Jedro

Če so za opredelitev zamudnih obresti v izvršilnem naslovu navedeni vsi relevantni parametri, ugotovi višino obresti nominalno z razlago sodišče v izvršilnem postopku - s čimer ne odstopa od izvršilnemu postopku imanentnega načela stroge formalne legalitete in z ničemer ne posega v časovne meje pravnomočnosti, saj, ravno nasprotno, ohranja „zvestobo“ izvršilnemu naslovu, če ugotovi višino obresti znotraj kriterijev njihove določljivosti, opredeljenih v izvršilnem naslovu.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi zoper 1. točko izreka sklepa o ugovoru še delno ugodi in se sklep o izvršbi razveljavi za zakonske zamudne obresti od glavnice 51.248,62 EUR, kolikor presegajo znesek glavnice in se v tem delu predlog za izvršbo zavrne.

Sicer se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Upnik sam nosi stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

1. Izvršilno sodišče je na predlog upnika 9. 1. 2007 izdalo sklep o izvršbi na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1439/2005 z dne 7. 12. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1776/2006 z dne 24. 5. 2006, s katerim je dovolilo izvršbo na dolžnikove nepremičnine zaradi izterjave 51.248,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 1999 do plačila, pravdnih stroškov 9.458,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2005 do plačila ter izvršilnih stroškov.

2. Dolžnik je zoper sklep o izvršbi ugovarjal. Izvršilno sodišče je s sklepom z dne 14. 5. 2009 njegovemu ugovoru delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo za zakonske zamudne obresti od glavnice za čas od 8. 12. 2005 do plačila (1. točka izreka sklepa(1), v preostalem delu pa je ugovor zavrnilo (2. točka izreka) ter odločilo o stroških strank (3. točka izreka).

3. Zoper ta sklep se je pritožil dolžnik. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrglo v delu, s katerim je izpodbijal 1. točko izreka sklepa prve stopnje in 3. točko izreka v tistem delu, v katerem je bilo odločeno o stroških upnikov. Pritožbo zoper 2. točko izreka in tisti del 3. točke izreka, s katero je bilo odločeno o dolžnikovih stroških, pa je zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep prve stopnje ter odločilo tudi o pritožbenih stroških upnikov.

4. Zoper sklep, izdan na drugi stopnji, je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbija odločitev o teku zamudnih obresti v obdobju od 1. 1. 2002 do 7. 12. 2005, ko je bil na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje izdan izvršilni naslov. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sta sodišči prve in druge stopnje nepravilno uporabili 1060. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in s tem 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), nista pa uporabili 1061. in 1062. člena ter 376. člena OZ. Zaradi teh kršitev tudi ni bilo ugotovljeno, ali je terjatev upnika prenehala že pred izdajo izvršilnega naslova. Izpodbijana pravnomočna odločitev sodišča odstopa od sodne prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča.(2) Pravdno sodišče v izvršilnem naslovu, na podlagi katerega teče obravnavana izvršba, ni določilo nominalnega zneska zamudnih obresti, temveč je o zamudnih obrestih odločilo opisno. Vrhovno sodišče je že v številnih odločbah zapisalo, da pravnomočna odločitev pravdnega sodišča o teku zamudnih obresti ne pomeni, da tečejo obresti po zakonski obrestni meri od zapadlosti do plačila v dobesednem pomenu, temveč tečejo do prenehanja obveznosti plačila zamudnih obresti take obresti, ki so v skladu z zakonom, upoštevajoč celotno zakonsko ureditev zamudnih obresti in ne le obrestno mero, vključno s pravilom ne ultra alterum tantum. Res lahko sodišče že v pravdnem postopku odloči o dolžnikovi obveznosti plačila obresti tako po temelju kot po višini in v izvršilnem naslovu določi nominalni znesek obresti, če ima za to na voljo dejansko in pravno podlago. Če tega ne stori, ker ob izdaji izvršilnega naslova ustavne odločbe v zvezi s 1060. členom OZ ni moglo upoštevati, ter o teku zamudnih obrestno odloči opisno, pa taka odločitev ni napačna, če vsebuje vse tri relevantne parametre za določitev obresti: znesek dolgovane glavnice, čas trajanja zamude in obrestno mero. Taka odločitev pravdnega sodišča po zdaj že ustaljeni praksi Ustavnega in Vrhovnega sodišča omogoča izvršilnemu sodišču, da v okviru navedenih parametrov z ustavno skladno razlago zakonskih pravil za nazaj ugotovi višino zamudnih obresti (to je njihov nominalni znesek) in s tem odgovori na vprašanje, ali in kdaj je obveznost plačila obresti prenehala. Pri tem ne posega v časovne meje pravnomočnosti izvršilnega naslova, temveč ga ohranja in zagotavlja ustavno skladne učinke prava. Iz neprerekanih trditev dolžnika v ugovoru zoper sklep o izvršbi izhaja, da v pritožbi, ki jo je vložil 30. 1. 2006 zoper sodbo pravdnega sodišča prve stopnje, ni mogel ugovarjati omejitve teka zamudnih obresti, ki naj bi že 2. 9. 2002 dosegle glavnico, ker ustavna odločba U-I-300/2004 tedaj še ni učinkovala. Gre za ugovor iz 8. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), da je obveznost plačila zamudnih obresti iz izvršilnega naslova naknadno prenehala. Glede na to Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sklepa sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 375. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, in 15. členom ZIZ). Nanjo sta odgovorila dolžnik, ki je predlagal, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in sledi v njej oblikovanemu predlogu, in upnika, ki menita, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

7. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi (prvi odstavek 391. člena ZPP). Vrhovno tožilstvo izpostavlja vprašanje materialnopravne pravilnosti izpodbijanega sklepa, izdanega v postopku izvršbe, glede pravilne uporabe pravil o zamudnih obrestih, določenih v izvršilnem naslovu. Zaradi zatrjevanega odstopa od sodne prakse in torej s ciljem njenega poenotenja je to vprašanje relevantno tudi glede na določbo 367.a člena ZPP, kar pomeni, da so izpolnjeni pogoji za dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti iz drugega in tretjega odstavka 385. člena istega zakona (v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Vrhovno sodišče je doslej v podobnih primerih že odločalo(3). Pojasnilo je, da so zamudne obresti v izrekih izvršilnih naslovov že po naravi stvari praviloma določene zgolj opisno. Odločitev o njih je dovolj določena, če so opredeljene v treh pogledih: od katerega zneska (glavnice) tečejo, od kdaj do kdaj tečejo in po kakšni obrestni meri tečejo. Če so za opredelitev obsega tega dela (akcesorne) obveznosti dolžnika v izvršilnem naslovu navedeni vsi relevantni parametri, ugotovi višino obresti nominalno z razlago sodišče v izvršilnem postopku - s čimer ne odstopa od izvršilnemu postopku imanentnega načela stroge formalne legalitete in z ničemer ne posega v časovne meje pravnomočnosti, saj, ravno nasprotno, ohranja „zvestobo“ izvršilnemu naslovu, če ugotovi višino obresti znotraj kriterijev njihove določljivosti, opredeljenih v izvršilnem naslovu(4). Vrhovno sodišče je tudi že večkrat poudarilo, da odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od določenega dneva do plačila ne pomeni, da tečejo obresti po zakonsko določeni obrestni meri nujno vselej dobesedno "do plačila", pač pa, da tečejo do plačila takšne obresti, ki so v skladu z zakonsko ureditvijo zamudnih obresti kot celoto, zapis v izvršilnem naslovu o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti pa tako v resnici pomeni „do prenehanja obveznosti“.

9. Sodišče v izvršilnem postopku torej lahko presoja, ali je obveznost iz izvršilnega naslova naknadno prenehala (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), kar je mogoče ugotavljati le za nazaj. V obravnavanem primeru sodišče v pravdnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, ob izdaji sodbe 7. 12. 2005 ni moglo upoštevati ustavne odločbe v zvezi s 1060. členom OZ, izdane šele 2. 3. 2006, dolžnik pa tega v postopku ni mogel uveljavljati. Sodišče je (tudi) v izvršilnem postopku pri odločanju dolžno uporabljati zakonska pravila, ki so skladna z ustavo, kar, upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/2004, pomeni, da mora za čas po 1. 1. 2002 v zvezi s tekom obresti upoštevati (tudi) 367. člen OZ, saj bi uporaba prej veljavnih pravil ZOR pripeljala do rezultatov, ki niso v skladu z Ustavo RS. Tudi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, je (bilo) torej treba uporabljati pravilo ne ultra alterum tantum, vendar šele za čas po 1. 1. 2002. 10. V primerih, ko so zamudne obresti dosegle glavnico že pred uveljavitvijo OZ, so tekle do 1. 1. 2002, ker je takšno obrestovanje dopuščal ZOR, takrat pa so glede na omenjeno ustavno odločbo nehale teči po samem zakonu. Za njihov nadaljnji tek ni bilo več zakonske podlage, saj je bila določba 376. člena OZ prisilne narave. V primerih, ko zamudne obresti do 1. 1. 2002 še niso dosegle glavnice, pa so v skladu z določilom 376. člena OZ tekle naprej, a le dokler vsota zapadlih, pa neplačanih obresti ni dosegla glavnice. V obravnavanem primeru so bile zamudne obresti prisojene od 2. 7. 1999 in do 1. 1. 2002 še niso dosegle glavnice. Zato je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča druge stopnje o obrestih že od 1. 1. 2002 dalje. V tem delu jo je zato Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Zahteva za varstvo zakonitosti pa je utemeljena v delu, ko izpodbija odločitev sodišča druge stopnje v obdobju, odkar so obresti dosegle glavnico. V tem delu ji je torej Vrhovno sodišče ugodilo in sklep sodišča druge stopnje na podlagi prvega odstavka 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ spremenilo tako, da je tek obresti omejilo na višino glavnice.

11. Sprememba sklepa sodišča druge stopnje se tiče le (dela) stranskih terjatev, kar na odločitev o stroških postopka v izpodbijani odločbi ne vpliva. Dolžnik stroškov z izrednim pravnim sredstvom pa ni priglasil, upnika pa te stroške glede na uspeh v tem postopku nosita sama.

Op. št. (1): Sklep o izvršbi je torej ostal v veljavi za glavnico in zakonske zamudne obresti od nje za čas od 2. 7. 1999 do 7. 12. 2005 ter pravdne in izvršilne stroške z obrestmi.

Op. št. (2): Pri čemer navaja odločbe ustavnega sodišča U-I-300/2004, Up-227/05, Up-699/05, Up-33/05 ter odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 53/2006, III Ips 63/2006, II Ips 78/2007, III Ips 191/2007, II Ips 266/2007, II Ips 232/2008, II Ips 972/2008 in II Ips 557/2009. Op. št. (3): II Ips 1068/2008 in zlasti II Ips 557/2009. Op. št. (4): Podrobneje o tem v II Ips 557/2009.