Jedro

Ker je tožnik po prihodu iz tretje države, to je Republike Srbije, s prenarejeno osebno izkaznico (to je nezakonito) prečkal mejo države članice, to je Republike Hrvaške, je nastala situacija, ki ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe III.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (v nadaljevanju Dublinska uredba III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vložil pri toženi stranki prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je pridobila dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je tožnik dne 7. 9. 2016 pripotoval na vstop mejnega prehoda za mednarodni železniški promet Dobova. Pri mejni kontroli se je izkazal s prenarejeno osebno izkaznico Grčije. Dublinska uredba III v prvem odstavku 13. člena določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22 (3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Glede na navedeno je pristojni organ pristojnemu organu Republike Hrvaške posredoval prošnjo za sprejem tožnika. Pristojni organ Republike Hrvaške je odgovoril, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. S tožnikom je bil tudi opravljen osebni razgovor. Na vprašanje, zakaj ni na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, je odgovoril, da je ustavil policista in ga vprašal, če lahko zaprosi za mednarodno zaščito, vendar mu je samo rekel, naj gre v center mesta na policijsko postajo. Tega ni naredil in je šel na vlak do Slovenije, ker je imel že kupljeno karto. V Republiki Hrvaški je bival eno noč. Po tožnikovem mnenju je hrvaški sistem za begunce pomanjkljiv. Dobil je informacije, da so ti centri prezasedeni, kar je prebral v neki reviji. Glede izkušnje s hrvaškimi policisti je povedal, da so ti ob vstopu iz Srbije v Republiko Hrvaško grdo ravnali z njim. Dejali so jim, kako si upajo brez dovoljenja vstopiti v neko državo. Po njegovem mnenju Republika Hrvaška ne bi obravnavala njegove prošnje korektno.

