljanjih soočali s položaji, ki so posnemali pogoje v resničnih bojnih razmerah. Pripadnike se je pripravljalo na negotove bojne razmere, zato so vaje morale biti nepredvidljive in se čimbolj približati resničnim razmeram v primeru izrednih oziroma vojnih razmer. Posledično ni odločilno, da so bile vaje, ki so imele naravo operativnega urjenja, vnaprej načrtovane, da so se izvajale vsako leto in niso potekale v okvir operacij izrednega upravljanja oziroma se niso izvajale v izrednih razmerah.1 Izjema od uporabe direktive po prvi alineji ni predvidena le za začetno in individualno usposabljanje, ampak tudi za kolektivno operativno urjenje pripadnikov, ki so že usposobljeni za svoje delo. Pripadnike se je urilo v odzivnosti in delovanju v primeru vojaške operacije v pravem pomenu besede, zato tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je zgolj opravljal svoje redno delo.

11.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik februarja 2019 in 2022, maja 2021 in junija 2021, sodeloval na operativnih urjenjih, ki so bila namenjena usposabljanju zdravstvenih enot in s tem tožniku. Marca 2019 in 2021, maja 2019, junija 2019 in 2020 ter septembra 2021 pa je bil tožnik del vaj oziroma usposabljanj, ki so bila namenjena operativnemu urjenju drugih enot, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnik hkrati tudi sam usposabljal in uril, čeprav ne iz področja svojega osnovnega delovanja. Teh vaj in usposabljanj se je udeleževal kot pripadnik vojaške zdravstvene enote (VZE) in je zagotavljal zdravstveno zagotovitev, hkrati pa se je uril v izvajanju podpornih nalog v primeru vojaške operacije v pravem pomenu besede. Namen takega urjenja je bil, da enota, kateri je bilo urjenje primarno namenjeno, skupaj z VZE zgradi kohezijo, skupne taktične postopke in procedure. Zato je bilo nujno, da je bil tožnik prisoten celotno vajo oziroma usposabljanje, da ni nihče poznal scenarija vaje, izvedba rotacije ali načrtovanje delovnega časa pa bi škodovala dobri izvedbi operativnega urjenja, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe tožnika, da se je dalo prednost kadrovskim omejitvam pred varnostjo in zdravju pri delu, so zato neutemeljene.

12.Tožnik v pritožbi glede marca 2019 in 2021, maja in junija 2019 neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegove izpovedi in izpovedi E. E. ter F. F. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da so menili, da se na usposabljanjih, kjer je bila zdravstvena enota le podpora, niso usposabljali, vendar je glede na ostale izvedene dokaze (Doktrino vojaškega izobraževanja in usposabljanja, ukaze o usposabljanjih in vajah, izpovedi B. B., C. C. ter D. D.) pravilno zaključilo, da se je na teh vajah usposabljala tudi VZE, in sicer iz naslova skupnega delovanja z ostalimi enotami v primeru vojaške operacije v pravem pomenu besede. Iz pisne izjave priče D. D. sicer res ne izhaja konkretno, kaj je bil namen regijskih vaj v maju in juniju 2019, vendar je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve oprlo tudi na ukaz za te vaje pod B6 in del pisne izjave priče D. D., ki se je nanašala na vlogo tožnikove enote v okviru terenskega dela, kadar je bila VZE podporna enota. Iz navedenih razlogov so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožnika, da je bil na Collective training BMTF v juniju 2021 in vaji ROCK Kleščman v septembru 2021 udeležen le kot podpora, zato se naj ne bi usposabljal. Enako velja za vajo Preskok v juniju 2020, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila zdravstvena enota sicer podpora, vendar je bil cilj vaje tudi, da VZE dvigne stopnjo odzivnosti in usposobljenosti za podporo pri delovanju enotam SV. Tožnik v pritožbi glede vaje Preskok neutemeljeno uveljavlja, da iz ukaza izhaja, da je VZE zagotavljala zdravstveno osebje le po potrebi, saj to iz ukaza ne izhaja, poleg tega gre za nedovoljene pritožbene novote, saj bi tožnik tovrstne navedbe lahko oziroma bi jih moral podati do konca glavne obravnave (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13.Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da se maja 2021 in februarja 2022 ni usposabljal s področja zdravstvene oskrbe. Trdi, da je bil namen vaje Adriatic Strike 2021 integrirati nove PPRS in pripadnike po CE listi, pri modulih G. pa je bil namen integracija novo zaposlenih in dvig usposobljenosti znotraj posameznih modulov. Tožnik tovrstnih ugovorov ni podal tekom postopka na prvi stopnji, čeprav je toženka v zvezi z navedenimi vajami podala jasne trditve, ampak je le pavšalno trdil, da je na vseh vajah in usposabljanjih, za katere je vtoževal plačilo, sodeloval le kot podpora,2 zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Tudi sicer iz ukaza za sodelovanje na vaji Adriatic Strike 2021 (B15) in za usposabljanje iz modulov G. (B20) izhaja, da se je usposabljala tudi tožnikova enota. Nedovoljena pritožbena novota so tudi pritožbene navedbe tožnika, da je bila njegova primarna naloga na vseh spornih vajah in usposabljanjih nudenje zdravstvene zagotovitve in ne udeležba na kolektivnem usposabljanju, zato bi moral v primeru poškodbe pripadnika prekiniti usposabljanje in nuditi realno zdravstveno zagotovitev. Tožnik tovrstnih trditev ni podal, o tem je zgolj izpovedal, izpoved stranke pa ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

