Jedro

Tožnik tožbe ni popravil oziroma dopolnil tako, da bi bila primerna za obravnavanje (že tožnikov tožbeni zahtevek ne vsebuje vseh sestavin, zaradi katerih bi bil primeren za obravnavanje, saj iz njega ne izhaja niti kdo naj plača vtoževano odškodnino in komu), zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

Po 5. členu ZST-1 je tožnikova taksna obveznost nastala z vložitvijo tožbe, tako da plačilo sodne takse na vprašanje, če je bila tožnikova tožba primerna za obravnavanje, nima odločilnega vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožnikovo tožbo zavrglo, postopek v zvezi z izdajo začasne odredbe z dne 13. 1. 2012 pa ustavilo.

Zoper navedeni sklep se z obširno laično pritožbo pritožuje tožnik, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bila njegova tožba nepravilno zavržena kot neprimerna za obravnavanje, saj jo je sodišče prve stopnje samo štelo za primerno. Njegovo tožbo, skupaj s popravo tožbe, je namreč poslalo toženi stranki v odgovor. Prav tako je toženi stranki pošiljalo v odgovor tudi tožnikove pripravljalne vloge. Tožnik je plačal tudi sodno takso. V tem sporu je kot neizbrani kandidat uveljavljal diskriminacijo. Že iz navedb tožene stranke v zadevi opr. št. I Pd 1328/2011 izhaja, da je bila opravljena diskriminacija zaradi okoliščine osebne narave – invalidnost. Tudi v drugih sporih (opr. št. I Pd 1328/2011, Pd 10/2012) je tožnik glede na izpolnjevanje pogojev za delo in strokovnost presegel izbranega kandidata. Iz zgoraj omenjenih navedb tožene stranke pa izhaja vsaj zaničevanje tožnika, če ne že diskriminacija. Tožnik opozarja na domnevno kršitev izbrane kandidatke A.A., kar je prijava diskriminacije te delavke in grobe kršitve ZDR. Ker je bila njegova tožba zavržena, tožnik ni mogel navesti vseh dejstev za ugotovitev diskriminacije in ponižanja s strani tožene stranke. Tožnik brez predložitve dokazov diskriminacije ne more dokazati. Sodišče bi moralo dokaze zahtevati po uradni dolžnosti. Tožena stranka je obtožena kršitve otrokovih in človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vsaka vloga neizbranega kandidata je prijava možne diskriminacije. Tožena stranka tožniku ne priznava kompetenc profesorja, s tem pa je narejena dodatna diskriminacija, ki bi jo moralo sodišče obravnavati. Tožena stranka ne more dokazati, da diskriminacije ni bilo. Pogodbi obeh izbranih kandidatov sta nični. Če tožnikova vloga ni bila primerna za obravnavanje, bi jo moralo sodišče zavreči že prej. Pritožba neizbranega kandidata ima dva zahtevka: ugotavljanje diskriminacije – dokazni zahtevek, odškodninski zahtevek. V individualnem delovnem sporu zastopanje po odvetniku ni obvezno. Tožnik je v odnosu do odvetnice tožene stranke v neenakopravnem položaju. O sodnem preudarku lahko odloča le sodišče, ne pa odvetnica. V kolikor gre za zlorabo procesne pravice tožene stranke, se zahteva ukrepanje sodišča. Tožnik je plačal sodno takso za ta individualni delovni spor, torej za tožbo, ki ne obstaja. Odgovori tožene stranke niso jasni in trditve niso obrazložene. Tožena stranka je priznala diskriminacijo v pripravljalni vlogi z dne 12. 9. 2011. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz spisovnih podatkov je razbrati, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal sodno varstvo kot neizbrani kandidat v zvezi z razpisom z dne 12. 7. 2011 za delovni mesti učitelj informatike in učitelj fizike. Na ta razpis se je javilo več kandidatov, med njimi tudi tožnik, vendar po podatkih spisa na razpisu ni bil izbran nihče. O neizbiri je bil tožnik z dopisom obveščen 19. 7. 2011 (A2, A3). Tožena stranka je sicer za isti delovni mesti kasneje, 18. 7. 2011, izvedla nov razpis, na katerega pa se tožnik ni prijavil. Ker tožnikova tožba, ki jo je vložil 4. 8. 2011, ni bila popolna, saj ni vsebovala vseh elementov, ki jih opredeljuje člen 180 ZPP, ga je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. I Pd 1337/2011 z dne 26. 8. 2011 pozvalo, da v 15 dneh od prejema sklepa tožbo ustrezno popravi oziroma dopolni. V citiranem sklepu je sodišče prve stopnje tožnika podrobno poučilo tako o tem, kakšne sestavine mora vsebovati tožba, da se lahko obravnava, kot tudi o tem, kakšno pravico do sodnega varstva ima neizbrani kandidat (glede na določbo 204/5 člena in 6. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). V obrazložitvi citiranega sklepa je bil tožnik tudi izrecno opozorjen na možnost pridobitve brezplačne pravne pomoči ob pogojih Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP; Ur. l. RS, št. 48/2001 in nadalj.). Tožnik je sicer svojo tožbo v roku dopolnil oziroma popravil, vendar pa po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, s katero soglaša tudi pritožbeno sodišče, niti s to dopolnitvijo oziroma popravo tožbe (niti s kasnejšimi pripravljalnimi vlogami) tožnik tožbe ni popravil oziroma dopolnil tako, da bi bila ta primerna za obravnavanje. Pritožbeno sodišče le kot primeroma navaja, da že tožnikov tožbeni zahtevek ne vsebuje vseh sestavin, zaradi katerih bi bil primeren za obravnavanje. Tako iz njega ne izhaja, kdo naj plača vtoževano odškodnino in komu (še posebej glede na dejstvo, da je iz tožnikovih navedb, ki jih je podal v pripravljalnih vlogah, razbrati, da naj bi bili zaradi po tožnikovem mnenju spornega izbirnega postopka diskriminirani učenci tožene stranke in njeni delavci). Tožbeni zahtevek mora biti dovolj konkretiziran, da pomeni tudi ustrezni izvršilni naslov, torej izvršilni naslov, ki je primeren za izvršbo. Po 21. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.) pa je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če vsebuje navedbo upnika in dolžnika, predmet, vrsto, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Tožbeni zahtevek tožnika pa vseh potrebnih sestavin nima, zato tudi po stališču pritožbenega sodišča njegova tožba že iz tega razloga ni primerna za obravnavanje.