3. V upravnem postopku je tožnikov pooblaščenec tudi posredoval nekaj informacij o stanju na Hrvaškem. Po mnenju tožene stranke ti spletni članki ne nakazujejo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Ti članki govorijo o načrtovanem vračanju oseb po Dublinski uredbi iz Avstrije, o trenutni polni zasedenosti Azilnega doma Porin, pri čemer pa opisujejo Azilni dom Ježevo v Kutini kot hotel s petimi zvezdicami, ker kapacitete niso polno zasedene. Drugi članki pa, da sta oba nastanitvena objekta polno zasedena. Trenutna zasedenost po mnenju tožene stranke ne pomeni razpada azilnega sistema, saj so tudi posamezni nastanitveni objekti v Republiki Sloveniji v določenih obdobjih polno zasedeni. Tisti članki, ki se nanašajo na to, da več otrok še ni bilo všolanih, pa niso v povezavi s tožnikom, saj ne gre za šoloobveznega otroka. Razen tega je neverodostojna izjava tožnika, ko je na osebnem razgovoru rekel, da je na železniški postaji vprašal policista za mednarodno zaščito, ob podaji prošnje pa je izjavil, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker ni vedel, da bi lahko. Tudi kupljena vozovnica za vlak kaže na to, da ni skušal zaprositi za mednarodno zaščito na Hrvaškem. To, da je majhno število odobrenih prošenj na Hrvaškem, pa je po mnenju tožene stranke posledica tega, da Hrvaška ne velja za ciljno državo in jo ogromno število prosilcev samovoljno zapusti. Tudi iz dveh poročil (UNHCR in ECRE) ne izhajajo trditve, ki bi podpirale tožnike navedbe, ampak ravno nasprotno. Poročilo UNHCR govori o tem, da so razmere na Hrvaškem dobre. Tožena stranka je mnenja, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti, pri čemer se tudi sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 165/2015 z dne 3. 2. 2015. 4. Tožnik v tožbi navaja, da je avstrijsko vrhovno upravno sodišče zadržalo vse dublinske postopke, kjer je bila situacija smiselno enaka od tiste, kjer so bila postavljena vprašanja v slovenskem primeru A.S. pred sodiščem Evropske unije. Glede na to, da gre za enak primer (vstop v državo azila v kontekstu begunskega vala) in za vprašanje, za katerega odgovor je pomemben tudi v primeru tožnika, bo v tožnikovem primeru možno materialno pravilno odločiti le ob upoštevanju odločitve sodišča EU. Po tožnikovem mnenju ni pomembno, ali je ali ni zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem iz razlogov, pojasnjenih zgoraj. Na osebnem razgovoru je navedel več razlogov, zakaj ocenjuje azilni sistem na Hrvaškem kot pomanjkljiv, čemur pa tožena stranka ni sledila. Ni jasno, zakaj tožnika tožena stranka ocenjuje kot neverodostojnega zaradi izjave, da so ob vstopu iz Srbije v Republiko Hrvaško policisti grdo ravnali z njimi in bili verbalno agresivni in jim rekli, kako si upajo preko dovoljenja kot ovce vstopiti v neko državo. Pri tem neverodostojnost utemeljuje tožena stranka z argumentom, češ da je tožnik ob podaji prošnje izjavil, da v Republiki Hrvaški ni bil mučen ali kako drugače preganjan. Pri podaji prošnje je namreč tožena stranka postavila vprašanje, ali je bil mučen ali preganjan. Prav tako se tožnik ne strinja s sklepanjem tožene stranke, češ da ker je imel prenarejeno grško osebno izkaznico, da potem hrvaški policisti ne bi imeli vzroka, da bi bili do njega verbalno agresivni. Tožnik zatrjuje, da je bil izpostavljen ponižujočemu ravnanju. Tožnik je zatrjeval obstoj pogojev po drugem odstavku 3. člena Dublinske uredbe III, to je, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Pojasnil je, da so na meji policisti z njim grdo ravnali in bili verbalno agresivni in pojasnil je, da so kapacitete na Hrvaškem za prosilce polne. Vse navedbe kažejo na utemeljeno domnevo, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Tožnik je vse, kar je navedel, dodatno konkretiziral še s poročili, ki pa jih tožena stranka ni pravilno ocenila. Opredelila se je zgolj do člankov o zasedenosti Azilnega doma Porin in članka, ki govori o tem, da več otrok prosilcev za mednarodno zaščito še ni bilo všolanih. Do ostalih se ni opredelila in je ostalo dejansko stanje o sistemskih pomanjkljivostih neugotovljeno. Na tem mestu izpostavlja najnovejše poročilo na Hrvaškem, ki velja od 16. 12. 2016. Ne gre za tožbeno novoto, saj prej tega ni mogel predložiti. Gre za poročilo ECRE. V nadaljevanju povzema vsebino tega poročila. Zgolj sklicevanje na to, da noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega in poniževalnega ravnanja, še ne pomeni, da se zdravstvena oskrba v praksi izvaja. Tožena stranka je zgolj teoretično pojasnila, zakaj se države članice EU štejejo kot varne. Pri tem pa ni utemeljila, zakaj je Republika Hrvaška varna za tožnika. Tožnik je domnevo, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, izpodbil že s svojimi navedbami in poročili. Smiselno je tako odločilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice o zadevi M.D.D. proti Grčiji. Prošnjo za mednarodno zaščito je vložil, ker je bilo njegovo življenje v Iranu ogroženo. Ni dovolj velika verjetnost, da bi Republika Hrvaška spoštovala načela nevračanja. Nadalje omenja še odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) o podobni zadevi, ko je sodišče izdalo začasno odredbo, s katero je Republiki Avstriji prepovedalo vrnitev družine na Hrvaško. Tožnik prilaga dopis ESČP, ki dokazuje navedeno. V tem primeru ne gre za nedopustno tožbeno novoto. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek. Predlaga pa tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče do pravnomočne odločbe zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa oziroma naj odločitev zadrži do odločitve Sodišča EU v zadevi A.S. v postopku, ki ga je sprožilo vrhovno sodišče. Izvršitev izpodbijanega akta bi kršila pravico tožnika do sodnega varstva in pravnega sredstva.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo natančno opisuje potek postopka do izdaje upravnega akta. Hkrati tudi ponavlja svoje navedbe iz izpodbijanega sklepa. V zvezi s tožbenim predlogom, da se odločitev zadrži do odločitve Sodišča Evropske unije, kot ga je sprožilo vrhovno sodišče, tožena stranka poudarja, da tožnik ni vstopil v Republiko Hrvaško v kontekstu nadzorovanega begunskega vala, ampak individualno s prenarejeno grško osebno izkaznico. Glede na njegovo izjavo je na Hrvaškem prespal samo eno noč in je v Republiko Hrvaško vstopil 6. 9. 2016. V zvezi s tožbeno navedbo, da je zatrjeval obstoj pogojev po drugem odstavku 3. člena Dublinske uredbe III in pojasnil, da so na meji policisti z njim grdo ravnali in bili agresivni, želi tožena stranka poudariti, da za to trditev tožnik ni predložil nobenih dokazov, prav tako pa je potoval z vlakom in uporabljal prenarejeno grško osebno izkaznico in so hrvaški policisti očitno smatrali, da je državljan Grčije, zato ne bi imeli vzroka, da bi bili do njega verbalno agresivni. V zvezi s tožbeno navedbo, da se tožena stranka do navedb tožnika ni opredelila, pa le ta poudarja, da se je do vseh njegovih navedb in predloženih dokumentov opredelila. V zvezi z navedbo, da pred odločitvijo ni mogel predložiti dokumenta, pri čemer izpostavlja najnovejše poročilo ECRE, pa tožena stranka poudarja, da je isti dokument 28. 12. 2016 pooblaščenec tožnika posredoval toženi stranki kot dopolnitev informacije o stanju na Hrvaškem in se je do njega tožena stranka opredelila. Glede navedbe, da je v podobnem primeru ESČP že odločalo in izdalo začasno odredbo, s katero je Republiki Avstriji prepovedalo vrnitev družine na Hrvaško, pa tožena stranka poudarja, da ne gre za podoben primer, saj je šlo v omenjenem primeru za družino z majhnimi otroci in ne za samskega odraslega prosilca. Tožena stranka navaja, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s tovrstnimi pomanjkljivostmi. Z izvršitvijo izpodbijanega akta pa bo tožena stranka počakala. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na prvi odstavek 13. člena Dublinske uredbe III, ki določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22 (3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Ker je tožnik po prihodu iz tretje države, to je Republike Srbije, s prenarejeno osebno izkaznico (to je nezakonito) prečkal mejo države članice, to je Republike Hrvaške, je nastala situacija, ki ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe III.

