Jedro

Tožena stranka ima glede na določbo 3. odstavka 40. člena ZDRS pravico, da po prostem preudarku lahko vlogo za pridobitev državljanstva RS zavrne, če bi sprejem prosilca v državljanstvo RS pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Pri oceni tožnikove nevarnosti za javni red se ocenjuje njegov odnos do pravnega reda, ne pa zgolj do določb predpisov, ki se nanašajo na red in mir na javnem mestu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožeče stranke za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ker so v zvezi s 3. odstavkom 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZDRS, Uradni list RS št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94) podani razlogi iz 8. točke 10. člena istega zakona. Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja, da je bil tožnik že večkrat kaznovan zaradi storjenih kaznivih dejanj in prekrškov in je zato tožena stranka z odločbo pod isto opravilno številko z dne 21.1.1993 tožnikovo vlogo zavrnila. Navedeno odločbo tožene stranke pa je Vrhovno sodišče RS v upravnem sporu odpravilo s sodbo z dne 30.3.1994, ker je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in bi bilo potrebno navesti vsa bistvena dejstva in razloge za sklep, da bi sprejem tožnika v državljanstvo RS pomenil nevarnost za javni red. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bil tožnik večkrat obsojen za različna kazniva dejanja s sodbami prejšnjega Temeljnega sodišča (z dne 13.6.1984 v zvezi s sodbo Višjega sodišča z dne 13.11.1984; z dne 22.2.1989 v zvezi s sodbo Višjega sodišča z dne 16.8.1989, in z dne 10.10.1986) ter v času od leta 1990 do 1994 kaznovan 36 krat za različne prekrške, od tega 23 krat za kršitve cestnoprometnih predpisov, trikrat po zakonu o orožju in sedemkrat po zakonu o javnem redu in miru. Iz podatkov iz pridobljenih sodb in odločb o prekrških je razvidno, da tožnik že več let kontinuirano prihaja v nasprotje z zakoni Republike Slovenije in da izrečene kazni na tožnika niso vplivale, da bi prenehal z izvrševanjem kaznivih dejanj in prekrškov ter kaže njegovo nepripravljenost spoštovati pravni red RS. Tožena stranka zato ocenjuje, da bi sprejem tožnika v državljanstvo RS pomenil nevarnost za javni red RS in je zato tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva zavrnila.

Tožnik je mnenja, da so z odločbo bistveno kršene njegove pravice. Izpodbijana odločba temelji na razlogih iz 8. točke 10. člena ZDRS, kjer pa je navedena zakonska določba napačno interpretirana in zmotno uporabljena. Za dejanja in prekrške, ki jih navaja izpodbijana odločba, je bil spoznan za krivega in bil kaznovan. Med krivdo in kaznovanjem je povezava in za isto dejanje človek ne bi smel biti večkrat kaznovan, da tožnik ne omenja niti oblike krivde in teže kazni. V tem kontekstu je z izpodbijano odločbo kaznovan brez krivde. Ni kriv, da je komaj polnoleten prišel v Slovenijo, čeprav ne na silo, da je tukaj zgradil hišo in ustanovil družino in ima z bivšo ženo, s katero je razvezan, tri nedoletne otroke, ki so vsi državljani RS. Za vse to, za kar ni kriv, mu je z izpodbijano odločbo izrečena nepenalizirana kazen - razlastitev, ločitev družine in odklonitev izdaje različnih dokumentov. Izpodbijana odločba temelji na določbi ZDRS, ki je pričela veljati 24.12.1991, retroaktivno že po vložitvi njegove vloge za pridobitev državljanstva. Mnenja je, da so njegove človekove pravice na več načinov kršene ter predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz v njej navedenih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

Po 3. odstavku 40. člena ZDRS, na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, ima tožena stranka pravico, da po prostem preudarku vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije zavrne, čeprav prosilec izpolnjuje vse pogoje po 1. odstavku 40. člena istega zakona, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, to je - da bi sprejem take osebe v državljanstvo RS pomenil nevarnost za javni red, varnost države ali obrambo.

Izpodbijana odločba je nevarnost za javni red konkretizirala z navedbo tožnikovih ravnanj pred vložitvijo vloge za pridobitev državljanstva (23.12.1991). Ni sporno, da so tožnikova ravnanja imela elemente nasilja, ki objektivno pomenijo nevarnost za javni red, kar je po določbi 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS lahko razlog za zavrnitev vloge za pridobitev državljanstva RS v smislu 3. odstavka 40. člena ZDRS.

Sodišče nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene tožene stranke o prej navedenih nesporno ugotovljenih dejstvih, ki so bila podlaga za odločitev tožene stranke. Tožena stranka je svojo oceno pravilno oprla predvsem na pogostnost kršitev. Dejanja in prekrški, ki jih tožnik sam niti ne prereka oziroma ne zmanjšuje njihovega pomena, so okoliščine, ki utemeljujejo po prostem preudarku sprejeto odločitev tožene stranke. Ne glede na to, da tožnik po tožbenih navedbah odklonitev pridobitve državljanstva RS subjektivno občuti kot kazen, to objektivno ni. Pri oceni nevarnosti za javni red se namreč ocenjuje odnos prizadetega, v konkretnem primeru tožnika, do pravnega reda, ne pa zgolj do določb predpisov, ki se nanašajo na red in mir na javnem mestu. Tožena stranka je pri odločanju po prostem preudarku dolžna pretehtati na eni strani interese tožnika in na drugi strani dobrine v interesu širše družbe - varstvo javnega reda. Pri odločanju o (tožnikovi) vlogi pa je tožena stranka dolžna uporabljati predpise veljavne v času izdaje odločbe. Pri tem je pravilno ocenila, da tožnikovo dosedanje ravnanje kaže na njegovo nepripravljenost spoštovati pravni red RS. Prav to pa je bistvo razlogov iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu RS za zavrnitev zahteve za pridobitev državljanstva RS, saj ni v interesu države, da bi v svoje državljanstvo sprejemala osebe, katerih sprejem v državljanstvo bi pomenil nevarnost za javni red, kot je sklenila tožena stranka. Po presoji sodišča je tožena stranka dejansko stanje pravilno ugotovila in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi v skladu s 3. odstavkom 40. člena v zvezi z razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS pravilno uporabila pooblastilo za prosti preudarek, ko je zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva RS.

Po povedanem tožba ni utemeljena in jo je zato sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.