Tožnik ima sicer prav, ko zatrjuje, da bi lahko sodišče njegovo tožbo zavrglo že prej (če je ugotovilo njeno neprimernost), vendar pa to napačno postopanje sodišča prve stopnje na zakonitost izpodbijanega sklepa nima odločilnega vpliva. Iz tožnikovih pritožbenih navedb je nadalje razbrati, da naj bi se štela tožnikova tožba za popolno, ker je tožnik zanjo že plačal sodno takso. Ker je tožnik v tem postopku zahteval tudi ugotovitev nepravilnosti oziroma nezakonitosti razpisa tožene stranke, mu je sodišče prve stopnje odmerilo sodno takso upoštevaje tar. št. 2211 Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 20/04 in nadalj.). Po 5. členu ZST-1 je tožnikova taksna obveznost nastala z vložitvijo tožbe, tako da plačilo sodne takse na vprašanje, če je bila tožnikova tožba primerna za obravnavanje, nima odločilnega vpliva. Isto velja tudi za sodno takso, ki jo je tožnik plačal zaradi vloženega predloga za izdajo začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je pričel tožnik šele v pritožbi zatrjevati, da naj bi ga tožena stranka diskriminirala zaradi njegove invalidnosti (za katero sicer ni predložil nikakršnih dokazov). Ker tožnik ni izkazal, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogel navesti do izdaje izpodbijanega sklepa, glede na določbo člena 337/1 ZPP to dejstvo ne more biti upoštevno. Prav tako so neupoštevne tožnikove pritožbene navedbe, v katerih se sklicuje na navedbe strank, ki so bile podane v drugih individualnih delovnih sporih, saj te na odločitev sodišča prve stopnje niso mogle vplivati. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na vsebinsko nepravilnost v zvezi z drugih razpisom (z dne 18. 7. 2011), saj ta razpis ob dejstvu, da se tožnik nanj sploh ni prijavil (in ta razpis niti ni predmet tega individualnega delovnega spora) za predmetni spor ni relevanten.

Ker je tožnik predlog za izdajo začasne odredbe v svoji pripravljalni vlogi z dne 4. 2. 2011 umaknil, je sodišče prve stopnje v zvezi s to začasno odredbo utemeljeno ustavilo postopek, upoštevaje člen 188 ZPP.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika o njegovi neenakopravnosti napram odvetnici tožene stranke pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imel tožnik (tudi z ozirom na sklep o popravi prvostopenjskega sodišča opr. št. I Pd 1337/2011 z dne 26. 8. 2011) možnost zaprositi za brezplačno pravno pomoč, s čimer bi si kot prava neuka stranka lahko zagotovil ustrezno strokovno pomoč, pa tudi možnost oprostitve plačila stroškov sodnega postopka (1. člen ZBPP). Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnik za to brezplačno pravno pomoč zaprosil. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP v zvezi s členom 366/1 ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških strank ni odločalo, ker jih nista priglasili.