Jedro

Dolžnik neutemeljeno meni, da upničina terjatev ne predstavlja izjeme od učinkovanja odpusta obveznosti zgolj zato, ker gre za terjatev iz naslova regresnega zahtevka. Povračilni zahtevki zavarovalnice oziroma upnice, ali drugače imenovani regresni zahtevki, so odškodninski zahtevek zavarovalnice zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je zavarovalnica sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik. Regresni zahtevek zavarovalnice meri na terjatev na povrnitev škode, ki je bila povzročena namerno ali iz hude malomarnosti in izvira iz istega dogodka, na podlagi katerega je zavarovalnica tudi izplačala odškodnino oškodovancu.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom z dne 29. 8. 2024 je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika z dne 24. 4. 2024 zavrnilo.

2.Sklep izpodbija dolžnik po pooblaščenki in poudarja, da upnikova terjatev ne spada med terjatve oziroma ne sodi pod izjeme iz 5. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP. Terjatev, ki jo izterjuje upnica, ni terjatev iz naslova odškodnine za škodo, temveč gre za zavarovalnino oziroma navadno poslovno terjatev. Njen temelj in višina pa sta odvisni od določb sklenjene zavarovalne pogodbe. Izjema iz 5. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP ni namenjena varovanju interesov zavarovalnic, ampak neposredno oškodovancu, kar naj bi bil tudi namen zakonodajalca ob sprejetju novele. Ker je bila škoda že poplačana s strani zavarovalnice, terjatev upnice tako ni več obstoječa. Cilj stečajnega postopka pa je v izvedbi generalne izvršbe zoper premoženje dolžnika. Po drugi strani pa je smisel postopka osebnega stečaja tudi razbremenitev dolžnika iz primeža prezadolženosti. Izjeme iz določbe 408. člena ZFPPIPP pa je potrebno razlagati restriktivno. Nepravilna je tudi odločitev sodišča, da za pravdne stroške velja, da delijo usodo glavne terjatve. Ni pojasnjeno, na kateri določbi materialnega prava je sprejet takšen zaključek in je sklep glede tega brez potrebne obrazložitve. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zavrne predlog za izvršbo. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3.Upnica je odgovorila na pritožbo in predlagala zavrnitev dolžnikove pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami).

6.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi in ugotovilo, da je nad dolžnikom tekel postopek osebnega stečaja v zadevi St 000/2022, v katerem so bile dolžniku odpuščene vse obveznosti, ki so nastale do 24. 11. 2022. Upnica v konkretni izvršilni zadevi izterjuje po izvršilnem naslovu terjatev, ki po svoji naravi predstavlja regresni zahtevek za izplačilo škode, ki jo je dolžnik povzročil ostalim udeležencem v prometu z nezgodo dne 7. 4. 2016, kakor tudi izvršilne stroške in pravdne stroške, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot nesporno je bilo ugotovljeno, da so vse denarne postavke zapadle v plačilo do 24. 11. 2022. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da upničina terjatev predstavlja izjemo iz 5. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, za katero odpust obveznosti ne učinkuje, in sicer za terjatev iz naslova povrnitve škode, povzročene namerno ali iz hude malomarnosti. Ugotovilo je, da je upnica hudo malomarnost dokazovala z ugotovitvami in zaključki iz izvršilnih naslovov, in sicer, da je dolžnik vozil s prekratko varnostno razdaljo, močno neprilagojeno hitrostjo in da v pravdnem postopku V P 158072017 ni uspel izpodbiti domneve o alkoholiziranosti pri povzročitvi prometne nezgode. Huda malomarnost pa pomeni zanemarjenje tiste pazljivosti, ki se pričakuje od povprečnega skrbnega človeka. Regresni zahtevek upnice kot zavarovalnice iz naslova izplačane škode pa predstavlja terjatev, ki meri na povrnitev škode, ki je bila povzročena namerno ali iz hude malomarnosti in je povezana z istim historičnim dogodkom. Takšnemu stališču pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in pri tem še v nadaljevanju dodatno pojasnjuje.

7.Dolžnik neutemeljeno v pritožbi meni, da upničina terjatev ne predstavlja izjeme iz 5. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP zgolj zato, ker gre za terjatev iz naslova regresnega zahtevka, le ta pa ne predstavlja odškodnine za škodo, temveč gre za navadno poslovno terjatev, katere temelj in višina sta odvisni od sklenjene zavarovalne pogodbe. Povračilni zahtevki zavarovalnice oziroma upnice ali drugače imenovani regresni zahtevki imajo podlago v drugem odstavku 7. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (Ur. l. RS, št. 93/2007 s spremembami, v nadaljevanju ZOZP) in zavarovalni pogodbi, katere sestavni del so tudi splošni pogoji zavarovanja. Gre za odškodninski zahtevek zavarovalnice zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je zavarovalnica sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik. Po oceni pritožbenega sodišča izjeme po 5. točki drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, za katere odpust obveznosti ne velja, ni sicer dopustno širiti na nove primere, vendar je regresni zahtevek zavarovalnice tisti, ki meri na terjatev na povrnitev škode, ki je bila povzročena namerno ali iz hude malomarnosti in izvira iz istega dogodka, na podlagi katerega je zavarovalnica tudi izplačala odškodnino oškodovancu. Zahtevek, ki temelji na kršitvi zavarovančeve oziroma dolžnikove zavarovalne pogodbe, pomeni, da ima naravo zahtevka za uveljavitev poslovne odškodninske obveznosti. Upnica je tudi konkretizirala vsa dejstva in dokazala pravno naravo svoje terjatve s pomočjo listin, sodišče prve stopnje pa je v okviru ugotavljanja dejanskega stanja pravilno presodilo, da je upnica predlagala izvršbo za izterjavo terjatve iz naslova škode, ki jo je dolžnik povzročil iz hude malomarnosti, česar dolžnik v pritožbi niti ne izpodbija. Pravna narava upničine terjatve je bila tako v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljena.

8.Sicer pa je upnica kot zavarovančeva oziroma dolžnikova odgovorna zavarovalnica namesto dolžnika kot zavarovanca plačala odškodnino. Z izplačilom celotne odškodnine je tako upnica kot zavarovalnica v skladu z 963. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), vstopila v pravice svojega zavarovanca oziroma dolžnika in zato lahko v njunem medsebojnem regresnem razmerju na podlagi prvega odstavka 188. člena OZ zahteva od dolžnika povrnitev tistega, kar je zanj plačala. Gre za tipičen primer subrogacije na podlagi specialnejše določbe o subrugaciji pri zavarovalni pogodbi iz 963. člena OZ, ki določa, da z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Da je upnica škodo izplačala, med strankama niti ni sporno. Regresni zahtevek zavarovalnice je proti dolžniku do višine izplačane zavarovalnine ex lege prešel na zavarovalnico oziroma upnico.

9.Po povedanem je odločitev sodišča prve stopnje, ko je ugovor dolžnika z dne 24. 4. 2024 zavrnilo kot neutemeljenega, pravilna, dolžnikova pritožba pa neutemeljena (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10.Dolžnik v pritožbenem postopku ni uspel, zaradi česar sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Prim. VSC I Ip 17/2024 z dne 14. 2. 2024, VSM sodba I Cpg 176/2019 z dne 23. 7. 2019.