14.Tožnik je meseca oktobra 2019 sodeloval na taktični vaji z bojnim streljanjem in oktobra 2020 na usposabljanju pripadnikov rezervne sestave SV, vendar se na obeh vajah ni usposabljal. Priča B. B. je glede vaje z bojnim streljanjem ... PEHP jasno povedal, da je bil tožnik na vaji prisoten le za primer neljubega dogodka in se ni usposabljal, zato so neutemeljene pritožbene navedbe toženke, da je bila izpoved priče vzeta iz konteksta. Čeprav vaje bojnega streljanja toženka ne more organizirati brez prisotnosti VZE, to še ne pomeni, da se je tožnik na tej vaji tudi usposabljal in da bi izvedba rotacije oziroma načrtovanje delovnega časa lahko škodovala dobri izvedi vaje. Enako velja za udeležbo na usposabljanju rezervne sestave oktobra 2020. Sodišče prve stopnje je za to usposabljanje na podlagi ukaza ugotovilo, da je bil namen usposobiti pripadnike rezervne sestave, ne pa tudi usposabljanje pripadnikov stalne sestave, pri čemer je upoštevalo izpoved B. B., da so se pripadniki stalne sestave v teh primerih usposabljali le, če je bilo to določeno v ukazu. Toženka se s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje na splošno izpoved C. C., da so se pripadniki VZE tudi usposabljali, čeprav so bili le podpora vaji, ter na izpoved D. D., da se ritem usposabljanja ne more prilagajati menjavam, saj sta oba izpovedala na splošno o vajah, kjer je se je VZE tudi usposabljala kot podpora. Ker se tožnik na vajah oktobra 2019 in 2020 ni usposabljal, sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da bi bila izvedba rotacij ali načrtovanje delovnega časa mogoča in ne bi škodovala dobri izvedbi vaje, saj bi tožnikove naloge lahko opravil tudi drug pripadnik VZE, za navedena dva meseca toženka ni dokazala obstoja izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES.