8. Sodišče se ne strinja s tožbeno trditvijo, da gre v tem primeru za enak primer, kot je bil tisti, kjer je Vrhovno sodišče RS postavilo predhodno vprašanje Sodišču EU (sklep vrhovnega sodišča št. I Up 220/2016). Tožnik namreč ni potoval organizirano z migracijskim valom iz Republike Srbije v Hrvaško, ampak je pripotoval individualno, na kar pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na tožbo. Razen tega je tožnik prišel iz Srbije v Hrvaško takrat, ko se je begunski val že nehal. Torej situacija ni primerljiva s tisto, zaradi katere je vrhovno sodišče postavilo predhodno vprašanje. Iz navedenega razloga sodišče ni sledilo predlogu za zadržanje izvršitve sklepa do odločitve Sodišča EU.

9. V tej zadevi je res, da ni bistveno, ali je tožnik želel zaprositi mednarodno zaščito na Hrvaškem, saj je po prvem odstavku 13. člena Dublinske uredbe III bistveno predvsem to, ali je iz prosilec iz tretje države vstopil v državo članico nezakonito.

10. Tožena stranka je po mnenju sodišča tudi logično obrazložila, zakaj meni, da je neverodostojna izjava tožnika, da so ob vstopu v Republiko Hrvaško policisti z njim grdo ravnali, saj je pojasnila, da je ob podaji prošnje izjavil, da v času njegovega bivanja v Hrvaški ni bil mučen ali kako drugače preganjan. Če je srbsko hrvaško mejo prečkal z ponarejeno osebno izkaznico in glede na to, da hrvaški policisti niso ugotovili, da je ponarejena, sicer ga ne bi pustili preko meje, je potem po mnenju sodišča nelogično, da bi mu policisti očitali, kako si upa brez dovoljenja vstopiti v drugo državo. V kolikor pa vseeno drži tožbena trditev, da so bili hrvaški policisti verbalno agresivni, kot navaja tožnik, to še vedno ni zadosten dokaz, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški.

