Jedro

Rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv. V primeru zamude zakonskega in nepodaljšljivega roka za vložitev predmetnega izrednega pravnega sredstva, zahteva za vrnitev v prejšnje stanje ni dopustna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v višini 560,00 EUR.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je predsednica senata Okrožnega sodišča v Celju, na podlagi določbe drugega odstavka 422. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kot prepozno zavrgla obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo 30. 9. 2021. 2. Zoper sklep se je obsojenec pravočasno pritožil. Smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Navaja, da ga je zagovornik, ki mu je bil dodeljen po uradni dolžnosti, 30. 5. 2021 obvestil, da ga več ne zagovarja. Sodišče prve stopnje in zagovornik ga nista obvestila o omejenem trajanju časa za katerega mu je bil dodeljen zagovornik po uradni dolžnosti. V kratkem času mu ni uspelo najti drugega zagovornika in je moral zahtevo za sodno varstvo napisati sam. Meni, da je predmetna pritožba upravičena in predlaga, da se mu dovoli vrnitev v prejšnje stanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi tretjega odstavka 421. člena ZKP smejo upravičenci vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v treh mesecih od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo oziroma, če ima zagovornika od njene zadnje vročitve. Na podlagi vročilnice (pripete k l. št. 303) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta obsojeni B. A. in njegov zagovornik drugostopenjsko sodbo prejela 18. 5. 2021. Tej ugotovitvi prvega sodišča pod točko 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa obsojeni pritožbeno ne oporeka. Trimesečni rok za vložitev zahteve je začel teči 19. 5. 2021 (drugi odstavek 88. člena ZKP) in se je, upoštevaje čas poletnega poslovanja, ko procesni roki niso tekli, iztekel s ponedeljkom, 20. 9. 2021. Obsojeni je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil priporočeno na pošto 30. 9. 2021, torej že po poteku trimesečnega zakonskega roka, zaradi česar je vložena prepozno. Rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv. Zato prenehanje funkcije zagovornika, ki je bil obsojencu postavljen po uradni dolžnosti v postopku pred prvostopenjskim in pritožbenim sodiščem ter sklicevanje na kratek čas, ki naj bi obsojencu ostal od vročitve pravnomočne odločbe do izteka zakonskega roka za vložitev izrednega pravnega sredstva, ne moreta biti razlog za nedopustno podaljšanje tega roka in vplivanje na drugačno odločitev od sprejete.

5. Neutemeljen je prav tako obsojenčev pritožbeni predlog, da se njegova pritožba upošteva kot zahteva za vrnitev v prejšnje stanje, saj je po prvem odstavku 89. člena ZKP takšno zahtevo mogoče vložiti izključno v primerih, ko obdolženec iz opravičenih razlogov zamudi rok za napoved pritožbe ali rok za pritožbo zoper sodbo ali zoper sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali odvzemu premoženjske koristi. Torej v primeru zamude zakonskega in nepodaljšljivega roka za vložitev predmetnega izrednega pravnega sredstva, zahteva za vrnitev v prejšnje stanje ni dopustna.

6. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Obsojeni s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati 560,00 EUR sodne takse za zavrnitev pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti po tarifni št. 7153 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.