15.Pripravljenost v bolnišnici A.3 tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja operativnega urjenja, niti niso podane druge izjeme za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Toženka je glede te dejavnosti zatrjevala, da je tožnik nadziral delovanje bolnišnice, pripadniki so bili posebej izurjeni za ravnanje z bolnišnico, menjava na 12 ur pa naj ne bi bila primerna, če bi prišlo do okvare. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila enota H. vzpostavljena kot podpora civilni zaščiti. Pripadniki, ki so delovali v okviru bolnišnice H., so zagotavljali nemoteno delovanje bolnišnice, odpravljali nepredvidene dogodke na način, da so vzdrževali medicinska in logistična sredstva, pri čemer se ta dejavnost ni opravljala v okviru izrednih dogodkov ali v okviru začetnega usposabljanja in operativnega urjenja. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bile v tem primeru rotacije primerne, saj bi toženka lahko tožnika zamenjala z ustrezno usposobljenim pripadnikom, pri čemer D. D., na izpoved katere se sklicuje toženka v pritožbi, ni izjavila, da rotacije ne bi bile primerne. Pri delovanju v bolnišnici A. je šlo za dejavnost, ki jo sicer opravljalo pripadniki oboroženih sil, vendar pod podobnimi pogoji kot delavci v javni upravi, ki nimajo statusa vojaške osebe, zato v tem primeru ne gre za izjemo od uporabe direktive, za razliko od sodelovanja pripadnikov VZE pri nudenju zdravstvene oskrbe v okviru operativnih urjenj.

16.Udeležba tožnika na taboru v juliju 2018 in avgustu 2021, kjer je prenašal svoje znanje na dijake in študente, na taboru avgusta 2021 pa je poleg tega še zagotavljal zdravstveno oskrbo, ne more predstavljati izjeme od uporabe Direktive 88/2003/ES. Že dejstvo, da je šlo za tabore dijakov in študentov, ovrže nesmiselne pritožbene navedbe toženke, da so tudi ti tabori potekali na podoben način kot vojaška usposabljanja. Dejstvo, da se D. D. ni izrekla o ostalih okoliščinah na taboru, razen o tem, da je tožnik prenašal znanje na udeležence tabora in zagotavljal zdravstveno oskrba, ne spremeni pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje.

17.Na podlagi pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožniku v februarju 2019, marcu 2019 in 2021, maju 2019 in 2021, juniju 2019, 2020 in 2021, septembru 2021 in februarju 2022 pripravljenost odrejena zaradi udeležbe na operativnih urjenjih, kjer se je sam tudi usposabljal, je bila podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES. To pomeni, da se ta čas skladno z drugim odstavkom 97.e člena Zakon o obrambi (ZObr) ne všteva v delovni čas. Tožniku za navedeno obdobje zato pripada le dodatek za pripravljenost, katerega je že prejel, nasprotne pritožbene navedbe tožnika, da navedeni čas predstavlja delovni čas glede na določbe Zakona o delovnih razmerjih, pa so neutemeljene.4 Za mesece julij 2018 in 2019, oktober 2019 in 2020, december 2020, januar 2021, februar 2021, april 2021 in avgust 2021, ko glede na dejanske ugotovitve iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožniku stalna pripravljenost ni bila odrejena zaradi opravljanja dejavnosti, zaradi katere se lahko izključi uporaba Direktive 2003/88/ES, pa sodišče prve stopnje na podlagi neposredne uporabe direktive pravilno ni uporabilo 97.e člena ZObr in je pravilno štelo, da čas pripravljenosti predstavlja delovni čas.

18.Sodišče EU je dopustilo različno plačilo za čas razpoložljivosti za obdobje, v katerem se delo dejansko opravi, in obdobje, v katerem se ne opravi nobeno dejansko delo, vendar ne ZObr ne Kolektivna pogodba za javni sektor (KPJS) ne urejata posebnega plačila za čas pripravljenosti, ki se šteje v delovni čas. Ker ZObr določa, da se čas pripravljenosti ne šteje v število ur tedenske oziroma mesečne obveznosti in s tem v delovni čas, pripadniku pa v tem času glede na 32. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju pripada le dodatek v višini iz 46. člena KPJS, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo splošna pravila o plačilu za delo in toženki naložilo, da tožniku plača razliko v plači.5 Dejstvo, da je v času sprejetja odločitve v zadevi VIII Ips 196/2018 bila višina dodatka za pripravljenost 20 %, sedaj pa je 50 %, tega ne spremni, sodišče prve stopnje pa se je utemeljeno sklicevalo tudi na razloge v citirani sodbi, ki se prav tako nanašajo na vprašanje plačila za čas pripravljenosti.