11. Res je, da je tožnik v upravnem postopku poskušal dokazati, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti in da je tudi priložil določena poročila, vendar je sodišče po preizkusu izpodbijanega sklepa in vpogledu v upravni spis ugotovilo, da je tožena stranka v zadostni meri obrazložila, zakaj ne sledi tožnikovim navedbam in predloženim dokazilom, ki naj bi dokazovala sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem. Tožena stranka je tako v obrazložitvi med drugim navedla, da trenutna zasedenost nastanitvenih objektov ne pomeni razpada azilnega sistema, saj so tudi posamezni nastanitveni objekti v Republiki Sloveniji v določenih obdobjih polno zasedeni, pa to še ne pomeni razpada sistema. Tožena stranka je v zvezi s članki navedla, da opisujejo, da več otrok prosilcev v letošnjem šolskem letu na Hrvaškem še ni bilo všolanih, vendar je pri tem tudi navedla, da pri tožniku ne gre za šoloobveznega otroka. Opredelila se je tudi do njegovih navedb, da ima Republika Hrvaška najmanjše število odobrenih prošenj, s tem ko je v obrazložitvi navedla, da Republika Hrvaška v praksi ne velja za ciljno državo in jih ogromno samovoljno zapusti to državo pred odločitvijo o njihovi prošnji. Pri pojasnjevanju, da ne gre za sistemske pomanjkljivosti, se je tudi sklicevala na poročili UNHCR iz januarja 2015 in ECRE iz oktobra 2014. Torej se je tožena stranka opredelila do tožnikovih navedb o tem, da so na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti, zato sodišče ugotavlja, da je odločba v tem delu dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti. Tožnik sicer v tožbi tudi navaja, da se tožena stranka ni opredelila do vseh predloženih poročil, pri tem pa v tožbi ni konkretno navedel, do katere očitane pomanjkljivosti se ni opredelila.

12. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na novejše poročilo ECRE od 16. 12. 2016 in pri tem navaja, da ne gre za tožbeno novoto, ker prej tega ni mogel predložiti. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je ta dokument pooblaščenec tožnika posredoval toženi stranki kot dopolnitev informacije o stanju na Hrvaškem že v postopku do izdaje upravnega akta, kar je pravilno navedla tožena stranka v odgovoru na tožbo in se je sodišče v to lahko prepričalo ob vpogledu v upravni spis. Torej ne gre za tožbeno novoto. Pri tem pa sodišče ugotavlja, da to poročilo v upravnem spisu ni prevedeno v slovenski jezik niti ni bilo v slovenskem jeziku predloženo skupaj s tožbo, skladno z prvim odstavkom 104. člena Zakona o pravdnem postopku, ki med drugim določa, da stranke vlagajo vloge v slovenskem jeziku ali jeziku narodne skupnosti, ki je pri sodišču v uradni rabi. Povzetki iz tega poročila, kot so navedeni v sami tožbi, pa sicer kažejo na določene pomanjkljivosti, na primer na problem nastanitvenih zmogljivosti, da je bil v Porinu zdravnik na razpolago samo dva dni na teden, kar se je sedaj sicer izboljšalo, a je dostop še vedno omejen, vendar vse navedeno še vedno ne kaže na take težave, da bi lahko govorili o sistemskih pomanjkljivostih.

13. Sodišče se ne more strinjati s tem, da tožena stranka ni utemeljila, zakaj je Republika Hrvaška varna država za tožnika. Tožena stranka je to v obrazložitvi sklepa navedla, ko je citirala poročila UNHCR in ECRE in ko je utemeljeno izpodbila tožnikove navedbe o tem, da zanj Hrvaška ni varna država. Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice M. S. S. proti Grčiji, ki jo tožnik omenja, pa se ne nanaša na Hrvaško, ampak na Grčijo. V zvezi s tožbeno navedbo, da tožnik meni, da ni dovolj velika verjetnost, da bo Republika Hrvaška spoštovala načela nevračanja, sodišče pojasnjuje, da tej tožbeni navedbi ne sledi, saj tožnik ni utemeljil, zakaj meni, da pri njem Republika Hrvaška tega načela ne bi spoštovala.

14. Glede sklicevanja na odločitev ESČP, s katero je Republiki Avstriji prepovedalo vrnitev družine na Hrvaško, pa sodišče pojasnjuje, da ne gre za primerljivo situacijo, saj je šlo za vračanje družine na Hrvaško, v obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer, ampak za samskega odraslega prosilca, kar pravilno navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo.

15. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

16. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik nima pravnega interesa za izdajo začasne odredbe. Določba 71. člena ZMZ-1 v četrtem odstavku določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo skladno z 73. členom ZUS-1 ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima pravnega interesa. Ob analogni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakonu oprto osebno korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo. Sodišče pa je pod tč. 8 obrazložitve tudi pojasnilo, da ta primer ni primerljiv s tistim, zaradi katerega je vrhovno sodišče postavilo predhodno vprašanje. Iz navedenega razloga sodišče ni sledilo predlogu za zadržanje izvršitve sklepa do odločitve Sodišča EU.