19.Sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo stroškov za pregled prepisa zvočnega posnetka, saj odvetniška tarifa (OT) ne predvideva posebnega plačila za to storitev, pri čemer tožnik ni vložil ugovora zoper prepis zvočnega posnetka. Pravilna je tudi odločitev, da se tožniku ne priznajo potni stroški prihoda pooblaščenke na narok iz Krškega, saj se kot potrebni stroški postopka (prvi odstavek 155. člen ZPP) praviloma priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča, s čimer se ne posega v pravico do svobodne izbire odvetnika. Stranka je upravičena do povrnitev potnih stroškov odvetnika izven delovnega območja sodišča, če to utemeljujejo posebne okoliščine, vendar mora te okoliščine zatrjevati in dokazati že tekom postopka na prvi stopnji.

20.Utemeljeno pa tožnik nasprotuje priznanim potnim stroškom pooblaščenke toženke iz Ptuja, saj je bila zadeva prvotno dodeljena oddelku v Mariboru. V skladu s tretjim odstavkom 41. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv) se zunanji oddelki štejejo za zunanje organizacijske enote državnega odvetništva, ki delujejo v okviru svoje stvarne in krajevne pristojnosti, organizacijo ter stvarno in krajevno pristojnost določi minister s podzakonskim predpisom (četrti odstavek citiranega člena). V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva, ki ureja stvarno in krajevno pristojnost, Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom na Ptuju, pred Delovnim sodiščem v Mariboru, pa zastopa subjekte Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Ker je po pravilniku za zastopanje krajevno pristojen oddelek v Mariboru, stroški prihoda pooblaščenke toženke iz drugega zunanjega oddelka ne predstavljajo potrebnih stroškov, ki bi jih moral kriti tožnik. Toženki zato ne pripadajo točke za čas potovanja (skupno 120 točk za tri naroke) in kilometrina za prihod na naroke v skupnem znesku 77,91 EUR. Upoštevaje ostale stroške, ki so bili toženki pravilno priznani v prvostopenjski sodbi in njen 63,44 % uspeh, je toženka upravičena do povračila 711,80 EUR stroškov postopka na prvi stopnji. Po medsebojnem pobotu s priznanimi stroški tožnika (607,75 EUR), je tožnik dolžan toženki povrniti 104,05 EUR stroškov postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika delno ugodilo in III. točko izreka sodišče prve stopnje spremenilo tako, da je znižalo stroške postopka, ki jih mora tožnik plačati toženki na znesek 104,05 EUR (peta alineja 358. člena ZPP).

21.V preostalem je pritožba tožnika in v celoti pritožba toženke neutemeljena, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22.Stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženka zato, ker z njo ni uspela, tožnik pa zato, ker je uspel le s sorazmerno majhnim delom stranske terjatve (drugi odstavek 154. člena ZPP). Prav tako stranki sami krijeta vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovora na pritožbo nista prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1Prim. VIII Ips 15/2024.

2V tožbi je trdil, da je zagotavljal zdravstveno oskrbo, preventivno dejavnost, vodil evidence in poročal. Te svoje trditve je dopolnil z navedbo, da je bil podpora, ki zagotavlja prehrano, da je poskrbel za poškodbe in nenadne bolezni (pripravljalna vloga z dne 14. 6. 2023), ter da je prečiščeval vodo (pripravljalna vloga z dne 28. 8. 2023).

3V mesecih junij in december 2020 ter januar, februar 2021 in april 2021.

4Tudi iz odločbe U-I-165/199-11, na katero se sklicuje tožnik, izhaja, da direktiva nima neposrednih učinkov, če obstajajo izjeme od njene uporabe.

5Prim. VIII Ips 196/2018, VIII Ips 11/2024.

-------------------------------